Jedro

Iz določb Uredbe izhaja, da ta ne velja za državne pomoči v sektorju transporta, ker zanje veljajo posebni predpisi. Ker tožena stranka, ki ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za dodelitev državne pomoči v sektorju transporta, ni uporabila posebnih predpisov, pač pa predpis, ki za ta sektor ne velja, očitno ni pravilno uporabila materialnega prava. Nacionalno pravo upravičencev do predmetne državne pomoči ne razlikuje glede na dejavnost, ki jo opravljajo. Stvar upravnega organa pa je, da sprejme odločitev, ki je v skladu tudi s pravnim redom Evropske skupnosti. V zvezi z državno pomočjo de minimis velja Uredba, vendar je po presoji sodišča za njeno uporabo v konkretnem primeru primarno potrebno ugotoviti ali tožeča stranka, katere glavna dejavnost je medkrajevni potniški cestni promet na rednih linijah, dejansko spada v sektor transporta ali ne, saj lahko upravni organ šele po tem uporabi ustrezen predpis ter presodi ali je dodelitev zahtevane državne pomoči utemeljena. Izjema od 1. odstavka 87. člena PES ni le državna pomoč dodeljena po pravilu de minimis, pač pa spadajo med t.i. avtomatične izjeme (ki so združljive s skupnim trgom) tudi državne pomoči dodeljene v zvezi z odpravo posledic, povzročenih z naravnimi nesrečami, med katere spada tudi potres, iz določb ZPOOSRP pa izhaja, da je namen dodelitve zadevne državne pomoči popotresna obnova.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, sklep Službe Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj z dne ... se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 341,08 EUR v 15-ih dneh po prejemu sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom kot neupravičeno zavrgla vlogo tožeče stranke za prijavo poslovne škode zaradi potresa z dne 12.07.2004. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka vložila prijavo, s katero je na podlagi 5. odstavka 11. člena Zakona o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (Uradni list RS, št. 45/98, 67/98, 110/99, 59/01, 110/02 - ZGO-1 in 86/04, v nadaljnjem besedilu: ZPOOSRP) uveljavljala državno pomoč za poslovno škodo. Vlada RS je dne 11.11.2004 sprejela sklep št. 224-18/2004-11, da se zadevna državna pomoč za poslovno škodo dodeli po pravilu de minimis. Kot de minimis se obravnava tista državna pomoč, ki ne presega vrednosti 100.000,00 EUR (dodeljeno istemu upravičencu) v časovnem obdobju treh let, pri čemer so vključene vse pomoči, ne glede na njihovo obliko ali namen. V skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči (OJ L 10, dne 13.01.2001, v nadaljnjem besedilu: Uredba), do pomoči de minimis niso upravičena podjetja iz dejavnosti transporta. Pri obravnavi zadevne prijave tožeče stranke je komisija za oceno poslovne škode ugotovila, da je v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uradni list RS, št. 2/02), glavna dejavnost tožeče stranke 60.212 - Medkrajevni potniški cestni promet na rednih linijah. Zaradi navedenega bi dodelitev državne pomoči tožeči stranki v konkretnem primeru pomenila kršitev predpisov o dodeljevanju državnih pomoči po pravilu de minimis in je zato tožena stranka odločila tako kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugodi vlogi tožeče in ji prizna državno pomoč za poslovno škodo v prijavljenem znesku, podrejeno pa, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V tožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno iz katerega razloga je tožena stranka zavrgla njeno prijavo in je zato potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz tega razloga. Nadalje je tožena stranka napačno uporabila tudi materialno pravo. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: PES) namreč v 1. odstavku 87. člena vsebuje generalno klavzulo, da je s skupnim trgom nezdružljiva kakršnakoli državna pomoč ali pomoč, dodeljena iz državnih virov, v katerikoli obliki, ki izkrivlja ali grozi, da bo izkrivila konkurenco z dajanjem prednosti določenim podjetjem ali v proizvodnji določenih dobrin, v kolikor negativno vpliva na trgovino med državami članicami. V b) točki 2. odstavka 87. člena PES pa je določeno, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, če je namenjena popravljanju škode, povzročene z naravnimi nesrečami ali izjemnimi dogodki. Zaradi navedenega je tožena stranka napačno uporabila določbe Uredbe, ki niso pravna podlaga v predmetni zadevi. Če bi se Uredba razlagala na takšen način, kot jo razlaga tožena stranka v konkretnem primeru, bi se ob naravnih nesrečah ne smelo nadomeščati škode v kmetijstvu, ki je v Uredbi prav tako navedeno kot izjema. Dejstvo, da država kmetovalcem nadomešča škodo, ki v kmetijstvu nastane z naravnimi nesrečami ali izjemnimi dogodki, pa je splošno znano, zato je bila z ravnanjem tožene stranke, tožeči stranki kršena tudi njena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Zaradi vsega navedenega je bila vloga tožeče stranke utemeljena in v skladu s pravom ES. Tožena stranka je nadalje tudi napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da je sporna škoda tožeči stranki nastala zaradi transportne dejavnosti, čeprav slednja v Bovcu ne opravlja transportne dejavnosti, kar je razvidno tudi iz priložene specifikacije ob potresu nastale škode. V kolikor pa je bila vloga tožeče stranke v tem delu nepopolna, bi jo tožena stranka morala pozvati na dopolnitev oziroma bi ji morala povrniti škodo, ki ni v zvezi s transportno dejavnostjo. Tožeča stranka nadalje še poudarja, da ZPOOSRP ne ločuje nastanka poslovne škode glede na različne dejavnosti, zato tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrženje njene vloge.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in navaja, da je Vlada RS glede predmetne državne pomoči za poslovno škodo sklenila, da se dodeli po pravilu de minimis, ki je izjema od 87. člena PES, saj zaradi svoje višine ne izkrivlja ali ogroža konkurence na skupnem trgu. Tožeča stranka se zato v tožbi napačno sklicuje na 87. člen PES, ki je le osnova za dodeljevanje državnih pomoči, kriteriji in pogoji dodeljevanja pa so podrobneje opredeljeni v posameznih izvedbenih predpisih za posamezno področje. Državne pomoči za odpravo posledic naravnih nesreč v kmetijstvu (ki je po Uredbi prav tako kot transport izključeno), so tako dodeljene na drugi pravni podlagi in ne na podlagi določb Uredbe. Tožena stranka ponavlja navedbo iz izpodbijanega sklepa, da podjetja iz sektorja transporta po določbi 1. člena Uredbe niso upravičena do državne pomoči po pravilu de minimis ter nadaljuje, da je sicer v določenih izjemah podjetjem iz transportnega sektorja mogoče dodeliti državno pomoč po pravilu de minimis, vendar le v primeru, če je pomoč namenjena registrirani dejavnosti podjetja, ki ni neposredno povezana s transportno dejavnostjo, pri čemer ne sme priti do pretoka državne pomoči v dejavnost transporta. To pomeni, da mora podjetje voditi ločeno računovodstvo za dejavnost transporta od ostalih dejavnosti, iz prilog k prijavi poslovne škode pa izhaja, da tožeča stranka ne vodi ločenega računovodstva, zato ne more zagotoviti, da bi se sredstva državne pomoči ne uporabila za dejavnost transporta. Zaradi vsega navedenega tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, saj je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. Ustavnega sodišča, v nadaljnjem besedilu: ZUS), razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Vlada RS je dne 11.11.2004 sprejela sklep, da se državna pomoč za poslovno škodo, ki je pravnim osebam nastala zaradi potresa z dne 12.07.2004, dodeli po pravilu de minimis. Tožena stranka je v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ugotovila, da je glavna dejavnost tožeče stranke, ki je vložila prijavo za dodelitev zadevne državne pomoči, medkrajevni potniški cestni promet na rednih linijah. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka prijavo tožeče stranke zavrgla kot neupravičeno z utemeljitvijo, da 1. člen Uredbe ne dopušča dodelitve državne pomoči po pravilu de minimis v sektorju transporta. V 1. členu Uredbe je določeno, da Uredba velja za pomoči dodeljene podjetjem v vseh sektorjih, razen za (med drugim) sektor transporta. Razlaga tožene stranke navedene določbe pa po presoji sodišča v Uredbi nima pravne podlage. Tako iz njenega 1. člena kot iz njenih drugih določb namreč izhaja, da Uredba ne velja za državne pomoči naštete v a), b) in c) točki 1. člena, med katerimi je tudi sektor transporta, ker zanje veljajo posebni predpisi. Ker tožena stranka, ki ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za dodelitev državne pomoči v sektorju transporta, ni uporabila posebnih predpisov, pač pa predpis, ki za ta sektor ne velja, očitno ni pravilno uporabila materialnega prava.

Materialna podlaga za dodelitev zadevne državne pomoči je 5. odstavek 11. člena ZPOOSRP, ki določa, da se sredstva državne pomoči lahko uporabijo za poslovno škodo, nastalo pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in kmečkim gospodarstvom zaradi novega potresa iz 3.a člena istega zakona, če so na dan ponovnega potresa opravljali gospodarsko dejavnost v poškodovanih ali uničenih prostorih, pri čemer se sredstva državne pomoči v teh primerih lahko uporabijo tudi za ohranitev obstoječih delovnih mest pri nosilcih dejavnosti, ker začasno ne morejo opravljati dejavnosti zaradi posledic ponovnega potresa in so zato ta delovna mesta neposredno ogrožena. Določbe ZPOOSRP (nacionalno pravo) upravičencev do predmetne državne pomoči ne razlikujejo glede na dejavnost, ki jo opravljajo. Stvar upravnega organa pa je, da sprejme odločitev, ki je v skladu tudi s pravnim redom Evropske skupnosti (ES). V zvezi z državno pomočjo de minimis velja zgoraj navedena Uredba, vendar je po presoji sodišča za njeno uporabo v konkretnem primeru primarno potrebno ugotoviti ali tožeča stranka, katere glavna dejavnost je medkrajevni potniški cestni promet na rednih linijah, dejansko spada v sektor transporta ali ne, saj lahko upravni organ šele po tem uporabi ustrezen predpis ter presodi ali je dodelitev zahtevane državne pomoči utemeljena. Ob ugotovitvi, da spada tožeča stranka v sektor transporta (ali v katerega izmed drugih naštetih sektorjev v 1. členu Uredbe), je uporaba Uredbe izključena in mora zato upravni organ ugotoviti kateri predpis ES je pravno relevanten v tem primeru. Ob tem pa sodišče še poudarja, da ni izjema od 1. odstavka 87. člena PES le državna pomoč dodeljena po pravilu de minimis, pač pa spadajo med t.i. avtomatične izjeme (ki so združljive s skupnim trgom) tudi državne pomoči dodeljene v zvezi z odpravo posledic, povzročenih z naravnimi nesrečami (b) točka 2. odstavka 87. člena PES), med katere spada tudi potres, iz določb ZPOOSRP pa izhaja, da je namen dodelitve zadevne državne pomoči popotresna obnova.

Zaradi vsega zgoraj navedenega je po presoji sodišča izpodbijani sklep nezakonit, saj je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in v posledici nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišče je zato ob upoštevanju 2. odstavka 105. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo po 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Tožeča stranka je v tožbi sicer primarno predlagala, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari, vendar za odločitev o stvari sodišče ni imelo podlage po 65. členu ZUS-1, zato je odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), bo zato morala izdati novo odločbo v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku mora tožena stranka odpraviti nakazane pomanjkljivosti in sicer tako, da bo ugotovila pravno pomembno dejansko stanje, sprejela odločitev na osnovi ustrezne pravne podlage ter svojo odločitev v odločbi ustrezno obrazložila.

K točki 2 izreka: Pri odločanju o stroških postopka je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS uporabilo določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, v nadaljnjem besedilu: ZPP), po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Tožeči stranki je zato kot potrebne stroške (155. člen ZPP) sodišče priznalo stroške sestave tožbe, DDV in stroške sodne takse za tožbo. Pri odmeri višine stroškov je sodišče upoštevalo določbe Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03, v nadaljnjem besedilu: OT) in tako tožeči stranki priznalo 500 točk za sestavo tožbe (Tar. št. 30 OT) ter DDV v višini 20% od vrednosti storitve (2. odstavek 14. člena OT). Sodišče je tožeči stranki priznalo tudi stroške plačila sodne takse za tožbo v znesku 65,68 EUR (Uradni list RS, št. 20/04 in 98/07, ZST). Sodišče je tako ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR, tožeči stranki priznalo stroške postopka v skupni višini 341,08 EUR. Rok za plačilo odmerjenih stroškov in začetek teka le-tega, pa je sodišče določilo v skladu s 313. členom ZPP.