16. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. V., na seji senata dne 16. oktobra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 3/2000 z dne 20. 6. 2000 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 336/99 z dne 9. 9. 1999 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 74/94 z dne 11. 11. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniku je v letu 1993 prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepov disciplinskih organov, ker naj bi kot policist na mejnem prehodu nevestno in malomarno opravljal svoje delo. V disciplinskem postopku mu je bil izrečen najstrožji disciplinski ukrep, njegovo ravnanje pa je bilo kvalificirano kot dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje, saj je bila zoper njega vložena tudi kazenska ovadba. Delovno sodišče je (predvsem zaradi oprostilne sodbe v kazenskem postopku) spremenilo kvalifikacijo disciplinske kršitve, izvršitev disciplinskega ukrepa pa, ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih okoliščin, pogojno odložilo. Višje delovno sodišče je na pritožbo delodajalca tako odločitev spremenilo tako, da je zahtevek pritožnika zavrnilo in s tem potrdilo odločitev disciplinskih organov o nepogojnem disciplinskem ukrepu. Revizijsko sodišče se je strinjalo z razlogi pritožbenega sodišča in je revizijo pritožnika zavrnilo.

2.Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča, da pri odločanju sodišča druge stopnje ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. To utemeljuje s tem, da naj bi kazensko in delovni sodišči izhajala vsakokrat z drugačnega dejanskega stanja, kar naj bi posledično pomenilo zmotno uporabo materialnega prava. S tem pa naj bi bila pritožniku kršena pravica do pravičnega sojenja iz 23. člena Ustave.

3.Zaradi podobnih kršitev je bilo v disciplinskem postopku več policistov. Tistim, ki so bili obdolženi opustitve vpisa ene vize, je bil izrečen pogojni ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pritožnik meni, da izbira disciplinskega ukrepa v njegovem primeru ni bila pravilna, saj je bil spoznan za odgovornega opustitve vpisa dveh viz. S tem naj bi mu bila kršena pravica do enakost pred zakonom iz 4. (prav iz drugega odstavka 14.) člena in 22. člena Ustave.

4.Pritožnik še navaja, da mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, saj je od uvedbe disciplinskega postopka do pravnomočne odločitve preteklo sedem let. Delovno sodišče je čakalo na kazensko sodbo, čeprav je nato odločilo neodvisno od nje in je ni upoštevalo niti kot olajševalne okoliščine.

B.

5.Kazenski postopek in disciplinski postopek sta dva ločena in samostojna postopka, ki jima je lahko skupno to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Dejanje, s katerim je storjena kršitev delovne obveznosti, ima lahko tudi znake kaznivega dejanja - kar pa ne pomeni, da odločitev o disciplinski odgovornosti pomeni tudi odločitev o kazenski odgovornosti storilca. In obratno. Oprostilna sodba v kazenskem postopku ne pomeni, da delavec ne more biti odgovoren za disciplinsko kršitev. Odločitev o disciplinski odgovornosti ni odvisna od predhodne odločitve o kazenski odgovornosti. Delovno sodišče bi bilo na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77) vezano le na obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti storilca. S tem, ko je delovno sodišče odločilo o disciplinski odgovornosti pritožnika samostojno in neodvisno od kazenskega postopka, očitno ni kršilo njegove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki zajema tudi pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča.

6.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z izvedbo dokaznega postopka lahko presoja le, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, da predlaga dokaze in da se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do razultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi kazale na kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnik ni izkazal. Kot takih tudi ni mogoče upoštevati trditev, da bi moral biti že pred disciplinskimi organi tudi njemu izrečen pogojni disciplinski ukrep. Pritožnik pri sklicevanju na enakost pri obravnavi podobnih kršitev že sam navaja, da so bile delavcem očitane različne kršitve. Ustavno sodišče se pri tem ne more spuščati v presojo ali je in koliko pri tem bistveno oziroma kakšno težo ima dejstvo, da naj bi šlo pri njem, za razliko od drugih primerov, le za eno napačno ravnanje. Tudi v disciplinskem postopku se upošteva individualizacija sankcij: glede na vrsto in težo očitanih kršitev ter okoliščin na strani storilca. Tovrstno razlikovanje ni v neskladju z načelom enakosti.

7.Za obravnavo ustavne pritožbe v delu, kjer pritožnik smiselno zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). V sporu je bilo že pravnomočno odločeno, izčrpana pa je bila tudi revizija. Dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo.

Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnik uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik pa ni izkazal, da bi to možnost pravnega varstva izčrpal. Zato je Ustavno sodišče v tem delu ustavno pritožbo zavrglo (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 16/01).

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan