Jedro

Tožnik je bil pravnomočno obsojen za naklepni kaznivi dejanji, zaradi česar ni zanesljiv, saj ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo 2. odstavka 16. člena Zakona o orožju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov zahtevek za legalizacijo polavtomatske pištole znamke Beretta, model m-72, kalibra 22L.R., s tovarniško številko ... V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 13. 7. 2005 vložil zahtevek za legalizacijo dveh kosov orožja in sicer za navedeno polavtomatsko pištolo znamke Beretta in polavtomatsko pištolo znamke DWM, model 08, kaliber 9 mm, s tovarniško številko ... ter nato dne 15. 7. 2005 dopolnil svoj zahtevek za legalizacijo še treh kosov orožja in sicer za polavtomatsko pištolo znamke Walther, model P38, kaliber 9 mm, brez tovarniške številke ...; polavtomatsko pištolo znamke J.P. Sauer & Sohn, model 38H, kaliber 7,65 mm, s tovarniško številko ... in brzostrelko znamke Sten, model MK II, kaliber 9 mm, s tovarniško številko ... Med preverjanjem izpolnjevanja pogojev za legalizacijo po določbah Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 23/05 in nadaljnji, v nadaljevanju ZOro) je bilo ugotovljeno, da je tožnik v kazenskem postopku po 310/1. členu Kazenskega zakonika in sicer zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov, zaradi česar je organ s sklepom št. 216-1438/05-4 (21002) z dne 19. 9. 2005 postopek prekinil. Dne 10. 10. 2006 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo z opr. št. I K 100/2005, ki je postala pravnomočna dne 13. 6. 2007, s katero je bil tožnik spoznan za krivega navedenega kaznivega dejanja in za katerega mu je bila izrečena pogojna obsodba 6 mesecev zapora. Z navedeno sodbo je sodišče tožniku tudi pravnomočno odvzelo 3 kose orožja, za katere je tožnik (naknadno) dne 15. 7. 05 zaprosil za legalizacijo, torej odvzete so mu bile polavtomatska pištola znamke Walther, polavtomatska pištola znamke J.P. Sauer & Sohn in brzostrelka znamke Sten. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik polavtomatsko pištolo znamke DWM, z darilno pogodbo z dne 20. 12. 2006, podaril v trajno last A.A., ki je za podarjeno orožje pridobil ustrezno orožno listino. Zato je organ dne 22. 11. 2007 izdal sklep, s katerim je tožnikov zahtevek za legalizacijo v delu, ki se nanaša na štiri od prijavljenih petih kosov orožja, zavrgel in sicer za polavtomatsko pištolo znamke DWM, polavtomatsko pištolo znamke Walther, polavtomatsko pištolo znamke J.P. Sauer & Sohn in brzostrelko znamke Sten. Sklep o zavrženju je postal pravnomočen dne 27. 12. 2007. V nadaljevanju je organ preverjal še izpolnjevanje pogojev za legalizacijo polavtomatske pištole znamke Beretta. Ugotovljeno je bilo, da je policijska postaja dne 28. 4. 2009 tožniku izdala odločbo o prekršku, s katero je bil spoznan za odgovornega za prekršek po 3. odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki naj bi ga storil dne 24. 1. 2006 na Masarykovi cesti v Ljubljani s tem, da naj bi se pretepal s B.B. Zoper to odločbo je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri pa Okrajno sodišče v Ljubljani še ni odločilo. Prvostopenjski organ je pridobil tudi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IK 331/2005 z dne 23. 10. 07, ki je postala pravnomočna dne 8. 10. 08, s katero je bila tožniku zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja izrečena pogojna obsodba 4 mesecev zapora. Tožnik je bil, v skladu z 9. in 146. členom ZUP, tudi vabljen na zaslišanje, tako da je bil seznanjen s celotnim postopkom legalizacije, s procesnimi in materialnimi določbami, in so mu bile dane na vpogled vse listine iz spisa. Na zaslišanju je tožnik, med drugim, povedal, da še vedno ima polavtomatsko pištolo znamke Beretta, ki jo hrani pri svoji materi. Povedal je, da je član strelskega kluba, še vedno aktivni strelec in da z orožjem ni nikoli naredil nobenega prekrška. Orožje, ki ga je priglasil v postopek legalizacije, mu je bilo podarjeno, vendar je naknadno ugotovil, da mu je bilo vse skupaj podtaknjeno. Nato se prvostopenjski organ sklicuje na določbe 14. in 16. člena Zakona o orožju. Na podlagi citiranih zakonskih določb je organ ugotovil, da tožnik ni zanesljiv, ker je bil dvakrat pravnomočno obsojen zaradi naklepnih kaznivih dejanj. Zato je bilo potrebno odločiti tako kot izhaja iz izreka te odločbe, saj je organ tožnikovo zahtevo v zvezi z legalizacijo orožja obravnaval po sklopih in je bilo s to odločbo potrebno odločiti le še o tožnikovem zahtevku v zvezi z legalizacijo polavtomatske pištole znamke Beretta.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napadena odločba nepravilna in nezakonita, saj je brez podlage in brez razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Napadena odločba predstavlja tudi diskriminacijo tožnika v postopku, saj je neutemeljena in neobjektivna. Poleg tega je prvostopenjski organ bistveno kršil pravila postopka, saj tožniku v postopku ni omogočil sodelovanja. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja bi bilo namreč potrebno pribaviti celotne kazenske spise Okrožnega sodišča v Ljubljani ter spis Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi s prekrškom, v katerem zadeva sploh še ni zaključena. Tožnik opozarja, da je zaradi kršitev in pravic, ki so mu bile povzročene v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani IK 100/2005, vložil pritožbo na Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic in takšno pritožbo napoveduje tudi v zadevi IK 331/05 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Na podlagi kritične proučitve in ocene vseh listin v zgoraj navedenih zadevah bi namreč prvostopenjski organ lahko brez dvoma ugotovil, da bi moral tožniku izdati dovoljenje in legalizirati orožje. Tožnik si nobenega orožja, niti streliva, ni pridobil na protipraven način in je bil kazensko obravnavan in kaznovan samo zato, ker je imel določene stvari v posesti. Za orožje in strelivo, ki ga ima v posesti, pa ima tako dovoljenje za posest kakor tudi orožni list za šport in z orožjem ves čas ravna z vso mero skrbnosti in odgovornosti. Je v celoti zanesljiva oseba in zato za rokovanje z orožjem in za posedovanje le-tega tudi povsem primerna. Ker je prvostopenjski organ z napadeno odločbo zlorabil svojo diskrecijsko pravico, je z napadeno odločbo tudi grobo posegel v tožnikove temeljne ustavne svoboščine, kar nikakor ni sprejemljivo. Zaradi navedenega je prvostopenjski organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in v posledici le tega tudi napačno uporabil materialno pravo.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi poudarja, da je prvostopenjski organ v postopku legalizacije polavtomatske pištole znamke Beretta pravilno ugotavljal izpolnjevanje pogojev iz 3. točke 2. odstavka 14. člena in 16. člena ZOro. Ugotovil je, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IK 100/2005 pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje zaradi nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in da je bil s pravnomočno sodbo istega sodišča opr. št. IK 331/05 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja. Tako je prvostopenjski organ na podlagi določb 14. in 16. člena ZOro pravilno ugotovil, da tožnik ni zanesljiv. Zato drugostopenjski organ meni, da je bil njegov zahtevek za legalizacijo polavtomatske pištole znamke Beretta utemeljeno zavrnjen. Pri tem prvostopenjski organ ni zlorabil svoje diskrecijske pravice, saj je v postopku ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po 3. točki 2. odstavka 14. člena v zvezi s 16. odstavkom ZOro, po katerem posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma za rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. Prvostopenjski organ je tožnikovo nezanesljivost utemeljil s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožnik torej ne izpolnjuje pogojev po 14. in 16. členu Zakona o orožju. Glede na to, da imata obe navedeni sodbi pomen javne listine, na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikova navedba, da je v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IK 100/2005 že vložil pritožbo na Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic in da enako pritožbo napoveduje tudi v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IK 331/05. Tožnikove navedbe glede na ugotovljena dejstva, kot izhajajo iz obeh pravnomočnih sodb kot javnih listin, kot tudi glede na dejstvo, da Evropsko sodišče ne obravnava obstoj ali neobstoj kaznivega dejanja, temveč samo morebitne kršitve glede postopka, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem konkretnem postopku, ko je prvostopenjski organ po ugotovljenem dejanskem stanju, po opravljenem zaslišanju tožnika in ugotovljenih dejstev iz javnih listin, pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev v zvezi z zanesljivostjo po Zakonu o orožju.

Tožnik v tožbi ponavlja vse pritožbene ugovore ter sodišču predlaga, da naj po predlaganih dokazih, tudi z zaslišanjem tožnika, odloči tako, da odločbo prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa spremeni tako, da se njegovemu zahtevku za legalizacijo polavtomatske pištole znamke Beretta, model M-72, kalibra 22L.R., s tovarniško številko ... ugodi oz. podrejeno, da se obe napadeni odločbi odpravita. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik dne 13. 7. 2005 pri organu prve stopnje vložil zahtevek za legalizacijo dveh kosov orožja in sicer za polavtomatsko pištolo znamke Beretta in polavtomatsko pištolo znamke DWM, nato pa dne 15. 7. 2005 dopolnil svoj zahtevek s prijavo še treh kosov orožja in sicer za polavtomatsko pištolo znamke Walther, Sauer & Sohn in brzostrelko znamke Sten. Prvostopenjski organ je dne 22. 11. 2007 izdal sklep, s katerim je tožnikov zahtevek za legalizacijo orožja v delu, ki se nanaša na štiri od petih kosov orožja, zavrgel, tako da je z izpodbijano odločbo odločil le o tožnikovem preostalem zahtevku, to je v zvezi z legalizacijo polavtomatske pištole znamke Beretta, s katero je odločil tako, da je zaradi zadržkov nezanesljivosti tožnikov zahtevek zavrnil. Tožena stranka meni, da so že v izpodbijani odločbi prve stopnje dovolj obširno navedeni razlogi, ki so v konkretnem primeru narekovali takšno odločitev, zato se tožena stranka v izogib ponavljanju v odgovoru na tožbo nanje tudi sklicuje. Prvostopenjski organ je namreč v postopku presodil vsa relevantna dejstva in okoliščine in ugotovil, da je bil tožnik s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani pravnomočno obsojen za naklepni kaznivi dejanji. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njegov pravno zavarovani interes oziroma pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila le zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, ki posega v njegov pravni položaj.

Tako je predmet presoje v konkretnem primeru odločitev prvostopenjskega upravnega organa, s katero je le-ta tožnikov zahtevek za legalizacijo polavtomatske pištole znamke Beretta, model M-72, kalibra 22L.R., s tovarniško številko ... zavrnil. Pri zavrnitvi tožnikovega zahtevka se je prvostopenjski organ oprl na določila 14. in 16. člena Zakona o orožju.

V 14. členu Zakona o orožju so navedeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati posameznik, da mu pristojni organ lahko izda dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja; med drugim je v 3. alineji 1. odstavka 14. člena tega zakona določeno, da mora biti posameznik zanesljiv. Po 1. odstavku 16. člena Zakona o orožju je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali da ga ne bo dal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Po 1. alineji 2. odstavka 16. člena citiranega zakona pa posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje zaradi katerega je neprimeren za posedovanje ali rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. Na podlagi citiranih zakonskih določil je tako odločitev (tožene stranke, kakor tudi) prvostopenjskega organa (pred njo), po presoji sodišča pravilna in zakonita. Na podlagi spisovnih podatkov sta upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepni kaznivi dejanji, zaradi česar ni zanesljiv, saj ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo 2. odstavka 16. člena Zakona o orožju. Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Ker je tožnik v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da je v zadevi odločilo na podlagi 2. alineje 59. člena ZUS-1, na nejavni seji senata. Ocenilo je, da sta upravna organa ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je v tožbi navedel tožnik, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.