Jedro

Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko (upnika) brez pomena. Za presojo fiksnosti roka za pridobitev gradbenih dovoljenj sta bistveni naslednji dejanski okoliščini, pravdni stranki sta se dogovorili za pogodbeno kazen za primer zamude z izpolnitvijo tožene stranke, tožeča stranka pa se je še dve leti za tem, ko se je iztekel pogodbeno določen rok za pridobitev gradbenih dovoljenj, s toženo stranko dogovarjala glede čimprejšnje izpolnitve obveznosti, pri čemer iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi ji v tem obdobju pustila primerni dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi teh okoliščin pravilno sklepali, da rok za pridobitev gradbenih dovoljenj, določen v koncesijski pogodbi, ni fiksen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 7.527,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 1,026.238,82 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje, ter podrejeno, da razveljavi obe sodbi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev.

5. Predlog tožene stranke, da naj se revizija zaradi nepredložitve novega pooblastila zavrže, ni utemeljen. Tožeča stranka je reviziji predložila novo in posebno pooblastilo skladno z drugim odstavkom 95. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožeča stranka kot koncedent je 18. 4. 2007 je z družbo I., d. d. kot koncesionarjem sklenila koncesijsko pogodbo za gradnjo in upravljanje turističnega pristanišča M. in krajevnega pristanišča ob izlivu B. ter za izvajanje javnih služb na področju pomorskih dejavnosti (v nadaljevanju koncesijska pogodba).

- Istega dne sta družba I., d. d. in tožena stranka sklenili sporazum o prenosu koncesijskega razmerja, s katerim so na toženo stranko prešle vse pravice in obveznosti iz koncesijske pogodbe (v nadaljevanju sporazum). Tožena stranka je nastopala kot koncesionar v razmerju do tožeče stranke.

- Tožeča stranka je 19. 1. 2010 na družbo I., d. d. naslovila obvestilo o odstopu od koncesijske pogodbe, ker naj bi tožena stranka zamujala s pridobitvijo gradbenih dovoljenj.

- Tožeča stranka toženi stranki ni pustila primernega dodatnega roka za pridobitev gradbenih dovoljenj.

- Nad toženo stranko se je 15. 3. 2010 začel stečajni postopek.

8. Tožeča stranka je trdila, da je odstopila od koncesijske pogodbe zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke. Trdila je, da je bilo z ustnim dogovorom dogovorjeno, da bo komunikacija glede realizacije koncesijske pogodbe potekala med tožečo stranko in družbo I., d. d. Od tožene stranke je zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker je koncesijska pogodba prenehala veljati.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožeča stranka ni pravno veljavno odstopila od pogodbe, ker obvestila o odstopu ni naslovila na toženo stranko. Dopis, ki ga je naslovila na toženo stranko, pa ni vseboval roka, v katerem naj tožena stranka odpravi kršitev, kar bi morala tožeča stranka omogočiti toženi na podlagi drugega odstavka 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišči sta presodili, da je koncesijsko razmerje prenehalo z začetkom stečaja nad toženo stranko in ne z odstopom tožeče stranke od pogodbe. Zavzeli sta stališče, da ni vzročne zveze med prenehanjem koncesijske pogodbe zaradi stečaja in zatrjevano škodo tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka ni zahtevala povrnitve škode zaradi napačne izpolnitve koncesijske pogodbe, temveč zaradi njenega prenehanja.

10. Neutemeljeno je stališče revidentke, da že dejstvo, da je bil v koncesijski pogodbi datumsko opredeljen rok določen za pridobitev gradbenih dovoljenj, kaže na to, da gre za fiksni pravni posel. Za fiksni pravni posel gre, kadar je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe (prvi odstavek 104. člena OZ). Datumska določenost roka za izpolnitev obveznosti sama po sebi ne pomeni fiksne pogodbe.(1) Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko (upnika) brez pomena. Za presojo fiksnosti roka za pridobitev gradbenih dovoljenj sta bistveni naslednji dejanski okoliščini, katerih obstoj sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje: pravdni stranki sta se dogovorili za pogodbeno kazen za primer zamude z izpolnitvijo tožene stranke, tožeča stranka pa se je še dve leti za tem, ko se je iztekel pogodbeno določen rok za pridobitev gradbenih dovoljenj, s toženo stranko dogovarjala glede čimprejšnje izpolnitve obveznosti, pri čemer iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi ji v tem obdobju pustila primerni dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Da bi bila izpolnitev po dogovorjenem roku za tožečo stranko brez pomena, tako ni mogoče govoriti. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi teh okoliščin pravilno sklepali, da rok za pridobitev gradbenih dovoljenj, določen v koncesijski pogodbi, ni fiksen.

11. Prav tako ne držijo trditve revidentke, da je bila pogodbena kazen dogovorjena le za primer zamude pri začetku gradnje ali pri izgradnji, ne pa za zamudo, do katere je prišlo pri prekoračitvi roka za vložitev zahtevka za izgradnjo gradbenega dovoljenja. Iz 6. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je v prvem odstavku 3.5.7.1. člena koncesijske pogodbe določena pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti koncesionarja. To pogodbeno kazen mora koncesionar plačati, če pride pri začetku gradnje pristaniške infrastrukture ali pri izgradnji do prekoračitve rokov iz členov 3.5.2.2., 3.5.3.2. in 3.5.4.2. koncesijske pogodbe. V prvem odstavku 3.5.2.2. člena koncesijske pogodbe je določeno, da mora koncesionar vložiti zahteve za izdajo gradbenih dovoljenj za gradnjo pristaniške infrastrukture turističnega pristanišča najkasneje do konca leta 2007. Pogodbena kazen je bila tako določena tudi za primer zamude z vložitvijo zahteve za pridobitev gradbenih dovoljenj.

12. Dejstvo, da tožeča stranka tožene stranke ni obvestila o tem, da zahteva izpolnitev pogodbe po dogovorjenem roku, ne kaže na to, da je bil rok določen kot fiksen, kot navaja revidentka. Ker tožeča stranka toženi stranki ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, ni veljavno odstopila od pogodbe (drugi odstavek 105. člena OZ). Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili materialno pravo.

13. Ne držijo revizijske trditve, da se sodišče druge stopnje do pritožbenih trditev v zvezi z dovoljenostjo ustnih dogovorov ni opredelilo. Na koncu 7. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe je namreč zapisalo, da ni pravno relevantno, na kakšen način je tožeča stranka o „odstopu“ obvestila toženo stranko, ker ji ni zagotovila dodatnega roka za izpolnitev njene obveznosti, kot ji to nalaga drugi odstavek 105. člena OZ. Iz navedenega razloga se sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeljevati do navedb tožeče stranke o obstoju ustnega dogovora o tem, da komunikacija glede realizacije koncesijske pogodbe poteka med tožečo stranko in družbo I., d. d. Ker tožeča stranka zaradi neizpolnitve pogojev iz drugega odstavka 105. člena OZ ni veljavno odstopila od pogodbe, za odločitev ni bistveno, kako naj bi o odstopu obvestila toženo stranko, kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. 14. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode zaradi nerealizacije koncesijske pogodbe. Njene revizijske trditve, da je irelevantno, zakaj je prišlo do prenehanja koncesijske pogodbe, ne držijo. Tožeča stranka je upravičena do odškodnine zaradi prenehanja pogodbe le, če je do prenehanja prišlo po krivdi tožene stranke (131. člen OZ). Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka ni pojasnila vzročne zveze med stečajem tožene stranke, ki je bila razlog za prenehanje pogodbe, in njeno odškodninsko odgovornostjo. Vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami pogodbe s strani tožene stranke (zamujanje rokov za pridobitev gradbenih dovoljenj) pa je bila po mnenju pritožbenega sodišča pretrgana z začetkom stečaja nad toženo stranko.

15. Ker je koncesijska pogodba prenehala zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko in ne zaradi toženkine kršitve pogodbe, trditve revidentke v zvezi s kršitvami pogodbe (zamudo rokov za pridobitev gradbenih dovoljenj) na odločitev ne morejo vplivati. Stališče sodišča druge stopnje, da je bila z začetkom stečajnega postopka pretrgana vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami pogodbe in nastalo škodo, je tako pravilno. Začetek stečajnega postopka nad toženo stranko je bil namreč samostojni razlog za prenehanje koncesijske pogodbe.

16. Tudi sklicevanje na 103. člen OZ ne pride v poštev. V 103. členu OZ je določeno, da v primeru dvostranskih pogodb, ko ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka lahko zahteva izpolnitev obveznosti ali pa odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Ta določba pride v poštev le v primeru prenehanja pogodbe zaradi odstopa pogodbi zveste stranke ali v primeru, da pogodbi zvesta stranka zahteva izpolnitev. V obravnavanem primeru je do prenehanja pogodbe prišlo zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, zato navedene določbe ni mogoče uporabiti.

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 6.150,00 EUR stroškov odgovora na revizijo in 20,00 EUR stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, z 22 % DDV v višini 1.357,40 EUR, skupaj torej 7.527,40 EUR.

Op. št. (1): Pri večini pogodbeno dogovorjenih obveznosti je namreč dogovorjena izpolnitev v določenem roku.