Jedro

Upnik je predlagal, sodišče prve stopnje pa je dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine, menice z dne 9.2.2004; gre za eno od verodostojnih listin po 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na podlagi katere sodišče dovoli izvršbo za izterjavo denarne terjatve.

Izrek

Pritožba dolžnice se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 23.3.2005, ker je ugotovilo, da ni utemeljen; za svoje trditve v ugovoru ni dolžnica ponudila nobenega dokaza.

Proti navedenemu sklepu je dolžnica po svojem pooblaščencu vložila pritožbo in predlagala njegovo razveljavitev. Meni, da je zavrnitev dolžničinega ugovora razložljiva le s tem, da je prvostopno sodišče nepravilno oz. Pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Vsekakor listina, na podlagi katere je bila izvršba v korist upnika dovoljena, ni verodostojna listina v smislu ZIZ. Dolžnica je v ugovoru jasno navedla, da je bila sporna menica zlorabljena, saj je bila uporabljena v zvezi z neobstoječo pogodbo. Glede na navedeno pritožnica ne more predložiti nobenega dokaza, saj je prav neobstoj dokumenta bistvo dolžničinega ugovora in tudi te pritožbe. Da bi ne prišlo do preveč vestne uporabe čl. 53 ZIZ, dolžnica prosi pristojno sodišče, da pozove upnika v tem postopku, da predloži na vpogled sporno pogodbo opr.št. 003-04 z dne 9.2.2004, podpisano s strani upnika in dolžnika.

Pritožba dolžnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru upnik predlagal, sodišče prve stopnje pa je dovolilo, izvršbo na podlagi verodostojne listine, menice z dne 9.2.2004 (priloga A 5); gre za eno od verodostojnih listin po 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na podlagi katere sodišče dovoli izvršbo za izterjavo denarne terjatve. Glede na to ni jasno, kam meri pritožnica s trditvijo, češ da listina, na podlagi katere je v tej zadevi sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, ni verodostojna listina, predvsem pa ni te svoje pavšalne trditve konkretneje opredelila. Verodostojna listina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, je torej menica, ta je zadoščala za izdajo sklepa o izvršbi; kot dodatno listino pa je upnik priložil tudi menično izjavo, v kateri je med drugim zapisano, da (dolžnica) izroča menico za zavarovanje vseh terjatev upnika do izdajatelja menice iz komisijske prodajne pogodbe št. 003-04 z dne 9.2.2004. Glede te pogodbe, citirane v menični izjavi, pa je dolžnica v ugovoru navajala, da z njene strani "ni bila nikdar podpisana, ker pisni izdelek, kot ga je izdelal upnik, ni ustrezal predhodnim ustnim dogovorom, popravka pa ni hotel sprejeti. Upnikovo ravnanje pa jasno kaže, da je s podpisano menico v roku poskušal izsiljevati medsebojne pogoje poslovanja...". Pri teh trditvah v ugovoru gre po mnenju pritožbenega sodišča za dejstva, ki bi jih morala dolžnica dokazno podpreti, če naj bi se njen ugovor glede na 2. odst. 61. čl. ZIZ štel za obrazložen, ne pa za dejstva, za katera ne bi mogla predložiti nobenega dokaza. Ker pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo izpodbijani sklep. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.