Jedro

Prepoved opravljanja dela v času vodenja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je poseg v delavčevo pravico do dela, za katerega se lahko odloči delodajalec le v izjemnih, z zakonom določenih primerih. Spora o tem posegu v delavčevo pravico pa ni mogoče uvrstiti med spore o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma o disciplinski odgovornosti delavca, zato v zvezi s to odločitvijo delodajalca neposredno sodno varstvo ni dopustno.

Četudi se delavec po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposli pri drugem delodajalcu, je ob ugotovitvi, da je odpoved nezakonita, še vedno upravičen do reparacije (za čas, ko je zaposlen, v višini razlike med plačo, ki jo prejema, in plačo, ki jo je prejemal pred odpovedjo) in odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: a) v IV. točki izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 8.126,36 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo, višji zahtevek (še za plačilo 19.428,64 EUR) pa se zavrne.“ b) v VII. točki izreka v zvezi s III. točko izreka glede priznanja obstoja delovnega razmerja za obdobje od 15. 1. 2011 do sodbe sodišča prve stopnje (15. 9. 2011) z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in glede nadomestila plače za obdobje od 10. 4. 2011 do 15. 9. 2011 tako, da se III. in VII. točka izreka v celoti glasita: „III. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 14. 1. 2011. VII. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače za obdobje od 10. 4. 2011 do 15. 9. 2011 in sicer: - za obdobje od 10. 4. 2011 do 30. 4. 2011 v znesku 1.204,43 EUR bruto, - za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 8. 2011 v znesku 1.806,65 EUR bruto mesečno, - za obdobje od 1. 9. 2011 do 15. 9. 2011 v znesku 543,32 EUR bruto, od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, višji zahtevek za to obdobje in višji obrestni zahtevek pa se zavrneta.

Zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 15. 1. 2011 do 15. 9. 2011 in zahtevek za plačilo nadomestila plače v znesku 2.296,25 EUR neto mesečno za obdobje od 15. 1. 2011 dalje do 9. 4. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu predpisanih dajatev od obračunanih bruto zneskov se zavrneta.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 439,20 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) tožbo v delu za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke o prepovedi opravljanja dela z dne 8. 7. 2010 in za izplačilo razlike plače za obdobje od 23. 7. 2010 do 14. 1. 2011, zavrglo. S sodbo je izredno odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, dano tožniku dne 13. 1. 2011, kot nezakonito razveljavilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 14. 1. 2011, ko sta mu individualna pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje prenehala na podlagi določbe 118/1 člena ZDR. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 24.379,00 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo, višji zahtevek (še za 3.175,92 EUR) pa je zavrnilo. V V. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati regres za leto 2010 v neto znesku 499,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila ter od neto zneska regresa obračunati bruto znesek, davke in prispevke pa odvesti na račune pristojnih organov, v roku 8 dni pod izvršbo. V VI. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati neizplačano mesečno plačo za obdobje od 1. 7. 2010 do 4. 7. 2010 v neto znesku 173,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2010 dalje do plačila ter od neto plače obračunati bruto znesek, davke in prispevke pa odvesti na račune pristojnih organov, v roku 8 dni pod izvršbo, zahtevek za plačilo razlike za obdobje od 5. 7. 2010 do 23. 7. 2010 pa je zavrnilo. V VII. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za priznanje obstoja delovnega razmerja od 15. 1. 2011 do sodbe sodišča z vsemi pravicami in obveznostmi, vključno s plačilom nadomestila neto plače v znesku 2.296,25 EUR neto mesečno za obdobje po 15. 1. 2011 dalje do 10. 4. 2011 in od 10. 4. 2011 dalje do sodbe sodišča za plačilo 1.806,65 EUR bruto mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za obračun bruto zneskov, ki ustrezajo neto zneskom ter odvod davkov in prispevkov od teh zneskov na ustrezne račune. V VIII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.547,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo.

Zoper I. točko izreka in zoper VII. točko izreka prvostopenjske odločbe, podredno pa tudi zoper zavrnilni del IV. točke izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe) v I. in VII. točki izreka spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga pritožbenemu sodišču tudi, da IV. točko izreka spremeni in v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrglo njegovo tožbo v delu, kjer je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke o prepovedi opravljanja dela z dne 8. 7. 2010 in o razliki v plači za čas te prepovedi, t.j. od 23. 7. 2010 do 14. 1. 2011. Tožnik te prepovedi zares ni izpodbijal pri toženi stranki, vendar pa je nevzdržno, da bi ta ostala v veljavi kljub temu, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ta odločba tudi ni vsebovala pravnega pouka, zato to tožniku ne more iti v škodo. Tožena stranka je tožniku nezakonito omejila pravico do opravljanja dela in ga prikrajšala za polovico plače. Tožnika terjatev v tem delu je čista denarna terjatev. Z ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila v višini le ene polovice plače. Od tožnika ni bilo pričakovati, da bo izpodbijal prepoved opravljanja dela, saj ni bil vabljen niti na zagovor glede očitane obdolžitve. Varstva pravic delavca glede prepovedi opravljanja dela, ki se konča z izrečeno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče zagotoviti drugače, kot neposredno v sodnem postopku, brez predhodnega postopka pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje denarnega dela tožbenega zahtevka v zvezi s prepovedjo opravljanja dela ne bi smelo zavreči. Sodišče prve stopnje bi lahko samo prekvalificiralo tožnikov zahtevek v odškodninski zahtevek, saj ni vezano na pravno kvalifikacijo. Tožnik je upravičen tudi do vtoževane plače oziroma razlike v plači za obdobje po 15. 1. 2011. Tožnik pri družbi B. d.o.o., kjer se je zaposlil takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ni prejemal nobene plače, saj ta družba (katere lastnik in direktor je tožnik) nima dovolj sredstev za izplačilo plač. Delovno razmerje v tej družbi je tožnik sklenil le zato, da je lahko uveljavljal pravico do neplačanega očetovskega dopusta in plačila prispevkov s strani države. Tožena stranka mu je zato dolžna za to obdobje (od 15. 1. 2011 do 10. 4. 2011) izplačati celotno plačo, za obdobje od 11. 4. 2011 do sodbe sodišča prve stopnje pa razliko v plači med plačo, ki jo je tožnik prejemal pri A. in plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki. Tudi tu bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 184. člen ZDR, saj na pravno kvalifikacijo tožnika ni bilo vezano. Tožnik v pritožbi podredno izpodbija tudi zavrnilni del vtoževane odškodnine po 118. členu ZDR in poudarja, da jo je vtoževal v neto znesku dvanajstih plač, sodišče pa mu je prisodilo odškodnino v višini 6 bruto plač. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je preostali del vtoževane odškodnine zavrnilo. Prisojena odškodnina je prenizka glede na kriterije, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje pri določitvi njene višine upoštevati. Tožnik zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, materialno pravo pa zmotno uporabilo.

Zoper ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, zoper odločitev o plačilu odškodnine v višini 24.379,00 EUR in glede odločitve o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in samo odloči o zadevi oziroma jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da so obstajale okoliščine (tožena stranka je bila sama žrtev kršitve), zaradi katerih tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Tožniku so bile očitane kršitve z vsemi znaki kaznivega dejanja, tožena stranka je tožniku kot predsedniku uprave zaupala, ta pa je to zaupanje zlorabil. Prisojena odškodnina po 118. členu ZDR je previsoka in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Tožnik je mlad, izobražen in lahko zaposljiv, posebna škoda mu ni nastala, niti mu ne bo nastala. Stroški so napačno odmerjeni glede na uspeh strank v postopku, saj tožnik z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela in plačila razlike v plači za to obdobje ni uspel. Tožena stranka se je morala tudi v zvezi s tem delom njegovega tožbenega zahtevka spustiti v obravnavanje, zato ni pravilen zaključek, da posebni stroški v zvezi s tem delom tožbe niso nastali.

Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnika, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa o zavrženju dela tožbe in zavrnilnega dela sodbe, ki ga tožnik s pritožbo izpodbija.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka, na katero se sklicuje tožnik, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot je bilo že ugotovljeno, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika in tožene stranke o bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče ni storilo niti v tožnikovi pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti skladno s členom 350/2 ZPP (stranki tega individualnega delovnega spora ostalih bistvenih kršitev določb postopka nista niti konkretizirali niti obrazložili). Izpodbijano sodbo se vsekakor da preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju, prav tako pa ne nasprotuje razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Z obrazložitvijo pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik dejansko očita sodišču prve stopnje delno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in delno zmotno uporabljeno materialno pravo. V zvezi s tem pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča delno utemeljena njegova pritožba (enako kot je tudi delno utemeljena pritožba tožene stranke) in sicer v delu, ki se nanaša na delno zmotno uporabo materialnega prava (kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe o prepovedi opravljanja dela z dne 8. 7. 2010 (A8), ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi člena 111/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Prav tako je vtoževal izplačilo razlike v plači za obdobje, ko dela zaradi te prepovedi ni opravljal. Poleg tega je uveljavljal tudi ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2011 (A10), obstoj delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, skupaj s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje (vključno z nadomestilom plače oziroma razlik v plači), izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR, plačilo regresa za leto 2010 in neizplačane plače za obdobje od 1. 7. 2010 do 23. 7. 2010 (odločitev o regresu za letni dopust za leto 2010 in o neizplačanih plačah za obdobje od 1. 7. 2010 do 23. 7. 2010 ni pod pritožbo) ter povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo del tožnikove tožbe v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti in razveljavitvijo odločbe o prepovedi opravljanja dela in o izplačilu razlike v plači za čas, ko je ta prepoved veljala. Prepoved opravljanja dela iz člena 111/3 ZDR je poseg v delavčevo pravico do dela, za katerega se lahko odloči delodajalec le v izjemnih, z zakonom določenih primerih. Spora o tem posegu v delavčevo pravico pa ni mogoče uvrstiti med spore o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma o disciplinski odgovornosti delavca, zato v zvezi s to odločitvijo delodajalca neposredno sodno varstvo po členu 204/3 ZDR ni dopustno. Spor v zvezi z odločitvijo delodajalca o prepovedi opravljanja dela je spor o kršitvi delavčevih pravic iz delovnega razmerja, ki ga je potrebno obravnavati po prvem oziroma drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker je bilo v postopku ugotovljeno (kar med strankama niti ni bilo sporno), da tožnik varstva v zvezi s to odločitvijo tožene stranke ni najprej zahteval pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje v tem delu njegovo tožbo pravilno zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke predhodnega pravnega varstva pri toženi stranki.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje odločitev tožene stranke o prepovedi opravljanja dela tožnika obravnavati po členu 204/3 ZDR. Ker zaradi pomanjkanja procesne predpostavke predhodnega uveljavljanja varstva pravic pri toženi stranki vsebinska presoja te odločitve tožene stranke ni dopustna, so irelevantne pritožbene navedbe tožnika, s katerimi zatrjuje nezakonitost prepovedi opravljanja dela tožnika. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje o vtoževanih razlikah v plači za čas prepovedi opravljanja dela odločati kot o čisti denarni terjatvi po členu 204/4 ZDR. Ta del tožnikove tožbe (torej v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti in razveljavitvijo odločbe o prepovedi opravljanja dela in za izplačilo razlike v plači za to obdobje) je sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo glede na določbo prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, saj je nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi le posledica odločitve tožene stranke o prepovedi opravljanja dela. Podlaga za izplačilo nadomestila plače v višini polovice tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi je prav ta prepoved. Pogoj za priznanje razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela pa je ugotovitev nezakonitosti te prepovedi. Iz tega razloga je potrebno ugotoviti, da je zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela neposredno povezan z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločitve tožene stranke o prepovedi opravljanja dela, kar pomeni, da ju je potrebno obravnavati na enak način, kot celoto. V tem delu torej vtoževane razlike v nadomestilu plače ni mogoče opredeliti kot čiste denarne terjatve. To dejansko izhaja tudi iz tožbenega zahtevka tožnika, v katerem je v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti prepovedi opravljanja dela uveljavljal nezakonitost in razveljavitev te odločitve tožene stranke, posledično pa obračun in izplačilo razlike v plači. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se sedanja zakonska ureditev prepovedi opravljanja dela (vključno s pravico do nadomestila plače) za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (člen 111/3 ZDR) razlikuje od prejšnje ureditve začasne odstranitve delavca, ki je bila opredeljena v členih od 95 do 99 prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). 98. in 99. člen ZDR/90 sta izrecno naštevala primere, v katerih je bil delavec, ki je bil začasno odstranjen s svojega delovnega mesta in razporejen na drugo delovno mesto oziroma začasno odstranjen iz organizacije, upravičen do izplačila razlike v plači do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal na svojem delovnem mestu. Takšne določbe, ki bi nudila pravno podlago za izplačilo preostale polovice nadomestila plače (brez predhodne ugotovitve nezakonitosti prepovedi opravljanja dela) sedaj veljavni ZDR ne vsebuje.

Izpodbijana odločba o prepovedi opravljanja dela zares ni vsebovala pravnega pouka, vendar pa to ne pomeni, da je v zvezi s to prepovedjo iz tega razloga dopustno neposredno sodno varstvo, prav tako pa zaradi tega ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, kot to med drugim navaja tožnik v pritožbi. Ta odločba nima narave enostranskega oblastvenega akta delodajalca, v zvezi s katerim bi delodajalec moral podati tudi pouk o pravnem sredstvu zoper takšno odločbo. Ob tem je potrebno dodati, da ZDR odločb delodajalca glede odločanja o pravicah ali obveznostih delavca niti ne predvideva. Tožnik bi moral v zvezi s to kršitvijo najprej od tožene stranke pisno zahtevati njeno odpravo (člen 204/1 ZDR), če pa tožena stranka njegovi pisni zahtevi v osmih delovnih dneh ne bi sledila, bi lahko v nadaljnjih 30 dneh tožnik zahteval odpravo kršitve oziroma sodno varstvo v zvezi s tem pred pristojnim delovnim sodiščem (člen 204/2 ZDR). Prvi in drugi odstavek 204. člena ZDR ne nalagata delodajalcu obveznost oblikovanja pravnega pouka v zvezi z ravnanjem delodajalca, opredeljenim v citiranih določbah.

Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2011 (A10) nezakonita, ker tožniku pred podajo te odpovedi ni bil omogočen zagovor in ker je bila podana tudi po poteku subjektivnega roka iz člena 110/2 ZDR. Glede na navedene ugotovitve, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z utemeljenostjo očitanih hujših kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Če delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne omogoči zagovora, pa zato nima upravičenega razloga (člen 83/2 ZDR) ali če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku zakonsko določenega roka (člen 110/2 ZDR), je vsaka od navedenih nepravilnosti že sama po sebi razlog za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku zagovora ni bila dolžna omogočiti zato, ker je bila sama žrtev kršitve. Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je potrebno zakonsko dopusten odvzem pravice do zagovora in s tem pravice do obrambe delavcu razlagati restriktivno. ZDR v členu 83/2 primeroma navaja okoliščine, zaradi katerih ni potrebno, da delodajalec delavcu omogoči zagovor. Ena od teh okoliščin je tudi primer, ko je delodajalec sam žrtev kršitve. Po izoblikovani sodni praksi je ta okoliščina podana, ko pride npr. do fizičnega ali hudega verbalnega napada delavca na predstavnika delodajalca (npr. na direktorja delodajalca, na osebo, ki vodi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav zaradi tega napada, …). Zaradi takšnega konflikta med delavcem in delodajalcem praviloma ni več mogoča komunikacija, zato tudi zagovor ne bi imel smisla. Razlogi, s katerimi je tožena stranka zatrjevala obstoj te okoliščine oziroma s katerimi je dokazovala, da tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora (ker so pri toženi stranki hoteli raziskati še druge stvari, ki naj bi jih storil tožnik; ker se je razčiščevanje zadeve vleklo; ker je imelo ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja; ker je tožnik zlorabil zaupanje tožene stranke; ker so bili odnosi med njima porušeni; sama teža očitane kršitve, …) pa tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso takšne narave, da zaradi njih tožniku ne bi bilo potrebno omogočiti zagovora. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in jo posledično razveljavilo.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ki v pisni obdolžitvi z dne 8. 7. 2010 (A7) sploh ni navedena. Glede na to je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s to (drugo ugotovljeno) kršitvijo nezakonita tudi iz tega razloga.

Tožnik je v postopku na podlagi člena 118/1 ZDR uveljavljal trajanje delovnega razmerja od dneva učinkovanja nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča, priznanje pravic iz delovnega razmerja (vključno z nadomestilom plače) za to obdobje in plačilo odškodnine v višini 12-ih neto plač v znesku 27.555,00 EUR. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek za trajanje delovnega razmerja po 14. 1. 2011 pa vse do sodbe sodišča in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno z vtoževanim nadomestilom plače, zavrnilo, ker je ugotovilo, da se je tožnik že takoj naslednjega dne po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlil pri drugem delodajalcu. Iz tega razloga je tožnikovo pogodbo o zaposlitvi razvezalo na dan 14. 1. 2011, posledično pa je zavrnilo tudi denarni del njegovega tožbenega zahtevka za obdobje po navedenem datumu.

Takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje pa je delno zmoten. S tem, ko se je tožnik takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu, ni izgubil možnosti uveljavljanja pravic, ki mu jih daje člen 118/1 ZDR. Delavec zares ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa je kljub zaposlitvi pri drugem delodajalcu za čas od učinkovanja nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (najdalj) do odločitve sodišča prve stopnje, delavec upravičen do priznanja pravic iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi (kolikor so te ugodnejše, kot pa jih ima dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi pri novem delodajalcu).

Ker ZDR v 118. členu določa, da lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, tožena stranka pa tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bilo utemeljeno tožniku priznati pravice iz delovnega razmerja za krajše obdobje, ni navedla je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnik do pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki upravičen za obdobje do 15. 9. 2011, ko je sodišče prve stopnje odločilo o njegovem tožbenem zahtevku.

Tožnik je za obdobje od 15. 1. 2011 do 15. 9. 2011 vtoževal nadomestilo plače, s tem da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil v tem obdobju zaposlen pri dveh delodajalcih. V družbi B. d.o.o. je bil zaposlen od 15. 1. 2011 do 9. 4. 2011, v obdobju od 10. 4. 2011 pa do 15. 9. 2011 pa je bil zaposlen na Agenciji za ... RS (A.). Za obdobje zaposlitve v družbi B. d.o.o. je vtoževal neto višino nadomestila plače v višini neto plače, ki bi jo prejel pri toženi stranki, za obdobje zaposlitve na A. pa v višini razlike med plačo, ki jo je na A. prejemal in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila plače le delno utemeljen. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval in v svoji izpovedbi tudi pojasnil, da je v času zaposlitve v družbi B. d.o.o. izkoristil možnost neplačanega očetovskega dopusta, na katerem je bil do 10. 4. 2011 (do zaposlitve na A.) in da v tem času ni prejel nobenih prejemkov (prispevki so mu bili plačani preko CSD do višine minimalne plače). To pomeni, da je tožnik v času zaposlitve pri B. d.o.o. izkoristil zakonsko možnost do izrabe neplačanega starševskega dopusta, si s tem po svoji volji uredil poseben status (do katerega bi bil upravičen tudi pri toženi stranki), zato od tožene stranke za to obdobje ne more uveljaviti nadomestila plače v višini neto mesečne plače, ki jo je prejel pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred sicer nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Do drugačne situacije pa je prišlo, ko se je tožnik zaposlil na A. (od 10. 4. 2011 dalje). V tem obdobju je tožnik pri novem delodajalcu delal, za svoje delo pa je prejemal nižje plačilo od plačila, ki bi mu šlo po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Iz tega razloga je tožnik na podlagi člena 118/1 ZDR upravičen do obračuna in izplačila razlike v nadomestilu plače in sicer tudi v višini, kot ga vtožuje (ustrezno zmanjšanega za meseca april 2011 in september 2011). Tožena stranka namreč višini vtoževane razlike v nadomestilu plače niti višini tožnikove osnovne plače, prejete pri A., ki izhaja tudi iz priloge A16, ni izrecno ugovarjala oziroma je ni substancirano prerekala (člen 214/2 ZPP). Glede na to je potrebno ugotoviti, da je znašala tožnikova bruto osnovna plača, ki jo je prejel pri A., 2.256,53 EUR. Na podlagi tega in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je znašala tožnikova plača pri toženi stranki v juniju 2010 4.063,18 EUR bruto (A11), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik za obdobje od 10. 4. 2011 do 15. 9. 2011 upravičen do obračuna razlike v plači v bruto znesku 1.806,65 EUR mesečno, po odvodu predpisanih davkov in prispevkov pa do izplačila ustreznih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila. Glede na to, da se je tožnik na A. zaposlil 10. 4. 2011, mu za april 2011 pripada sorazmerno nižji znesek razlike v plači in sicer do 2/3, kar znaša 1.204,43 EUR bruto. Z ozirom na to, da je na podlagi odločitve pritožbenega sodišča tožniku pripadala razlika v nadomestilu plače do 15. 9. 2011, je tožnik upravičen do obračuna bruto razlike nadomestila plače za september 2011 v znesku 543,32 EUR, kar predstavlja ½ pripadajoče mesečne razlike v bruto nadomestilu plače. Od tako ugotovljenih bruto zneskov je dolžna tožena stranka tožniku obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, s katerim je vtoževal priznanje obstoja delovnega razmerja od 15. 1. 2011 do 15. 9. 2011 (tožnik je bil v tem obdobju zaposlen pri drugem delodajalcu), višji zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače za april 2011 in september 2011 in zakonske zamudne obresti od bruto zneskov razlik v nadomestilu plače, saj je delavec upravičen le do izplačila neto zneskov, od teh neto zneskov pa tečejo (v primeru zamude) tudi zakonske zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino po členu 118/1 ZDR v previsokem znesku. Pravilna je sicer opredelitev sodišča prve stopnje, da predstavlja odškodnina po členu 118 ZDR nadomestilo za izgubo zaposlitve in da je do nje tožnik upravičen kljub temu, da se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu. Višina te odškodnine (po členu 118 ZDR lahko znaša največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) je odvisna od različnih kriterijev, ki jih našteva tudi sodišče prve stopnje. Tožnik sicer zares preživlja 4 mladoletne otroke, pri toženi stranki pa je bil zaposlen 11 let, vendar pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se je takoj naslednjega dne zaposlil pri drugem delodajalcu, da je po poklicu univ. dipl. ekonomist, da je lahko zaposljiv, da je mlad (star je 39 let), na podlagi česar pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina po 118. členu ZDR 8.126,36 EUR, kar predstavlja protivrednost dveh njegovih bruto mesečnih plač. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke tožniku znižalo odškodnino, o kateri je prvostopenjsko sodišče odločalo v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, na 8.126,36 EUR (od zneska 24.379,08 EUR), v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek za to odškodnino zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi vtoževanega dela odškodnine v višini 3.175,92 EUR.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen iz naslova nadomestila plače, njegov tožbeni zahtevek samo pravno prekvalificirati in vtoževano obveznost tožene stranke obravnavati kot odškodninsko obveznost po 184. členu ZDR. Sodišče sicer zares ni vezano na pravno kvalifikacijo oziroma pravno opredelitev prikrajšanja, je pa vezano na trditveno podlago oziroma vsebinsko opredelitev vtoževanega zahtevka. Ta pa ni bila takšna, da bi lahko sodišče samo prekvalificiralo pravno naravo vtoževanega zahtevka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o odmerjenih pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi z delom tožbe za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela tožnik posebnih stroškov niti ni priglasil. V zvezi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (v okviru katerega je tožnik v pretežni meri uspel), v katerem pa tožena stranka kot delodajalec nosi svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (člen 41/5 ZDSS-1). Te stroške pa je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.; člen 24/2 ZOdvT; tar. št. 3100, 3102, 6002, 6007, stroški prihoda na narok za glavno obravnavo).

Ker sta bili pritožbi tožnika in tožene stranke delno utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem pa njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede preostalega niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (5. alinea 358. člena ZPP, 353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se z delno spremembo izpodbijanega dela sodbe ni bistveno spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, dosežen v postopku pred sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje ni posegalo. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik pritožbene stroške priglasil skladno z določbami ZOdvT in sicer po tar. št. 3210 v znesku 712,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in DDV (tar. št. 6007) v znesku 146,40 EUR, kar skupaj znese 878,40 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik s pritožbo uspel do ½, zaradi česar mu je dolžna tožena stranka povrniti za 439,20 EUR njegovih pritožbenih stroškov. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, ki se uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (člen 41/5 ZDSS-1). Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 155 ZPP).