Jedro

Ker je tožnikova vloga, v kateri je predlagal sporne dokaze, sledila naroku, na katerem je toženec postavil trditve o tem, da ni podpisal pogodbe in v potrditev teh navedb predlagal izvedenca grafologa, in ker jih je predlagal takoj, ko se je izkazalo, da se bo procesno dokazno breme glede trditev o obstoju pogodbe lahko preneslo nazaj nanj, in s svojim ravnanjem ni prispeval k podaljšanju postopka, je stališče sodišča o upoštevnosti teh dokaznih predlogov z vidika pravil iz 186. člena ZPP pravilno.

Ker toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča, je s tem molče privolil v njegovo pristojnost. Sodišče se zato ni moglo izreči za nepristojno, njegov kasnejši ugovor pa je prepozen in posledično neupošteven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 12.042,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in s tem ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I IVL – 1568/95 z dne 11. 10. 1995 v veljavi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku prisojeni znesek z obrestmi, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled, posamezne zneske pa opredelilo v ATS (do 31.12.2001) in v evrski protivrednosti, in da se sklep o izvršbi v tem obsegu in v odločitvi o izvršilnih stroških obdrži v veljavi. V presežku vtoževanih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka. V ostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče je ravnalo v nasprotju s 7., 8. in 215. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je predlagal izvršbo zgolj na podlagi izpiska odprtih postavk, toženec pa je že v ugovoru v celoti prerekal terjatev in navedel, da upnikova terjatev po zatrjevani pogodbi o leasingu ne obstaja, da ni prejel zatrjevanega predmeta leasinga in da zato upniku ne more nič dolgovati. S tem je zanikal obstoj obligacije. Vse njegove nadaljnje navedbe so bile povsem enake, torej da ni sodeloval pri sklepanju ali izpolnjevanju pogodbe in iz nje ni prejel nikakršne koristi. Dodal je, da tožnik ni izkazal prenosa denarja iz tujine na račun v Republiki Sloveniji in tudi ne izplačila denarja tožencu. Dokazno breme glede dokazovanja obstoja obveznosti in njene izpolnitve je bilo na tožniku. Te dolžnosti ni mogel obiti z navedbami, da je toženec po prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da ni podpisal leasing pogodbe s spremljajočimi listinami. Ker je tožnik navedene listine predložil šele tedaj, toženec prej tega ni mogel zatrjevati. Še manj se je imel možnost izjaviti o izpovedbi J. P. in o poročilu, ki ga je sestavil. Sodišče ne bi smelo upoštevati dejstev in dokazov, navedenih oziroma predlaganih po prvem naroku, če nobena stranka ni določenega dejstva zatrjevala pravočasno, pa bi moralo šteti, da to dejstvo ne obstaja. Izvajanje vseh nadaljnjih predlaganih dokazov in prilagajanje listin in njihovih originalnih izvodov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja grafologa je bilo zato povsem nedopustno. Obravnave so bile izvedene 30. 1. 1998, 12. 9. 2001 in 18. 10. 2001, dejanske navedbe in dokazne predloge v zvezi z listinami, ki so utemeljevale sklepanje obligacijskega razmerja, pa je tožnik podal šele v vlogi 1. 10. 2002. Opuščeno soočenje toženca s pričo P. ne igra pri dokazni oceni nobene vloge, dejstvo pa je, da je bilo opuščeno zaradi nepristopa priče na narok in ne zaradi procesne aktivnosti toženca, kot je zmotno navedlo sodišče druge stopnje. V sodbi ni razlogov o odločilnem dejstvu, tj. da posel ni bil registriran pri Banki Slovenije in je zato glede na 18. člen Zakona o kreditnih poslih s tujino pravno neučinkovit. Napačna je tudi odločitev o ugovoru jurisdikcije po 18. členu ZPP. Ker toženec ni razpolagal z listino, v kateri je bil dogovorjen sporazum o pristojnosti, je lahko ugovor podal šele takrat, ko je bil z listino seznanjen.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP), pravil o dokazni oceni (8. člen ZPP) in pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), ki temeljijo na trditvah o nedovoljenem upoštevanju prepoznih navedb in predlaganih dokazov, niso utemeljeni. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po drugem odstavku istega člena (veljavnega pred novelo, objavljeno v Uradnem listu RS št. 45/2008, ki se uporablja v obravnavani zadevi) lahko stranke tudi na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze pod pogojem, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pravila iz 286. člena ZPP niso sama sebi namen, marveč so namenjena uresničevanju načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP). Pri presoji, ali gre za izjemo iz drugega odstavka 286. člena ZPP, je zato treba izhajati iz navedenih načel. 7. Pregled poteka postopka pokaže, da je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine,v katerem je zatrjeval, da je s tožencem sklenil pogodbo o leasingu in da toženec ne plačuje dogovorjenih obrokov leasinga, trditve pa utemeljil z izpiskom iz poslovnih knjig (kot eno od z zakonom predvidenih verodostojnih listin), da je toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjeval, da terjatev ne obstaja in da predmeta leasinga ni prejel, da je tožnik nato predložil pogodbo in listine, ki jih je podpisal toženec ob sklepanju pogodbe, da je toženec na prvem naroku, na katerem je bila zadeva obravnavana po vsebini v navzočnosti obeh strank,(1) zanikal, da bi podpisal pogodbo in kot dokaz predlagal izvedenca grafologa, da je sodišče postavilo izvedenca grafologa, ki je v zaključku mnenja navedel, da so primerjani podpisi toženca v odnosu do spornih podpisov skladni le v stopnji podobnosti opisanih črk, ki pa jih v strokovnem smislu ne more vrednotiti kot argument identifikacije, in da se do določnega odgovora na vprašanje, ali je tožnik podpisal sporne listine, zaradi neprimernosti primerjave ne more opredeliti, da je tožnik v vlogi, v kateri se je izjavil o izvedenskem mnenju, v potrditev navedb o tem, zakaj toženec ni predložil ustreznih listin za primerjavo, predlagal še zaslišanje priče in vpogled v listine, povezane s tožnikovimi poizvedbami pri tožencu o razlogih za neplačevanje.

8. Navedbe in dokaze, ki so za toženca sporni, je torej tožnik podal v vlogi, predloženi na naroku, ki je sledil naroku, na katerem je toženec postavil trditve o tem, da ni podpisal pogodbe, in potem, ko se je pokazalo, da določnega odgovora na vprašanje, ali je toženec podpisal listine, izvedenec ni mogel podati iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati tožniku. Revizijske navedbe, da je med narokom (18. 10. 2001) in tožnikovo pripravljalno vlogo (1. 10. 2002) preteklo skoraj leto, držijo, vendar revident zanemarja, da se s tem ni podaljšal postopek. Tožnik je vlogo predložil na naroku, ki je sledil vročitvi izvedenskega mnenja, na istem naroku pa je tudi toženec predložil vlogo, v kateri je predlagal dopolnitev tega mnenja. Tožnikovo ravnanje je bilo procesno skrbno. Takoj ko se je izkazalo, da bo izvedba dokaza z izvedencem lahko privedla do tega, da se bo procesno dokazno breme glede trditev o obstoju pogodbe preneslo nazaj nanj, je predlagal dodatne dokaze. Upoštevanje teh dokaznih predlogov je zato z vidika pravil iz 286. člena ZPP pravilno.(2)

9. Neutemeljene so tudi trditve, da je sodišče napačno zavrnilo ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča. Po tretjem odstavku 18. člena ZPP in enako po tretjem odstavku 16. člena ZPP/77 (Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90), ki je veljal v času vložitve predloga za izvršbo, je sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti, ali gre za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji in se izreči za nepristojno, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ta pa je v to privolila. V obravnavanem primeru je glede na toženčevo prebivališče podana pristojnost slovenskega sodišča po 29. in 47. členu ZPP in enako tudi po prvem odstavku 46. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 72/82), oziroma po prvem odstavku 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/99). Upoštevaje navedene določbe ni bilo razloga za ugotovitev nepristojnosti slovenskega sodišča. Na obstoj sporazuma o pristojnosti sodišča v Celovcu v Avstriji, vsebovan v pogodbi o leasingu, bi se moral toženec pravočasno sklicevati. V nasprotnem primeru se šteje, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Po 49. in 50. členu ZUKZ oziroma po 52. in 53. členu ZMZPP se namreč šteje, da je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti. Ker se je obravnavani postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je lahko toženec ugovarjal (krajevni) pristojnosti ob sklicevanju na sporazum o (krajevni) pristojnosti najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi (drugi odstavek 55. a člena Zakona o izvršilnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl., in drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 in nasl.). Glede na to, da mednarodna pristojnost slovenskega sodišča po 29. členu ZPP (in 27. členu ZPP/77) izvira iz določb o krajevni pristojnosti, navedena določba velja tudi za mednarodno pristojnost.(3)

10. Ker toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča, je s tem molče privolil v njegovo pristojnost. Sodišče se zato ni moglo izreči za nepristojno. Toženčev kasnejši ugovor pa je glede na prej navedeno prepozen in posledično neupošteven. Revizijske navedbe, da v času vložitve ugovora ni razpolagal z listino, ki je vsebovala dogovor o pristojnosti, so neutemeljene že iz razloga, ker je v pravdi ostala nedokazana njegova trditev, da pogodbe o leasingu, ki je vsebovala dogovor o pristojnosti, ni podpisal. Za dogovor je torej vedel oziroma je vsaj mogel vedeti.

11. Neutemeljen je tudi očitek, da v sodbi ni razlogov o tem, da pogodba ni bila registrirana v skladu z Zakonom o kreditnih poslih s tujino in da je zato pravno neučinkovita. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, da dejstvo, ali je imela tožnica dovoljenje za sklepanje leasing pogodb v Republiki Sloveniji, ni odločilno, ker je bila pogodba sklenjena in jo je bil toženec dolžan izpolnjevati, ob njeni morebitni neveljavnosti pa bi bil dolžan vrniti vse, kar je na njeni podlagi prejel. Da navedeno stališče ne bi bilo pravilno, revident ne zatrjuje, iz trditev o neučinkovitosti takega posla pa tudi ne izhaja, da bi bil zahtevek posledično neutemeljen.(4)

12. Ker niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo. Odločitev o reviziji vključuje tudi odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Na predhodnih narokih je bil obravnavan ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, prvi narok, razpisan po odločitvi pritožbenega sodišča o razveljavitvi sklepa o zavrženju tožbe, pa je sodišče preložilo, ker je tožnik podajal nove navedbe in dokaze, toženec pa na njem ni bil navzoč.

Op. št. (2): Prim. sodbo II Ips 295/2004 z dne 15. 12. 2005. Op. št. (3): Enako sodba II Ips 649/2004 z dne 26. 1. 2006. Op. št. (4): Prim. sodbo in sklep II Ips 857/2006 z dne 22. 10. 2009 in sodbo II Ips 1094/2007 z dne 10. 3. 2011.