Jedro

Zakoniti zastopnik ima v pravdnem postopku glede neobstoja svoje aktivne legitimacije enak položaj kot pogodbeni zastopnik oziroma pooblaščenec. Nastopa v imenu zastopanega (81. člen ZPP). Stranka v postopku je zastopani sam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki znesek 1.861.323,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in ji povrniti pravdne stroške v znesku 25.866,00 SIT. Drugačen in višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo tožencu odpovedano hišniško stanovanje. Toženec stanovanja ni izpraznil in tudi ni redno plačeval za uporabo stanovanja. Njegov dolg iz tega naslova znaša 1.861.323,00 SIT. Tožeča stranka je kot upravnik zgradbe aktivno legitimirana za izterjavo tega dolga.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožeča stranka kot upravnik hiše ni upravičena izterjati uporabnine v svojem imenu. To bi lahko storila le v imenu vseh solastnikov stanovanjske hiše, ki so hkrati tudi solastniki hišniškega stanovanja.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da zavrne pritožbo in potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je uspela z izpraznitveno tožbo. Ker je bila tedaj aktivno legitimirana, velja enako tudi v tej zadevi. Pogodba o upravljanju hiše v Ljubljani je v spisu opr. št. II P 898/92, ki ga je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pregledalo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo drugačno dejansko stanje in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 358. člena Zakona o pravdnem postopku in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišču druge stopnje očita tudi napačno uporabo materialnega prava in sicer 28. in 29. člena Stanovanjskega zakona in 85. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Stanovanjski zakon izrečno pooblašča upravnika, da zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi. Pooblastilo za vodenje sporov daje upravniku že 29. člen Stanovanjskega zakona in posebno pooblastilo sploh ni potrebno. S pogodbo o upravljanju so lastniki pooblastili upravnika, da izterjuje in prevzema najemnine za lastnike stanovanj. Obračun med upravnikom in lastniki je stvar notranjega razmerja.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 17/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med prilogami spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. II P 898/92 ni pogodbe o upravljanju stanovanjske hiše v Ljubljani, ki jo je tožeča stranka priložila reviziji. V tem spisu je v zvezi z navedeno pogodbo samo potrdilo o vpisu v register pogodb o upravljanju z dne 1.2.1993. Listine, iz katere bi bilo razvidno besedilo pogodbe, pa ni. Zato so vsi revizijski očitki v zvezi s tem, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsebino pogodbe na podlagi pregleda spisa opr. št. II P 898/92, da je na podlagi te pogodbe ugotovilo dejansko stanje in da je sodišče druge stopnje nezakonito spremenilo dejanske ugotovitve prve stopnje, brez podlage v podatkih spisa. Sodba prve stopnje se sploh ne sklicuje na pogodbo o upravljanju. Na podlagi navedenega potrdila v prilogi A 14 spisa II P 898/92 se sklicuje samo na njen obstoj. Aktivno legitimacijo tožeče stranke pa izvaja neposredno iz določb Stanovanjskega zakona.

Pogodbe o upravljanju, sklenjene med lastniki hiše v Ljubljani in tožečo stranko, ki jo je tožeča stranka priložila reviziji in je med prilogami spisa pod A 6, revizijsko sodišče ne more upoštevati. Gre za nov dokaz, s katerim skuša tožeča stranka dokazati svojo trditev, da je aktivno legitimirana za izterjavo neplačane uporabnine od toženca. S tem tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kar na revizijski stopnji odločanja ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Stranke smejo navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). V obravnavanem primeru ni tako. Tožeča stranka zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 358. člena ZPP (1999), s čimer misli na 373. člen ZPP (1977), in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1999), s čimer misli na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Toda to kršitev utemeljuje prav s tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje z vpogledom pogodbe o upravljanju, ki naj bi bila med prilogami spisa II P 898/92. Da bi se dokazala ta trditev, ni potrebno prilagati reviziji nobenih novih listin. Zadostuje pregled spisa II P 898/92. To je revizijsko sodišče opravilo in ugotovilo, da zatrjevanih kršitev postopka ni.

V obravnavani zadevi predmet spora ni neplačana najemnina, ampak korist, ki jo je imel toženec zaradi neupravičene uporabe stanovanja, ki je v solasti lastnikov stanovanj v hiši v Ljubljani. Sklicevanje na položaj tožeče stranke v pravdi II P 898/92 v zvezi z aktivno legitimacijo v tej zadevi, ni utemeljeno. V prejšnji pravdi je tožeča stranka vstopila v postopek namesto skupnosti stanovalcev zaradi spremembe predpisov. V obravnavani zadevi je treba upoštevati položaj upravnika, kakor je določen v Stanovanjskem zakonu.

Tožeča stranka napačno razume položaj zakonitega zastopnika, ko meni, da je ta upravičen v svojem imenu izterjavati terjatve zastopanega. Zakoniti zastopnik ima v pravdnem postopku glede neobstoja svoje aktivne legitimacije enak položaj kot pogodbeni zastopnik oziroma pooblaščenec. Nastopa v imenu zastopanega (81. člen ZPP). Stranka v postopku je zastopani sam. V obravnavanem primeru so to solastniki hišniškega stanovanja, na katero se nanaša sporna uporabnina.

Materialnopravni predpisi, ki urejajo zastopanje in pooblastilo (84. do 94. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) in 29. člen Stanovanjskega zakona, ki to ureja za upravnika stanovanjske hiše, med seboj niso v nasprotju. Stanovanjski zakon v 29. členu določa položaj upravnika kot pooblaščenca lastnikov v sporih o njihovih pravicah in koristih po tem zakonu. Ta določba daje upravniku v omejenem obsegu položaj zakonitega zastopnika, kolikor je za to podlage v pogodbi o upravljanju. Vendar pa je še vedno samo zastopnik in ne stranka.

Mogoče je, da pridobi upravnik stavbe materialnopravna upravičenja lastnikov stanovanj na tak način, da nanj preide aktivna legitimacija. To bi prišlo v poštev na primer pri izdatku za drugega po 218. členu ZOR ali če bi pogodba o upravljanju za posamezne primere tako izrecno določala. Vendar to v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.