Jedro

Tožniku je bilo pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi odločbe s številko 239-1/2025/60 (33651-05) z dne 4. 12. 2025, s katero je PP tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce. Tožnik v času prestajanja zaporne kazni na podlagi navedene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru ni zaprosil za postopek mednarodne zaščite. Mogoče je tudi utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožniku omejila gibanje, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce ... od 11. 12. 2025 od 12.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 11. 3. 2026 do 12.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Tožena stranka uvodoma ugotavlja, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil 19. 9. 2024. Nato je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 5576/2025 z dne 20. 2. 2025 spoznan za krivega, da je skupaj s sostorilci z namenom pridobitve premoženjske koristi, tujce brez dovoljenja za prebivanje prevažal po ozemlju Republike Slovenije, s čimer je storil kaznivo dejanje prehajanja meje in ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika, za kar je bil obsojen na leto in osem mesecev kazni zapora ter na denarno kazen, izrečen pa mu je bil tudi izgon tujca iz države za čas treh let. Iz zapora je bil tožnik izpuščen 4. 12. 2025.

3.Zaradi navedene stranske kazni izgona je bilo tožniku istega dne z odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Koper (v nadaljevanju PP) na podlagi Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce do odstranitve iz države, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik nima veljavnega osebnega dokumenta ter da si ni uredil veljavne potne listine za gibanje in bivanje na območju držav članic schengenskega območja. Pri sebi je imel le vozniško dovoljenje Zvezne republike Nemčije z veljavnostjo od 23. 8. 2013 do 22. 8. 2028.

4.Dne 9. 12. 2025 je tožnik v Centru za tujce izrazil namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, prošnjo pa je tožena stranka sprejela 11. 12. 2025. V nadaljevanju tožena stranka povzema tožnikove navedbe ob vložitvi prošnje.

5.Nato je bil tožniku istega dne ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Tožnik je ponovil, da za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil že prej, ker je bil v zaporu, kjer je o tem sicer vprašal socialno službo, vendar so mu rekli, da mora v Postojno in tam prositi za azil. Na poziv uradne osebe, naj pojasni, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil, ko je bil leta 2024 v policijskem postopku, je tožnik povedal, da ga je policija po prijetju najprej odpeljala na postajo, nato na sodišče in od tam v zapor, kjer je želel čez pet mesecev zaprositi za azil, saj so mu potekli dokumenti, vendar mu je bilo rečeno, da tam tega ne more storiti. Po končani zaporni kazni je bil odpeljan v Center za tujce, kjer so mu povedali, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Na vprašanje, zakaj tega ni storil takoj po prihodu v Center za tujce in ne šele 9. 12. 2025, je tožnik odgovoril, da je to storil že ob prihodu. Ko je uradna oseba tožnika soočila z dejstvom, da je izjava datirana na 9. 12. 2025, je ponovil, da je že prvi dan ponoči dal inšpektorju papir, kamor je zapisal, da želi azil. Inšpektor v centru mu je ob tem rekel, da bodo stopili v stik z Nemčijo, tožnik pa je odvrnil, naj tega ne storijo in da želi tukaj zaprositi za azil.

6.V nadaljevanju je uradna oseba tožnika seznanila z vsebino listin, iz katerih izhaja, da je po nastanitvi v Center za tujce izrazil željo po predaji Nemčiji v formalnem postopku, kar je ta država zavrnila 8. 12. 2025, nato pa je 9. 12. 2025 podal pisno izjavo, iz katere izhaja, da želi v Sloveniji vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je ponovil, da je že prvi dan podal prošnjo v arabskem jeziku, nato pa sta mu dva inšpektorja zjutraj rekla, da bodo stopili v stik z Nemčijo, vendar jima je tožnik odvrnil, da tega noče in da želi tukaj zaprositi za zaščito. Čez dva dni so tožniku povedali, da v Nemčiji že od leta 2021 ne vedo, kje je in da naj napiše namero, vendar jim je povedal, da je inšpektorja že prvi dan seznanil z željo, da bi ostal v Sloveniji in da je že takrat napisal izjavo. Tožnik je pritrdilno odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali je prošnjo vložil že prvi dan ob prihodu, ko je tudi rekel, da ne želi v Nemčijo. Po soočenju z navedbo v prošnji, da se je želel vrniti v Nemčijo, vendar so mu rekli, da vozniško dovoljenje ni dovolj, je tožnik pojasnil, da tega ni rekel, vprašali so ga, ali ima papirje, ki jim jih je dal, ni pa rekel, da bi rad šel v Nemčijo. Kljub trditvi uradne osebe, da je to rekel istega dne na podaji prošnje, je tožnik vztrajal, da to ni res in da ima pravico, da v Sloveniji prosi za mednarodno zaščito.

7.Glede izpiska iz baze Eurodac, iz katerega je razvidno, da v državah članicah ni zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik pojasnil, da je imel urejeno bivanje in osebno izkaznico v Italiji, kjer je bival pet let, in v Nemčiji, kamor je odšel, ko se je poročil. V zvezi z obvestilom Centra za tujce z dne 10. 12. 2025, iz katerega izhaja, da je bil v Nemčiji obravnavan zaradi spolnega nasilja in da je zoper njega razpisan nacionalni ukrep prijetja in privedbe na sodišče, je tožnik navedel, da želi v Nemčijo v zapor in ne v Tunizijo, kjer bi ga zaprli. Po opozorilu uradne osebe, da se izogiba odgovoru, je tožnik povedal, da je imel težave z ženo leta 2015 in da je ta zgodba končana. V Nemčiji ima težave zaradi vozniškega dovoljenja, saj bi moral leta 2024 plačati globo zaradi prehitre vožnje.

8.Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, (1) da je bil tožnik 20. 2. 2025 obsojen, (2) da je v Republiko Slovenijo vstopil že 19. 9. 2024 in (3) da je namero za podajo prošnje podal šele 9. 12. 2025 v prostorih Centra za tujce, kar izhaja iz lastnoročno napisane izjave, datirane na ta dan. Na podlagi izrečene stranske kazni je PP tožniku 4. 12. 2024 (po izpustu iz zapora) izdala odločbo o nastanitvi v Centru za tujce, s čimer mu je omejila gibanje. Kot rečeno je tožnik namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil 9. 12. 2025, torej pet dni po nastanitvi v Center za tujce. Ob takih okoliščinah je to po presoji tožene stranke storil izključno zato, da bi oviral oziroma preprečil svojo odstranitev iz Republike Slovenije, saj bi prošnjo očitno lahko podal prej, glede na to, da je bil v Sloveniji že od 19. 9. 2024. To pomeni, da je imel več kot eno leto in dva meseca časa, da zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer so razlogi zanjo obstajali že bistveno pred tem.

9.Tožena stranka ni sprejela tožnikovega pojasnila, da je v zaporu sicer vprašal socialno službo v zvezi z namero za podajo prošnje, vendar mu je bilo rečeno, da lahko to stori šele v Postojni. Če bi tožnik res izrazil namero, bi socialna služba ali drugi zaposleni v zaporu o tem glede na prvi odstavek 42. člena ZMZ-1 zagotovo obvestili policijo, takšni primeri pa so dokaj pogosti. To po presoji tožene stranke pomeni, da je tožnik izrazil namero šele, ko je po nastanitvi v Center za tujce postalo jasno, da bo odstranjen iz države, z namenom, da prepreči odstranitev.

10.Tožena stranka ni verjela tožniku, da je namero zato, ker je želel ostati v Sloveniji, podal že prvi dan, ko je napisal izjavo v arabskem jeziku, saj je iz njegove lastnoročne izjave jasno razvidno, da je datirana na 9. 12. 2025. Očitno je torej, da gre v tožnikovem primeru za zlorabo instituta mednarodne zaščite in oviranje odstranitve iz države, na kar tožena stranka sklepa tudi zato, ker je tožnik vložil namero šele, ko je Nemčija v dopisu z dne 8. 12. 2025 zavrnila njegov sprejem in je postalo jasno, da bo vrnjen v izvorno državo in ne v drugo državo članico Evropske unije. Da je tožnik po nastanitvi v Center za tujce izrazil željo, da bi bil predan v Nemčijo, je razvidno iz listin spisa, glede na izjavo z dne 9. 12. 2025 pa je očitno, da se je za vložitev prošnje preračunljivo odločil že naslednji dan po zavrnitvenem odgovoru Nemčije.

11.Ob upoštevanju navedenega ni dvoma, da je tožnik le zaradi zadržanja in oviranja postopka odstranitve iz države vložil namero šele peti dan po nastanitvi v Center za tujce, čeprav bi to lahko storil že po prihodu v Slovenijo septembra 2024 in kasneje, ko je bil ob storitvi kaznivega dejanja v stiku s policijo, obravnavan na sodišču ter več kot leto in dva meseca v zaporu. V obzir je treba vzeti tudi, da je to storil šele po zavrnitvi Nemčije, s čimer je postalo jasno, da bo predan v izvorno državo. Tožnik je torej imel dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, kar kaže na očitno zlorabo instituta mednarodno zaščite.

12.Tožena stranka je preverjala še možnost izreka milejšega ukrepa (pridržanje na območju azilnega doma). Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, tožena stranka ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države.

13.S sklicevanjem na prvo alinejo 84.a člena ZMZ-1 je tožena stranka, glede na to, da je bila tožniku z navedeno sodbo izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje treh let in da je tožnik prošnjo vložil šele, ko je bil v postopku vračanja, čeprav bi to lahko storil že bistveno prej, ugotovila, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil, zato bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma neučinkovita. Po vložitvi prošnje bi bil tožnik nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, če bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi se njegov izhod izredno težko preprečil. V azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev, naloge varovanja namreč opravlja dvanajst varnostnikov in dva receptorja. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. S povzemanjem 45. člena ZZasV-1, ki določa ukrepe varnostnika, in 51. člena tega zakona tožena stranka ugotavlja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, da bi bilo možno policijsko posredovanje. Tožnik tako lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Glede na dolgoletne izkušnje in statistike je tožena stranka ugotovila, da ni učinkovit ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce, saj je večina pridržanih oseb to območje samovoljno zapustila preko kovinske ograje ob odsotnosti varnostnika ali skozi glavni vhod. Učinkovit nadzor oseb v azilnem domu je še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer, pri čemer več kot 90 % prosilcev zapusti Republiko Slovenijo še pred odločitvijo o njihovi prošnji.

Tožbene navedbe

14.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

15.Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožena stranka opustila presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se namreč ne sme nanašati le na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu, tožnikove subjektivne okoliščine v zvezi z begosumnostjo pa niso dovolj pojasnjene.

16.V postopkih za priznanje mednarodne zaščite je dokazno breme deljeno, zato tožniku ni treba dokazovati, kdaj in komu je v zaporu izrazil namero za mednarodno zaščito, pri čemer mu je bil dostop do nje omejen in z azilno zakonodajo ni bil seznanjen. V zaporu je bil tožnik v podrejenem položaju in osebni stiski, zato ni uspel podati namere in pridobiti dokazov za utemeljevanje razlogov za mednarodno zaščito.

17.Iz odločbe PP z dne 4. 12. 2025 ne izhaja, da mu je bilo omogočeno tolmačenje. Te odločbe ni mogel izpodbijati, saj mu je bila vročena v nerazumljivem jeziku. Odločbo o nastanitvi je sicer podpisal, vendar je ni razumel.

18.Glede očitkov o svoji begosumnosti tožnik poudarja, da je v Republiko Slovenijo prišel legalno in ni želel oditi, kljub temu da ima hčer v Nemčiji. Če bi držala navedba tožene stranke, da tožnika iščejo nemški varnostni organi, ga Nemčija ne bi zavrnila.

19.V obravnavani zadevi niso kumulativno izpolnjeni pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Zamik podaje namere ni povezan z navedeno odločitvijo Nemčije in bojaznijo tožnika pred vrnitvijo v izvorno državo, "saj smisel kazenske sankcije izgona tujca ni v tem, da se ga deportira prisilno v izvorno državo, je le izgon iz območja RS". Tožnik je napisal namero na prazen list papirja že prvi dan nastanitve v Centru za tujce. Več let je bil zakonito na ozemlju Evropske unije, zato ni imel potrebe za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ker je v svoji izvorni državi res ogrožen, je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ne zato, da bi se namerno izognil izgonu. Tožena stranka je protiustavno uporabila izraz "zloraba".

20.Tožena stranka je izrekla ukrep na podlagi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, skladno s katero se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril, ki jih ZMZ-1 po tožnikovem mnenju nima. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik vložil prošnjo le zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, da je šele po seznanitvi z odločbo o nastanitvi (po šestih dneh v Centru za tujce) podal namero za vložitev prošnje. Ugotovitev, da je imel tožnik možnost podaje namere že med prestajanjem pripora in zapora, je le eden od zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ni istoveten s pojmom "objektivnih kriterijev" za izpolnjenost drugega pogoja, da je tožnik prošnjo podal le zato, da bo zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

21.V zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša zopet omejitev osebne svobode. Je žalosten in meni, da se mu z izrečenim ukrepom zgodila krivica. Zaveda se sicer, da mu je odrejena kazenska sankcija izgona tujca, vendar trdi, da bo v Azilnem domu počakal do konca postopka za mednarodno zaščito. Z izrečenim ukrepom je bila kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

Odgovor na tožbo

22.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

Dokazni postopek

23.Na glavni obravnavi je sodišče v dokaznem postopku pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A3 in A4 ter na naroku za glavno obravnavo prejeto listino v prilogi A5), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

24.Tožba ni utemeljena.

25.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

26.Skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi obvezno zadrževanje na območje azilnega doma, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.6 Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Navedeno zakonsko besedilo, ki omejitev gibanja v položaju, kot je obravnavani, veže na okoliščino, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v tem pogledu ustrezno implementacijo te direktive (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 33/2021, 15. točka obrazložitve).

27.V obravnavani zadevi ni sporen (1) obstoj prvega pogoja na podlagi navedene zakonske določbe (da je bilo tožniku pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi odločbe s številko 239-1/2025/60 (33651-05) z dne 4. 12. 2025, s katero je PP tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce) in (2) da tožnik v času prestajanja zaporne kazni na podlagi navedene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru ni zaprosil za postopek mednarodne zaščite. Sporen je obstoj drugega pogoja, in sicer da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V zvezi s tem je sporno še, ali je tožnik podal namero za mednarodno zaščito takoj po namestitvi v Centru za tujce, ali šele po petih dneh.

28.Glede tega je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da tožena stranka ni verjela tožniku, da je v zaporu sicer vprašal socialno službo v zvezi z namero za podajo prošnje, vendar mu je bilo rečeno, da lahko to stori šele v Postojni. Po presoji tožene stranke bi socialna služba ali drugi zaposleni v zaporu, če bi tožnik res izrazil namero, o tem glede na prvi odstavek 42. člena ZMZ-1 zagotovo obvestili policijo, takšni primeri pa so dokaj pogosti. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da je tožnik izrazil namero šele, ko je po nastanitvi v Center za tujce postalo jasno, da bo odstranjen iz države, z namenom, da prepreči odstranitev.

29.Prepričljivim in logičnim stališčem tožene stranke tožnik nasprotuje le s posplošenimi tožbenimi navedbami, (1) da mu zaradi deljenega dokaznega bremena v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ni treba dokazovati, kdaj in komu je v zaporu izrazil namero za mednarodno zaščito, (2) da mu je bil v času prestajanja zaporne kazni omejen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, (3) da ni bil seznanjen z azilno zakonodajo, in (4) da je bil v zaporu v podrejenem položaju, zato ni uspel podati namere in pridobiti dokazov za utemeljevanje razlogov za mednarodno zaščito. Zato glede na navedene pavšalne tožbene navedbe, iz katerih niso razvidne določno opredeljene časovne, osebne in ostale okoliščine, ki bi nakazovale na to, da tožnik v času prestajanja zaporne kazni ni imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite, sodišče (v tem delu) ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato na presojo ne more vplivati tudi sicer povsem neizkazana in z vidika omenjenih okoliščin posplošena tožnikova izpovedba na glavni obravnavi, ki nima podlage v tožbenih navedbah, da je socialni delavki z imenom A. A. povedal, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju zakonske dolžnosti državnih organov obvestiti policijo o izraženi nameri (prvi odstavek 42. člena ZMZ-1) tako po presoji sodišča ni razumnih razlogov, ki bi govorili v prid tožnikovi posplošeni in neizkazani trditvi, da v času prestajanja kazni zapora ni imel te možnosti. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožniku ni bil poznan postopek mednarodne zaščite, saj je bil glede na svojo izpovedbo v upravnem postopku, "da je želel v zaporu čez pet mesecev zaprositi za azil, saj so mu potekli dokumenti" (povzetek je razviden iz 5. točke obrazložitve te sodbe), z njim očitno seznanjen že v času prestajanja zaporne kazni. Tudi sicer je utemeljeno pričakovanje, da bi se tožnik moral zavedati, da lahko pri državnih organih prosi za zaščito, kar še posebej velja zato, ker mu je po izdaji sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska sankcija izgona iz države, neposredno grozila odstranitev iz države. V takem položaju se pričakuje, da bo oseba takoj prosila za zaščito, če jo res potrebuje. Glede na navedeno je izkazan tudi obstoj drugega pogoja za omejitev tožnikovega gibanja.

30.Ob takih okoliščinah, ko tožnik že v času prestajanja zaporne kazni v Republiki Sloveniji ni izkoristil možnosti izraziti namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, na presojo že po naravi stvari ne more vplivati ugotovitev, ali je namero res izrazil takoj po nastanitvi v Center za tujce. Zato v zvezi s tem sodišče le pripominja, da je tožnik z listino, ki jo je predložil na naroku za glavno obravnavo, izkazal, da je namero vložil 4. 12. 2025, torej že na dan nastanitve. Glede na navedene okoliščine je jasno, da ne more biti odločilno niti dejstvo, ali je imel tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo v Nemčiji dovoljenje za začasno prebivanje (na to se nanašata listini v prilogah A3 in A4).

31.V obravnavani zadevi je sporna tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. V zvezi s tem pa je bistveno, da je tožnik šele v Centru za tujce izrazil namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav bi to kot rečeno lahko storil že prej, saj so mu bili razlogi zanjo znani, kar vzpostavlja domnevo iz 84.a člena ZMZ-1 ter očitno nakazuje na zlorabo instituta mednarodne zaščite in oviranje odstranitve iz države. Poleg tega tožnik ne navaja jasnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi mogoče doseči cilj. Zato je logično sklepanje tožene stranke, da nima namena sodelovati z njo in počakati na odločitev o svoji prošnji. Že ob takih okoliščinah omejitve tožnikovega gibanja ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje ali prostore azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem iz Republike Slovenije. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi ugotovitev v navedeni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru, da tožnikove osebne okoliščine izkazujejo, da je pri njem podana visoka stopnja nevarnosti, da bo nadaljeval in vztrajal z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj, kar po presoji sodišča že po naravi stvari predvideva tudi tožnikovo samovoljno zapustitev azilnega doma. Poleg tega sodišče ni verjelo tožniku, da je po izpustitvi iz zapora na parkirišču v Kopru 45 minut (sam) čakal policiste, ki so ga nato odpeljali v Postojno, čeprav je imel možnost oditi v Italijo. Takšna praksa bi bila namreč skrajno neobičajna in v nasprotju z namenom omejitve gibanja po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2, na katerem temelji odločba PP z dne 4. 12. 2025, in je v tem, da se v vrnitvenem postopku zagotovi prisotnost tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali se izogiba postopku vračanja, ali ovira njegovo izvršitev. Zato sodišče pri tožniku, kljub obljubi v upravnem postopku, da bo do konca svojega postopka (za mednarodno zaščito) počakal v Sloveniji, ni zaznalo resnicoljubnosti. Vanjo je sodišče podvomilo tudi zaradi vsebine navedenega dopisa Nemčije z dne 8. 12. 2025, iz katere je razvidno, da nemškim organom od 3. 12. 2021 ni znano, kje je tožnik, kar že samo po sebi nakazuje na njegovo begosumnost (nenadzorovan odhod z območja azilnega doma); verodostojnost vsebine tega dopisa, ki ji tožnik v tožbi ne nasprotuje, ne morejo omajati tožbene trditve (nanjo se nanašata listini v prilogah A3 in A4), da je imel tožnik v Nemčiji dovoljenje za začasno prebivanje, saj ni nujno, da je živel na naslovu, za katerega mu je bilo dovoljenje izdano. Glede na navedeno torej ne gre za vprašanje sposobnosti tožene stranke za izvajanje milejšega ukrepa, kot trdi tožnik, ampak za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na navedene tožnikove individualne okoliščine.

32.Predmet presoje zakonitosti v obravnavani zadevi ni odločba PP z dne 4. 12. 2025. Zato niso bistvene tožbene navedbe, "iz odločbe PP z dne 4. 12. 2025 ne izhaja, da mu je bilo omogočeno tolmačenje, da te odločbe ni mogel izpodbijati, saj mu je bila vročena v nerazumljivem jeziku in da je odločbo o nastanitvi sicer podpisal, vendar je ni razumel".

33.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

34.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

35.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

36.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

37.Iz tožbenih navedb je razvidno, da pogoji za pridržanje niso podani. Tožnik trdi, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Izrečeni ukrep naj bi posegal v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

38.V obravnavani zadevi izpodbijani akt ni nezakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Zato tožnik v tem pogledu ni uspel izkazati težko popravljive škode. Ta ni podana niti s trditvijo o slabem počutju, saj tožnik ni izkazal svoje posebne ranljivosti. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Glasi se: "Vlagatelj namere lahko izrazi ta namen pri katerem koli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo."

2Glasi se: "Šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja."

3Določa ukrepe varnostnika in sicer: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa in izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje v primeru, če gre za ogrožanje življenja, osebne varnosti, premoženja, kršenja javnega reda in miru na varovanem območju.

4Določa, da sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu z varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage.

5Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

6Gre za implementacijo člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU, po katerem se sme prosilca pridržati le, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter lahko zadevna država članica na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

7Kdaj mu je bil onemogočen dostop do mednarodne zaščite.

8Pri kateri uradni osebi je hotel vložiti prošnjo ali namero za mednarodno zaščito, pa je ta oseba ni sprejela.

9Na primer kje v Zavodu za prestajanje kazni zapora je želel vložiti prošnjo ali namero za mednarodno zaščito.

10Listino je na naroku za glavno obravnavo prevedel tolmač.

11Tej ugotovitvi tožnik v tožbi ne nasprotuje.

12Skladno s to določbo policija tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali se izogiba postopku vračanja, ali ovira njegovo izvršitev, odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru, (1) če ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali (2) če ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom.

13Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 96/2024 z dne 24. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).