Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo v znesku 3.394,77 EUR, v ostalem pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v znesku 14.187,94 EUR ter odškodnino za nastalo škodo na premoženju v zneskih 1.849,10 EUR in 163,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo v obsegu odločitve o teku zamudnih obresti in stroškov postopka, pri čemer je glede zneskov odškodnine za premoženjsko škodo upoštevalo določbe Obligacijskega zakonika.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v njunem zavrnilnem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, po katerem je zahtevek tožeče stranke iz naslova nematerialne škode v pretežni meri zastaran. Tožeča stranka je namreč z vlogo z dne 16. 6. 2000 razširila svoj tožbeni zahtevek tudi na nematerialno škodo in torej tega ni storila šele dne 5. 3. 2001. Sicer pa je prvotna tožba pretrgala zastaranje v smislu 388. člena ZOR. Ta zakonska določba namreč ne zahteva, da bi bilo treba s tožbo v celoti in precizirano in konkretizirano opredeliti terjatev. Zadostuje le, da je vložena odškodninska tožba na plačilo terjatve iz določenega konkretnega dogodka. Revident vztraja tudi pri stališču, da je podana vzročna zveza med udarnino glave in kasneje nastalim psihoorganskim sindromom ter posttravmatsko stresno motnjo. O tem so podali mnenja izvedenci medicinske stroke, vendar pa jih sodišči druge in prve stopnje nista pravilno sintetizirali in interpretirali. To velja posebej glede mnenja izvedenca psihiatra in izvedenke klinične psihologije. Pomembno je, da iz tožnikovega zdravstvenega kartona ni razvidno, da bi prestajal kakršnokoli možgansko bolezen, saj bi šele v tem primeru bilo mogoče govoriti o netravmatskem izvoru posttravmatske stresne motnje. V tem okviru tožeča stranka vztraja v celoti pri trditvi, da je tožnik v nesreči utrpel tudi pretres možganov. Poškodbe tožnika so bile odkrivane etapno – najprej glede kolen, kolkov in rame, kasneje pa tudi glave. Zato tudi glede odškodnine za premoženjsko škodo ni mogoče govoriti o zastaranju. Nepravilno je sklepano, da je bila tožniku škoda znana z dnem 30. 9. 1996. Nastajala mu je namreč tudi kasneje. O tem v izpodbijani sodbi ni najti ustreznih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Končno obvelja, da mora biti obseg posebne škode ugotovljen s strani zdravnikov, da lahko postane znan. Iz sklepa ZPIZ-a je tudi razvidno, da je bil tožnik invalidsko upokojen zaradi posledic nesreče, ne pa zaradi bolezni. Tudi pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo niso bile v celoti upoštevane tožnikove individualne lastnosti, zaradi česar je odškodnina iz vseh naslovov uveljavljane nepremoženjske škode prenizko odmerjena.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno (v odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo v znesku 3.394,77 EUR) ni dovoljena, v ostalem obsegu glede premoženjske škode in v celoti glede nepremoženjske škode pa ni utemeljena.

6. V prometni nesreči dne 18. 3. 1996 je tožnik utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Odškodnino tožbeno uveljavlja po posameznih postavkah ene in druge škode. V okviru zagotovitve pravice do revizije (drugi odstavek 180. člena ZPP) je zato treba upoštevati višino sporne denarne vrednosti v skladu z določbama prvega odstavka 39. člena ter prvega in drugega odstavka 41. člena ZPP, vendar ločeno za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, kot zahtevek na povračilo škode premoženjske narave, pri čemer pa lahko imajo v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP drugačno pravno in dejansko naravo tudi nekateri zahtevki znotraj uveljavljane odškodnine za premoženjsko škodo.

7. Uporaba citiranih določb ZPP je narekovala po določbi 367. člena ZPP v okviru presoje dovoljenosti revizije delno zavrženje revizije zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo. Tožeča stranka namreč to odškodnino uveljavlja v dveh sklopih, ki pa imata različno dejansko in pravno podlago. Ker se z obstojem škode iz naslova najema nadomestnega vozila na revizijski stopnji ni treba ukvarjati (tožeči stranki je odškodnina iz tega naslova bila v celoti priznana), je mogoče v prvi sklop uvrstiti odškodninski zahtevek zaradi v prometni nesreči uničenih stvari (146,05 EUR), stroškov v zvezi z zdravljenjem (119,02 EUR po odbitku priznane kilometrine), izdatkov za tujo pomoč (834,59 EUR), pa tudi izostanka dohodka med bolniškim staležem in zdravljenjem v znesku 2.295,11 EUR. Seštevek posameznih postavk predstavlja skupni znesek 3.394,77 EUR, ki pa ne presega v določbi drugega odstavka 367. člena ZPP predvidenega zneska 4.172,92 EUR, ki še zadošča za dovoljenost revizije. V okviru odločitve o navedenem obsegu premoženjske škode je zato revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 377. člena ZPP in revizijo v tem obsegu kot nedovoljeno zavrglo.

8. V drugem sklopu odškodninskega zahtevka iz nastale premoženjske škode pa je revizija zaradi drugačne dejanske in pravne podlage zahtevka dovoljena zato, ker je predmet tožbenega zahtevka denarni znesek 20.864,63 EUR. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi prenehanja poslovanja oziroma razlike med pokojnino, ki jo prejema, in pokojnino, ki bi jo prejemal, če bi bil redno upokojen (za leti 1999 in 2000 v višini po 10.432,31 EUR). Denarnega zneska navedenega zahtevka pa ni mogoče – zaradi odločitve o dovoljenosti revizije – prištevati k znesku 3.394,77 EUR iz prvega sklopa zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo.

9. Revizijsko sodišče je po povedanem obravnavalo vloženo revizijo v obsegu izpodbijanja drugega dela odločitve odškodnine za premoženjsko škodo, izpodbijanja zavrnitve rentnega zahtevka in izpodbijanja zavrnitve višjega zahtevka odškodnine zaradi nepremoženjske škode. Ugotovilo pa je, da revizija v tem delu ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje ugotavlja dejansko stanje v skladu s tožbeno trditveno podlago (7. člen ZPP) in načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP), sodišče druge stopnje pa poseže v dokazno oceno v pogojih 355. in 358. člena ZPP ter lahko sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, ali pa jo (3. in 4. točka 358. člena ZPP) spremeni. Vendar pa je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi pritrdilo tako dejanskim ugotovitvam in dokazni oceni prvostopnega sodišča, kot tudi na podlagi take ocene uporabljenemu materialnemu pravu. Svojo odločitev je obrazložilo in navedlo, zakaj pritrjuje oceni izvedenskih mnenj, predvsem tistemu delu, ki se nanaša na izvedensko psihiatrično mnenje in mnenje izvedenke psihološke stroke. Obe mnenji, ki ju revizija posebej citira, sta ocenjeni v skladu z mnenji ostalih izvedencev, pri čemer je sodišče navedlo, zakaj ni bilo potrebe za dodatno izvedenstvo v skladu z določbo 254. člena ZPP. Končno pa tudi izvedenska mnenja sodišče presoja v skladu z določbo 8. člena ZPP. Revizijsko stališče, da je neupoštevanje „etapnega odkrivanja poškodb“ imelo (v skladu z izvedenskimi mnenji) za posledico izostanek sodbenih razlogov o odločilnih dejstvih in s tem obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne drži. Ker sta sodbi sodišč druge in prve stopnje v tej smeri primerno obrazloženi, jasni in konkretizirani, predvsem pa ne nasprotujeta vsebini izvedenih dokazov, napada revizija dokazno oceno in dejanske ugotovitve, kar pa nasprotuje določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP. Na ugotovljeno dejansko stanje je namreč revizijsko sodišče vezano.

11. Osnovni problem v tej pravdi je predvsem dejanske narave. Gre namreč za obseg in težo tožniku v prometni nesreči dne 18. 3. 1996 prizadejanih telesnih poškodb. Tako medicinska dokumentacija kot izvedenska mnenja niso dopustila dvoma, da je tožnik utrpel udarnino glave, udarnino leve rame in obeh kolen z vtisnjenjem kosti na desni pogačici ter zvin vratne hrbtenice. Zatrjevanega pretresa možganov ali možganske poškodbe tožnik ni dokazal. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj sprejema izvedenska mnenja v tistem delu, ko utemeljujejo neobstoj možganskega pretresa z izostankom klinične slike, značilne zanj takoj po prizadejani poškodbi (morebitna nezavest, omotica, vrtoglavica, bruhanje, močan glavobol, motnje spomina). Tožnik sam o tem ni govoril zdravniku, ki ga je pregledal po nesreči. Zdravstvene težave z glavo je prvič omenil pri pregledu koncem leta 1999. Sodni izvedenci (D. B., A. G., M. K.) so skladno potrdili, da ni objektivnih pokazateljev, da je tožnik v nesreči utrpel možgansko poškodbo, ki bi posledično lahko pripeljala do razvoja psihoorganskega sindroma in posttravmatske stresne motnje. V tem okviru sta bili mnenji izvedencev D. Ž. in A. S. ocenjeni kot nekritični, ker sta sledili le tožnikovim trditvam, ne pa dokazom o obsegu in naravi v prometni nesreči zadobljenih poškodb.

12. Tožnik je utrpel poškodbe, ki ne spadajo v kategorijo težjih poškodb. V reviziji nakazano „etapno“ odkrivanje poškodb zato velja le glede poškodbe kolen, predvsem desnega, kar je bilo objektivno izkazano že takoj po nesreči, pa se je kasneje stanje poslabšalo. Zatrjevana možganska poškodba, ki po dejanskih ugotovitvah ni z ničemer objektivizirana, po oceni sodišč druge in prve stopnje ni v vzročni zvezi s psihoorganskim sindromom in posttravmatsko stresno motnjo, ki je sicer pri tožniku po mnenju izvedencev izkazana, vendar pogojena z drugimi vzroki. Takšne pravne ocene revizijske trditve ne morejo omajati.

13. Dejanske ugotovitve so takšne, da je tožnik utrpel v zdravstveni dokumentaciji po nesreči opisane poškodbe, ki so terjale običajno zdravljenje do 30. 9. 1996. Po končanem zdravljenju pa se je pojavila nova škoda v obliki poslabšanja stanja kolen. Zdravniško pomoč je iskal 22. 9. 1997, od tedaj dalje pa je zdravljenje trajalo do konca leta 1999, ko je bil znan tudi obseg nove škode. Ker je bila tožba vložena dne 17. 9. 1996 le zaradi plačila škode iz naslova najema nadomestnega vozila, sta sodišči druge in prve stopnje morali presoditi utemeljenost ugovora zastaranja tako glede preostale odškodnine iz naslova premoženjske škode, kot odškodnine zaradi nepremoženjske škode. Takšno razširjeno tožbo je namreč tožnik vložil šele 5. 3. 2001. Pri tem sta se glede na prej omenjeno pomanjkanje obstoja vzročne zveze med poškodbami ter psihoorganskim sindromom in posttravmatsko stresno motnjo omejili na zapis poškodb v zdravstveni dokumentaciji ter na novo škodo na kolenih. Škoda, ki jo je tožnik utrpel predvsem s poslabšanjem stanja desnega kolena in operacijo tega kolena, je namreč po dejanskih ugotovitvah v vzročni zvezi z nesrečo. 14. Revizijsko sodišče nima pomislekov glede pravilnost odločitve, po kateri je zahtevek iz naslova odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v direktni posledici poškodb, nastalih 18. 3. 1996, zastaran. Tožbo za plačilo odškodnine iz navedenih naslovov tožnik ni vložil dne 17. 9. 1996, temveč šele 5. 3. 2001, več kot tri leta po tem, ko je zvedel za povzročitelja in obseg škode. Uporaba določbe 376. člena ZOR je zaradi nastopa zastaranja narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka v navedenem obsegu. Vložitev tožbe za povrnitev dela premoženjske škode ne predstavlja pretrganja zastaranja v smislu 388. člena ZOR. Izpodbijana sodba se v tem pogledu pravilno sklicuje na določbo 180. člena ZPP, ki v prvem odstavku predpisuje obvezne sestavine tožbe. Teze o pretrganju zastaranja ob napovedi, da bo glede nepremoženjske škode zahtevek postavljen kasneje, ni mogoče sprejeti. Gre namreč za spremembo tožbe s postavitvijo novega zahtevka, ne pa za morebitno prilagoditev zahtevka spremenjenim okoliščinam. V reviziji tožeča stranka tudi ponovno trdi, da je razširila tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2000, ki pa je v spisu ni. Tako je tožniku bilo mogoče prisoditi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti le v okviru poslabšanja v zvezi s poškodbo kolen.

15. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je izpodbijana sodba pravilno uporabila določbi 200. in 203. člena ZOR. Upoštevano je bilo, da je bil tožnik zaradi nove škode v zvezi s koleni operiran, da je bil v bolniškem staležu več kot osem mesecev in da je v skrajšanem delovnem času delal dva meseca. Telesne bolečine in nevšečnosti so torej trajale relativno dolgo, vendar pa odškodnine iz tega naslova v znesku 1,200.000 SIT (5.007,51 EUR) glede na podobne primere sodne prakse ni mogoče zviševati. To velja tudi za dosojeno odškodnino za zaskrbljenost za izid zdravljenja v znesku 200.000 SIT (834,58 EUR).

16. Ob ugotovljenem izostanku vzročne zveze med posledicami nesreče in psihoorganskim sindromom ter posttravmatsko stresno motnjo je iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti tožniku mogoče priznati samo odškodnino zaradi težav z desnim kolenom. Izpodbijana sodba je ugotovila, da je tožnik oviran pri vsakodnevnih opravilih, ker ne more čepeti ali klečati, pri hoji navzdol in hoji na daljše razdalje pa se mu pojavlja klecanje in otekanje kolena. V času nesreče še ni dopolnil 50 let. Dosojena mu je podobnim primerom sodne prakse primerljiva odškodnina v znesku 2,000.000 SIT (8.345,85 EUR), ki je ni mogoče zviševati.

17. Obrazloženo je že, da psihoorganski sindrom in posttravmatska stresna motnja objektivno nimata povezave s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 18. 3. 1996. Zato tudi tožnikova invalidska upokojitev s tem ni povezana. Takšne so dejanske ugotovitve. Odločba ZPIZ z dne 24. 4. 2006, po kateri naj bi vzrok invalidnosti ne bila bolezen, sta sodišči druge in prve stopnje ocenili v skladu z določbo tretjega odstavka 224. člena ZPP. Odločeno je bilo namreč na podlagi dokazov, izvedenih v tem postopku, zaradi česar sodišče ni vezano na ugotovitev invalidske komisije pri ZPIZ. Ker psihične težave niso posledica zatrjevanega pretresa možganov, tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja odškodnino iz razlike med pokojnino po invalidski upokojitvi in tisto, ki bi jo tožnik dobival, če bi bil redno upokojen.

18. Ker tožnikova invalidska upokojitev ni posledica poškodb, ki jih je utrpel v prometne nesreči dne 18. 3. 1996, tožena stranka odškodninsko ne odgovarja za škodo na tožnikovem premoženjskem področju zaradi izpada prejemkov, ki bi jih dobival, če bi bil zdrav. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta rentni zahtevek, ker zanj ni podlage v določbi 188. člena ZOR, zavrnili.

19. Revizijsko sodišče je revizijo v obsegu njene dovoljenosti zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.