Jedro

Ker je tožnici v spornem obdobju nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pripadalo (in se izplačevalo) na podlagi določb ZPIZ, ni upravičena do razlike med nadomestilom plače po odločbi ZPIZ, ki ga je prejemala, in 100-odstotnim nadomestilom plače po 7. odst. 137. čl. ZDR. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je del spornega obdobja dve uri dnevno opravljala delo čistilke, saj zaradi tega ni izgubila pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Za dejansko opravljeno delo ji je tožena stranka tudi izplačala plačo, kot bi ji šla po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.467,24 EUR za čas od 25. 1. 2008 do 9. 7. 2008 delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.772,52 EUR za obdobje od 25. 1. 2008 do 9. 7. 2008 in od zneska 1.694,72 EUR, zmanjšanega za predpisane dajatve, za obdobje od 25. 1. 2008 do 9. 7. 2008, v 15 dneh in pod izvršbo, višji obrestni zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožnice pa se zavrne v celoti in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati odpravnino v višini 2.456,39 EUR, od tega zneska plačati predpisani davek, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2008 dalje in tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.467,24 EUR za čas od 25. 1. 2008 do 9. 7. 2008, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je višji zahtevek in tožničin zahtevek po plačilu zneska 5.582,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške v višini 678,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo, delni umik tožbe iz naslova odpravnine za znesek 1.048,53 EUR pa je vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, njene pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče povsem nekritično sledilo izpovedbi priče L., ne da bi tožnici dalo možnost, da se o trditvah izreče. Tožnici se pojavlja tudi dvom v verodostojnost izpovedbe priče E.L., ki ji je sodišče prve stopnje sledilo kot prepričljivi izpovedbi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožnice, ki je bila na naroku prisotna, ni zaslišalo. Vsaki stranki mora biti dana možnost, da se s postavljanjem vprašanj pričam in nasprotni stranki, prepriča v neverodostojnost ali verodostojnost določenih prič. To možnost pa je sodišče tožnici odvzelo. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju tožnice napačno tolmačilo namen odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 21. 2. 2001 in 14. 8. 2001. Z navedenima odločbama je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s tem, da ji kot zavarovanki pripada za čas čakanja na ustrezno razporeditev nadomestilo plače. Zaposlitev na drugem ustreznem delu je nastopila 13. 2. 2003. Argument sodišča, da dela čistilke ni mogoče šteti kot ustreznega, zgolj zato, ker ni šlo za delo v obsegu polnega delovnega časa in ker naj bi zdravnica po določenem času naknadno ugotovila, da gre za delo, ki ne ustreza tožničini preostali delovni zmožnosti, je pravno nevzdržen. Pravica do nadomestila, ki je šlo tožnici za čas čakanja, se je izčrpala v trenutku, ko je tožnica pričela opravljati delo čistilke. Pri tem ni pomembno, če je šlo za poskusno delo oziroma delo s skrajšanim delovnim časom oziroma če je bilo s strani zdravnice naknadno ugotovljeno, da tožnica, potem ko je to delo določeno obdobje že opravljala, zanj ni več zmožna. Ko je tožnica delo čistilke prenehala opravljati, ne more priti do položaja, ki bi omogočal obuditev pravice do nadomestila za čas čakanja, ki ga določila Zakona o delovnih razmerjih, ki je stopil v veljavo leta 2003, niso več poznala. Zavrnilni del izpodbijane sodbe nima razumne pravne argumentacije in predstavlja arbitrarnost sodišča. Zaradi zmotne pravne presoje in opustitve zaslišanja tožnice je ostala neizčrpana trditvena in pravna podlaga tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo zaslišati tudi pričo F.L., ki je bila v enakem položaju kot tožnica, s tem, da ji je tožena stranka izplačala nadomestilo v višini 100 %, ker je pač zavzela stališče, da ji odločba s strani ZPIZ-a ni bila izdana. Tožena stranka se je nedvomno zavedala svoje obveznosti, kar izhaja tudi iz tega, da je tožnici kasneje izplačala vtoževano razliko med dejansko izplačanim nadomestilom v višini 80 % in 100 % nadomestilom.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji odpravnine, do katere naj bi bila tožnica upravičena, zmotno uporabilo materialno pravo, ker je to odpravnino tožnici prisodilo upoštevaje višino tožničine polovice bruto plače za vsako leto dela pri toženi stranki. 86. člen podjetniške kolektivne pogodbe je sodišče prve stopnje tolmačilo materialnopravno zmotno. Ta pogodba je bila sklenjena v času prejšnje delovnopravne zakonodaje. Vrhovno sodišče RS se je o tem, da se kot osnova za odpravnino uporabi sistem bruto plač, izreklo šele po uveljavitvi ZDR/02 (sodba VIII Ips 458/2003 z dne 16. 12. 2003). S tem je bila spremenjena do tedaj enotna sodna praksa glede tega, da se odpravnine delavcem obračunavajo upoštevaje delavčevo neto plačo. Sodna praksa se lahko spreminja, vendar ne za nazaj, saj bi to pomenilo kršitev načela pravne varnosti in načela pravne države. Retroaktivna uporaba spremenjene sodne prakse je v nasprotju z ustavnim načelom pravne države in ustavnim načelom enakosti pred zakonom ter pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic. Izpodbijana sodba tudi ni odgovorila na vprašanje, čemu ni obdavčen tisti del odpravnine, ki ga je sodišče upoštevalo kot delno plačilo, saj je po stališču sodišča prve stopnje obdavčenih le 2.459,39 EUR, ne pa tudi 3.467,24 EUR.

Tožnica je podala tudi odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta stranki v svojih pritožbah, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 12. 11. 2007 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (A/8), ki je tožnica ni izpodbijala. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica v tožbi vtoževala izplačilo razlike v nadomestilu plače za čas od januarja 2003 do decembra 2007 v skupnem znesku 5.582,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zatrjevane zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov razlike v nadomestilu plače (od 15. dne v mesecu za tekoči mesec) do plačila, poleg tega pa je vtoževala tudi razliko v odpravnini v znesku 3.467,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2008 (datum prenehanja delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi) do plačila, pri čemer se je pri vtoževani razliki v odpravnini sklicevala na določbo podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. V zvezi z vtoževanimi zneski razlike v nadomestilu plače je zatrjevala, da je upravičena do razlike med 80 % nadomestilom, ki ga je prejemala na podlagi odločbe ZPIZ z dne 14. 8. 2001 (s to odločbo ji je bilo kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznano nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugo ustrezno delo po 125. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.) in 100 % nadomestilom plače, ki ga je tožnica vtoževala, sklicujoč se na člen 137/7 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Tekom postopka je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 7. 10. 2008 zaradi delnega poplačila zneska s strani tožene stranke (v višini 1.048,53 EUR) utesnila tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na plačilo odpravnine tako, da je iz tega naslova vtoževala še zakonske zamudne obresti od zneska 3.467,24 EUR od 25. 1. 2008 do 9. 7. 2008 ter znesek 2.456,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2008 dalje do plačila. V preostalem je vztrajala pri tožbenem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo pričo E.L. ter prebralo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu (A/1 – A/19, B/1 – B/6), delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za obračun razlike v odpravnini v vtoževani višini 2.456,39 EUR, medtem ko je toženi stranki naložilo v izplačilo neto znesek te razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po predhodnem odvodu predpisanega davka. Tožnici je ugodilo tudi v delu njenega tožbenega zahtevka za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike v odpravnini v znesku 3.476,24 EUR za vtoževano obdobje, višji tožbeni zahtevek v zvezi z vtoževano odpravnino (torej za del vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od razlike med bruto in neto zneskom razlike v odpravnini) in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.582,71 EUR (razlika v nadomestilu plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Odločitev o prisojeni razliki v odpravnini je oprlo na dejstvo, da je bil 86. člen podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke (B/6), ki je veljala tudi v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A/8), za tožnico ugodnejši od 109. člena ZDR, zato ji je vtoževano razliko v odpravnini prisodilo. Pri tem je toženi stranki naložilo, da od prisojenega zneska razlike v odpravnini odvede davek glede na to, da je skupno obračunana odpravnina presegla odpravnino po 4. odstavku 109. člena ZDR. Del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v nadomestilu plače pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da določba 7. odstavka 137. člena ZDR v tožničinem primeru ne pride v poštev, zato ker je bilo tožnici v spornem obdobju nadomestilo plače izplačevano na podlagi odločbe ZPIZ z dne 14. 8. 2001. Zaključilo je, da na pravilnost izplačila nadomestila plače po citirani odločbi ZPIZ ne vpliva dejstvo, da je tožnica v obdobju od februarja 2003 do septembra 2003 delala kot čistilka pri toženi stranki in sicer dve uri dnevno, saj zagotovitev tega dela tožnici ni predstavljalo zagotovitve drugega ustreznega dela (dela za polni delovni čas in za delo, ki ustreza tožničini preostali delovni zmožnosti).

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo razlike v nadomestilu plače, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici nadomestilo plače v vtoževanem obdobju izplačevala po odločbi ZPIZ z dne 14. 8. 2001 (A/5), pri čemer je tožnici tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem (A/18) izplačala tudi preostali pripadajoči znesek nadomestila po citirani odločbi ZPIZ, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je namreč naknadno ugotovila, da zneska po odločbi ZPIZ z dne 14. 8. 2001 ni usklajevala skladno s 128. členom ZPIZ oziroma 150. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). 7. odstavek 137. člena ZDR med drugim določa, da pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti v primeru, če s tem ali z drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače. Ker je tožnici nadomestilo plače v spornem obdobju pripadalo (in bilo izplačevano) na podlagi določb ZPIZ, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni upravičena do razlike med nadomestilom, ki ji je bilo določeno z odločbo ZPIZ z dne 14. 8. 2008 in nadomestilom plače iz 7. odstavka 137. člena ZDR. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 500/2007 z dne 6. 4. 2009 v zvezi z sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1204/2006 z dne 23. 8. 2007. Na zgornjo ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je tožnica v delu vtoževanega obdobja opravljala delo čistilke dve uri dnevno oziroma občasno delo na gredicah rož, saj zaradi tega ni izgubila pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu. To delo z delovnim časom, krajšim od polnega oziroma občasno delo, ki ga je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala, ni bilo ustrezno delo, tožena stranka pa ji je za dejansko opravljeno delo v tem obdobju izplačala plačo, kot bi ji šla po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 3. 1992 (A/2), torej plačo za delovno mesto manipulant III.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, v okviru katerih zatrjuje, da se ji je pravica do nadomestila, ki ji je šlo za čas čakanja, izčrpala v tistem trenutku, ko je pričela opravljati delo čistilke. To pravico je tožnica še vedno imela, saj odločba ZPIZ z dne 14. 8. 2001 zaradi opravljanja dela tožnice kot dela čistilke ni prenehala veljati. Ta odločba bi namreč prenehala veljati v primeru, če bi delodajalec tožnico razporedil oziroma zaposlil na drugem ustreznem delu, to je delu, ki bi bilo skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 21. 2. 2001 (A/3). Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje s tem, ko naj ne bi zaslišalo tožnice. Iz spisovnih podatkov in iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo praktično v celoti oprlo na listinske dokaze, ki sta jih vložili v spis obe stranki. Sodišče prve stopnje je v postopku zares zaslišalo tudi pričo E.L., vendar pa izpodbijana sodba temelji, kot je bilo že ugotovljeno, predvsem na listinskih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in na podlagi njih sprejelo izpodbijano odločitev. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da je tožnica v postopku sama pojasnila (zapisnik glavne obravnave dne 15. 10. 2008), da je do septembra 2003 delala kot čistilka, ker je potem invalidska komisija ugotovila, da je to delo zanjo neustrezno (kar je sicer v svoji izpovedbi navedla tudi priča E.L.). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da ji je bilo onemogočeno, da bi priči E.L. postavljala vprašanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 11. 2008, na kateri je bila zaslišana navedena priča, izhaja, da sta bila na tej obravnavi navzoča tako tožnica kot njen pooblaščenec, da je priči zastavljal vprašanja tudi tožničin pooblaščenec in da se je zaslišanje priče zaključilo, ker drugih vprašanj zanjo ni bilo. Iz tega zapisnika ne izhaja, da bi bilo tožnici (oziroma njenemu pooblaščencu) onemogočeno postavljati vprašanja priči. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče L.F. V postopku zatrjevano dejstvo s strani tožnice, da naj bi tožena stranka navedeni priči obračunavala drugačno nadomestilo plače kot tožnici, pa glede na to, da tožnica do izplačila nadomestila plače po členu 137/7 ZDR ni upravičena, ni odločilnega pomena. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka v 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe ni zaslišalo. Zaslišanje strank predstavlja le enega izmed dokazov, s katerimi se ugotavljajo sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo (257. člen ZPP). S tem, ko sodišče ni zaslišalo tožnice, ji ni onemogočilo, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, saj je tožnica lahko predlagala dokaze in se izjavljala o navedbah tožene stranke. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice, da izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike nadomestila plače že iz dejstva, da ji je tožena stranka ta dolg priznala. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici razliko v nadomestilu plače poplačala zato, ker ji tega nadomestila ni usklajevala tako, kot to določa zakon (128. člen ZPIZ, 150. člen ZPIZ-1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano razliko v odpravnini, pri čemer je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. 86. člen podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke je namreč določal, da pripada delavcu, ki je določen kot trajni presežek in ki je pri toženi stranki zaposlen najmanj dve leti, odpravnina v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki. Pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je treba pri osnovi za izračun odpravnine upoštevati tožničino bruto plačo, izhaja že iz 55. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki je opredelila bruto višino osnovne plače za november 1991 za tarifne oziroma plačilne razrede pri toženi stranki. Ker iz podjetniške kolektivne pogodbe ne izhaja, da bi bilo potrebno kot osnovo za izračun odpravnine po 86. členu upoštevati delavčevo neto plačo in glede na dejstvo, da tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je potrebno plačo delavcev pri delodajalcu upoštevati v bruto znesku (razen v primerih, če je za določeno postavko izrecno dogovorjen neto znesek), je sodišče prve stopnje o delu tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova razlike v odpravnini pravilno upoštevalo tožničino bruto plačo. Glede na navedeno so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izračunati eventuelno razliko v tožničini odpravnini glede na njeno neto plačo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da podjetniška kolektivna pogodba ni bila uporabljiva, ker je bila sprejeta pred uveljavitvijo ZDR. ZDR je določil minimum pravic, določbe kolektivnih pogodb (tudi če so bile sklenjene pred uveljavitvijo ZDR), ki so omogočale izplačilo odpravnine v višjih zneskih, kot pa je bilo to določeno s 109. členom ZDR, pa niso bile v nasprotju z določbami ZDR. Nebistvene za odločitev so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožnici 9. 7. 2008 plačala znesek 243,12 EUR in znesek 1.010,85 EUR, 10. 7. 2008 pa še znesek 37,68 EUR. Iz dokaznega postopka (A/18) kot tudi iz navedb tožene stranke je namreč razvidno, da je tožena stranka te zneske plačala tožnici iz naslova premalo izplačanega nadomestila po odločbi ZPIZ z dne 14. 8. 2001, tožničin zahtevek za obračun ter izplačilo preostale razlike nadomestila (do višine 100 % nadomestila po čl. 137/7 ZDR) pa je bil zavrnjen.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožene stranke, v kateri opozarja, da je sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 3.467,24 EUR, ne da bi pri tem upoštevalo, da je bila tožnica upravičena do izplačila tega zneska po predhodno odvedenih dajatvah (3. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost, ZPSV, Ur. l. RS, št. 5 /96 in nadalj.) oziroma 44. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 44/2006 in nadalj.). Po 9. točki 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 se v davčno osnovo ne všteva dohodek iz delovnega razmerja v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Po 5. odstavku 3. člena ZPSV se prispevki za socialno varnost obračunajo in plačujejo tudi pri odpravninah, ki presegajo s predpisom vlade določen znesek. Ker je znašala povprečna plača v RS na dan prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki (25. 1. 2008) 870,70 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila dolžna tožena stranka tožnici od zneska 3.467,24 EUR iz naslova razlike v odpravnini plačati davek in sicer od zneska 1.694,72 EUR. To pa pomeni, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.772,52 EUR, medtem ko pripadajo tožnici od preostalega naknadno izplačanega zneska iz naslova razlike v plači (1.694,72 EUR) le od dela tega zneska, ki je zmanjšan za predpisane dajatve. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnice pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela le z neznatnim delom svoje pritožbe, tožnica pa s svojo pritožbo ni bila uspešna, razen tega pa odgovor na pritožbo tožnice tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.