Jedro

Poseg v streho in fasado večstanovanjske hiše pomeni poseg v dele hiše, ki so v solastnini vseh lastnikov stanovanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom, kot je bil spremenjen z uvodoma navedeno odločbo Ministrstva za okolje in prostor, razveljavila dovoljenje za gradnjo, izdano investitorkama A.A. in B.B., za ureditev poslovnega prostora v pekarno, slaščičarsko delavnico in prodajalno lastnih izdelkov v izmeri 46,00 m2, v pritličju objekta ..., na zemljišču s parc. št. 3708 k.o. ... ter zavrnila zahtevo navedenih investitork za izdajo tega gradbenega dovoljenja.

V obrazložitvi navaja, da je bil postopek za izdajo gradbenega dovoljenja obnovljen v obsegu udeležbe solastnice obravnavanega objekta, C.C., kot stranke v postopku. C.C. namreč v prvotnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni sodelovala kot stranka, čeprav je bila v času izdaje tega dovoljenja v zemljiško knjigo vpisana kot solastnica obravnavanega objekta. V obnovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja obsega tudi posege v dele stavbe, ki po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in nadaljnji, v nadaljevanju SZ) predstavljajo skupne dele in naprave večstanovanjske hiše. Po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nadaljnji, v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja, je za posle, ki presegajo okvir rednega opravljanja, potrebno soglasje vseh solastnikov. Investitorki bi zato kot dokaz, da imata pravico graditi, morala predložiti soglasja vseh solastnikov, tudi C.C. Tega soglasja nista predložili, zato je prvostopenjski upravni organ v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje odpravil. Glede navedb pravnega naslednika investitork, da je bil denacionalizacijski zahtevek C.C. za prostore, ki so bili predmet rekonstrukcije zavrnjen ter da rekonstrukcija ni posegla v skupne dele objekta, prvostopenjski upravni organ navaja, da solastništvo C.C. v času izdaje gradbenega dovoljenja izhaja iz podatkov v zemljiški knjigi, predmet gradbenega dovoljenja pa je med drugim tudi preboj zunanjega zidu za vgraditev cevi z ventilatorjem in dodaten dimnik na strehi. Zunanji zid in streha sta v skladu z 2. odstavkom 8. člena Stanovanjskega zakona skupna gradbena dela večstanovanjske stavbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ odpravilo prvo točko izpodbijane odločbe in jo nadomestilo z novo, po kateri se prej navedeno gradbeno dovoljenje razveljavi in ne odpravi, sicer pa je vsebinsko enaka odpravljeni. V ostalem je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. V obrazložitvi drugostopenjski organ med drugim navaja, da se glede razlogov za odločitev v celoti strinja s prvostopenjskim, saj gre tudi po njegovi presoji za poseg v skupne dele objekta v solastnini, za kakršnega je potrebno soglasje vseh solastnikov objekta, ob tem pa investitorki nista predložili soglasja solastnice C.C. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da zato v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, je zato pravilna, prav tako pa tudi njegova odločitev v zadevi. Drugostopenjski organ pojasnjuje še, da se v obnovljenem postopku odloča glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje odločbe, glede katere je bila obnova predlagana, kar v obravnavani zadevi pomeni, da se lahko odločba glasi le na prej navedeni investitorki. Drugostopenjski organ še posebej poudarja, da mora dokazilo o pravici graditi predložiti investitor ter da v obravnavani zadevi ni dvoma o tem, da predlagateljica obnove postopka z izvedeno gradnjo ne soglaša. Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je C.C. predlagala obnovo postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja zaradi posega v podstrešni sobi, za kateri je trdila, da sta njeni, vendar se je v denacionalizacijskem postopku izkazalo, da sta v lasti tožeče stranke. To izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih podatkov. Upravni organ je predlagateljici obnove gradbeno dovoljenje vročil, če ga ni prevzela, oziroma ni sporočila pravega naslova za vročanje, pa to ni kršitev pravil postopka. Če je upravni organ v postopku ugotovil, da je potrebno tudi njeno soglasje, bi moral zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja dopolnjevati oziroma izvesti ugotovitveni postopek, saj zakon ne določa, da se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja takoj zavrne v skrajšanem postopku. Poleg tega odločitev o zavrnitvi kaže, da ne gre za procesno temveč meritorno odločitev, zato bi moral upravni organ tožeči stranki dati možnost, da se izjavi. S prenosom lastninske pravice se prenese tudi status strank, zato je odločitev tožene stranke, da se pusti v veljavi druga točka prvostopenjske odločbe, s katero je zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja pravnima prednicama tožeče stranke, povsem nerazumljiva. Investitorki v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja nista storili nobene napake, ravnali sta z vso skrbnostjo, dela pa so bila izvedena v skladu z odločbo, zato ne moreta nositi nobenih posledic. Še posebej pa nepravilno ravnanje upravnega organa ne more imeti negativnih posledic za tožečo stranko, ki z izdajo gradbenega dovoljenja ni imela ničesar. Morebitna razveljavitev odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja bi v praksi pomenila prenehanje zakonite dejavnosti tožeče stranke, in to zaradi napake upravnega organa. Za šest zaposlenih bi to pomenilo prenehanje delovnega razmerja, za podjetje pa finančno katastrofo. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je tožbo vročilo toženi in prizadetim strankam. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, ne tožena stranka ne prizadete stranke pa na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da v celoti sledi pravnim in dejanskim razlogom za odločitev, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločb navedla prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ. Tudi po mnenju sodišča odločitev v teh odločbah temelji na pravilnem stališču, da poseg v streho in fasado večstanovanjske hiše pomeni poseg v dele hiše, ki so v solastnini vseh lastnikov stanovanj, ter na pravilnih ugotovitvah, da je bila po zemljiškoknjižnih podatkih solastnica teh delov v času izdaje gradbenega dovoljenja tudi C.C., ki ni soglašala z deli, ki so bila predmet tega dovoljenja, zato tožeči stranki nista izkazali pravice graditi. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) sodišču v takem primeru ni treba navajati posebnih razlogov za odločitev. Glede na izrecne tožbene navedbe pa sodišče dodaja še: Iz obrazložitve tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske upravne odločbe izhaja, da sta oba upravna organa svoje stališče, da bi pravni prednici tožeče stranke za pridobitev gradbenega dovoljenja morali predložiti soglasje C.C., oprli na njeno solastništvo skupnih delov obravnavanega objekta, ki izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov, ne pa na morebitno lastništva dveh podstrešnih prostorov. Prvostopenjski organ v svoji odločbi tudi izrecno navaja, da solastništvo C.C. izhaja iz lastništva stanovanja v izmeri 45 m2 v pritličju objekta s pripadajočimi skupnimi prostori, deli in napravami tega objekta, ne pa iz morebitnega lastništva dveh podstrešnih sob. Izid denacionalizacijskega postopka za ti dve sobi, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je zato za odločitev v tej zadevi povsem brezpredmeten.

Po 36. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGO), ki je veljal v času izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, je moral investitor zahtevi za izdajo takega dovoljenja priložiti (med drugim) dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt. Oba upravna organa sta obstoj soglasja C.C. pravilno obravnavala v tem kontekstu, torej v okviru pravice graditi, ki po vsebini pomeni stvarno pravno oziroma obligacijsko pravico, na podlagi katere investitor lahko izvede predvidena dela. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi pridobila tako pravico glede solastniškega deleža C.C., tako da ni nobene podlage za dvom v ugotovitev, da navedeni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 36. člena ZGO ni bil izpolnjen. Na to ugotovitev v ničemer ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na domnevno nepravilno ravnanje upravnih organov v zvezi z izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja, sodišče pa k temu dodaja še, da je prav odpravi morebitnih nepravilnosti v predhodnih postopkih namenjen postopek s pravnimi sredstvi, med katera spada tudi obnova postopka.

Tožbena navedba, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja ustrezno dopolnila oziroma da bi se izjasnila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je v nasprotju s podatki upravnega spisa. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 17. 11. 2009, ki je bila opravljena v obravnavani zadevi, namreč izhaja, da se je te obravnave udeležil tudi direktor tožeče stranke, ki je vztrajal na stališču, da z izvedenimi deli ni bilo poseženo ne v tujo lastnino, ne v solastnino na obravnavanem objektu. To pomeni ne le, da je bila tožeči stranki v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost izjave temveč tudi, da se je tožeča stranka izrecno izjavila o tem, da in zakaj po njenem mnenju morebitna dopolnitev vloge za izdajo gradbenega dovoljenja ni potrebna.

O vprašanju, na koga mora biti naslovljena odločba, izdana v ponovljenem postopku, se je ustrezno in po mnenju sodišča pravilno opredelila že tožena stranka, sodišče pa dodaja še, da tožeča stranka kot pravni naslednik teh oseb ne more pridobiti več pravic, kot so bile tem osebam priznane v upravnem postopku. Sodišče sicer v celoti razume stališče tožeče stranke, da ima izpodbijana odločba lahko težke posledice za njeno poslovanje, vendar pa je predmet tega upravnega spora lahko izključno pravilnost in zakonitost te odločbe.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.