Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji, zaradi česar ni mogel biti predan Hrvaški. Obstaja realna in konkretna nevarnost v smislu 84.a člena ZMZ-1, da tožnik ne bi bil dosegljiv pristojnim organom, da bi lahko dokončali postopek predaje Hrvaški.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku kot prosilcu za priznanje mednarodne zaščite omejila gibanje zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu s 44. členom Uredbe 2024/13511 (1. točka izreka). Tožniku je izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 31. 8. 2026 od 14.25 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje za obdobje šestih tednov (2. točka izreka). Stroški postopka bremenijo Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pojasnjuje dosedanji potek postopka in okoliščine zadeve. Tožnik je pri pristojnem organu 11. 12. 2025 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Na podlagi tožnikovih prstnih odtisov je bilo ugotovljeno, da je bil že vpisan v evidenco Eurodac. Odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje je sprejela Hrvaška. Tožnikova prošnja v Sloveniji je bila zato pravnomočno zavržena. Pristojni organ se je dogovoril s Hrvaško za predajo 20. 7. 2026 na mejnem prehodu Obrežje, vendar do tega ni prišlo, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Tožniku vabilo na predajo ni moglo biti vročeno, zato se rok za predajo podaljša. Pristojni organ je tožniku že 31. 8. 2026 ustno na zapisnik izrekel ukrep omejitve gibanja.

3.Tožena stranka razlaga, da je treba pri odločitvi upoštevati Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter presoditi, ali obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil in zaradi česar mu je treba omejiti gibanje.

4.Tožnik je po ugotovitvah tožene stranke v več državah članicah vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, te države pa kmalu nato zapustil, ne da bi počakal na odločitev pristojnih organov oziroma ne da bi upošteval zavrnilne odločbe. Glede na takšno dosedanje ravnanje tožnika in upoštevaje dejstvo, da je tudi azilni dom v Sloveniji tožnik prostovoljno zapustil brez opravičila, s čimer je onemogočil izvedbo postopka predaje Hrvaški, tožena stranka zaključuje, da tožnik ni pripravljen sodelovati postopku. Tožena stranka je prepričana, da bi tožnik, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na center za tujce, zapustil Slovenijo in ponovno preprečil predajo Hrvaški. Objektivni kriterij nevarnost pobega je podan, zato je treba tožniku omejiti gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrepi, kot je pridržanje na območju azilnega doma, ne bi bili učinkoviti. Pridržanje na območju azilnega doma glede na tamkajšnje razmere in ureditev bivanja v azilnem domu ne bi moglo preprečiti morebitnega tožnikovega pobega. Konkretno je izkazano, da se tožnik želi izogniti predaji Hrvaški. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

5.Tožnik navaja, da vlaga tožbo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev, zmotno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Trdi, da za izpodbijani sklep ni pravne podlage ter da omejitev gibanja pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato je treba opraviti strogi test sorazmernosti izrečenega ukrepa, česar pa tožena stranka ni storila. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, tožena stranka pa mu je že zaradi tega nedopustno omejila gibanje. Tožena stranka se ne more le na splošno sklicevati na razmere v azilnem domu in s tem utemeljevati, da milejši ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ne pride v poštev. Manj prisilni ukrepi so na primer še redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, obveznost zadrževanja na določenem mestu in podobno. Izpodbijani sklep tudi ni ustrezno obrazložen.

6.Hkrati s tožbo tožnik predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o tožbi stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj prenehati z ukrepom omejevanja gibanja. Tožnik zatrjuje, da pogoji za izrek ukrepa niso podani, omejevanje svobode pa mu povzroča nepopravljivo škodo. V centru za tujce se počuti izredno slabo. Kršitev pravice do osebne svobode pomeni že sama po sebi škodo za tožnika.

Odgovor tožene stranke

7.Tožena stranka je poslala odgovor na tožbo, v katerem navaja, da zavrača tožbene očitke in vztraja pri izpodbijanem sklepu ter sodišču predlaga, naj ga potrdi. Dodatno pojasnjuje, da je izrečeni ukrep ustrezno obrazložila glede na konkretne okoliščine.

8.Na predlog tožnika za izdajo začasne odredbe tožena stranka ni odgovorila.

Navedbe strank na glavni obravnavi

9.Tožnik in tožena stranka sta na glavni obravnavi vztrajala vsak pri svojih stališčih.

Dokazni postopek

10.Na glavni obravnavi je sodišče pregledalo listine upravnega spisa pod opr. št. 2142-4307/2025, ki se nanaša na zadevo, ter v sodnem spisu prilogo A2. Navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče posebej ne našteva. Sodišče je izvedlo tudi predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika.

Presoja sodišča o tožbi

11.Tožba ni utemeljena.

12.V obravnavani zadevi je izpodbijan sklep tožene stranke o omejitvi gibanja tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito na prostore centra za tujce.

13.Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III2 (peta alineja). Ker je Uredbo Dublin III razveljavila nova Uredba 2024/1351, je treba sklicevanje v navedeni določbi ZMZ-1 šteti za sklicevanje na 44. člen Uredbe 2024/13513. Kot pravilno navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu, drugi odstavek 44. člena Uredbe 2024/1351 določa, da kadar obstaja nevarnost pobega ali kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda, lahko države članice na podlagi posamične presoje okoliščin osebe zadevno osebo pridržijo za namen izvedbe postopkov predaje v skladu z Uredbo 2024/1351, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

14.Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce.

15.Skladno s 84.a členom ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je (med drugim) predhodno že vložila prošnjo v Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja), če ni sodelovala v postopku (peta alineja) ali če ni spoštovala odločbe o vrnitvi, ki ji jo je izdala druga država članica Evropske unije (deveta alineja).

16.Tožnik v bistvu ugovarja, da je tožena stranka ukrep omejitve gibanja določila brez pravne podlage zaradi tega, ker je nesorazmeren. Sodišče se s tem tožbenim ugovorom ne strinja. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je toženka pojasnila, da je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška in da je v teku postopek predaje tožnika tej državi. Razložila je okoliščine v zvezi s tem, da je tožnik v preteklosti že zapustil več držav, poleg Hrvaške tudi Nizozemsko in Francijo. Prav tako je razložila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji, zaradi česar ni mogel biti predan Hrvaški.

17.Tožnik je na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo sicer zanikal, da bi prostovoljno odšel iz azilnega doma v Sloveniji in še trdil, da se ne spomni okoliščin v zvezi tem, vendar sodišče tem tožnikovim navedbam ne sledi. Nesporno dejstvo je, da, kot navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik ni bil predan Hrvaški, ker je bil odsoten oziroma ni bil dosegljiv pristojnim organom, torej ga v azilnem domu ni bilo. Tožnik tega ne izpodbija, niti ne navaja nobenih drugih razlogov za njegovo odsotnost, tako da je edini možen zaključek ta, da je azilni dom zapustil zgolj po svoji volji. Tožnik je sicer izpovedal, da na Nizozemskem, v Franciji in na Hrvaškem ni ravnal v nasprotju s pravili tamkajšnjih azilnih postopkov, da je počakal na izide postopkov ter nato zapustil te države zaradi zavrnilnih odločb. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnik nedvomno na Hrvaškem ni počakal na dokončanje postopka mednarodne zaščite, saj iz pravnomočnega sklepa o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 24. 3. 2026, ki je v upravnem spisu, izhaja da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Ta pa določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

18.Po povedanem sodišče soglaša s toženo stranko, da v smislu 84.a člena ZMZ-1 obstaja realna in konkretna nevarnost, da tožnik ne bi bil dosegljiv pristojnim organom, da bi lahko dokončali postopek predaje Hrvaški. Tožena stranka je obrazložila okoliščine, zaradi katerih tožniku ni mogoče zaupati na način, da bi bili morebitni milejši ukrepi lahko enako učinkovit, kot je lahko v danem primeru učinkovita omejitev gibanja na prostore centra za tujce. Z opisanim je načelu sorazmernosti zadoščeno.

19.Tožnik navaja, da mu tožena stranka ne bi smela omejiti gibanja iz razloga, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadrževanja na območju ali delu območja azilnega doma. Upoštevaje prej navedeno ta očitek ne more odločilno vplivati na presojo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer tudi pojasnila, da ta navedeni milejši ukrep ne pride v poštev, ker v azilnem domu naloge varovanja izvaja majhno število varnostnikov, ker gre za veliko območje in ker v skladu s predpisi varnostniki ne morejo zadržati prosilcev, ki se odločijo, da bodo odšli. Navedla je, da osebe pogosto samovoljno zapuščajo območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščajo odsotnost varnostnika. Sodišče se strinja, da zgolj neustrezno izvajanje nadzora še ne more pomeniti, da določen ukrep ni primeren, vendar pa izpodbijani sklep dejansko ne temelji na takšnem razlogu, saj je tožena stranka izkazala tožnikovo begosumnost, ki zahteva prav ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Tožena stranka je pri tem tudi upoštevala individualne okoliščine na strani tožnika in nasprotna tožbena trditev ne drži.

20.Iz zgoraj navedenega hkrati izhaja, da toženi stranki ni mogoče očitati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo sicer izpovedal, da ne ve, zakaj mu je bilo omejeno gibanje na center za tujce. Ta tožnikova trditev je neupoštevna, saj iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da mu je bil izpodbijani sklep vročen skupaj s prevodom v arabski jezik. Tožnik je vročilnico tudi lastnoročno podpisal. Poleg tega je tožena stranka s tožnikom opravila razgovor in mu pojasnila razloge za izdajo izpodbijanega sklepa (begosumnost), kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

21.Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Presoja sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe

22.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

23.Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

24.Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da se v centru za tujce počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Nadalje navaja, da kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena, zato ni mogoče pritrditi tožnikovim trditvam o obstoju nujnosti, da bi sodišče izdalo začasno odredbo. Poleg tega je treba upoštevati, da gre pri omejitvi gibanja za časovno omejen ukrep in sodišče je tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

25.Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča torej ni izkazana, je sodišče predlog tožnika za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013.

2Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

3

Sklicevanje na razveljavljeno Uredbo Dublin III se šteje za sklicevanje na Uredbo 2024/1351 in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II (83. člen Uredbe 2024/1351).