Jedro

Pravilno je stališče drugostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da je geodetski organ po tem, ko se je prepričal, da sta A.A. in B.B., ki se na ustni obravnavi dne 8. 12. 2004 nista strinjala z mejami, ki so bile označene z mejniki na podlagi opravljene mejne obravnave, sprožila sodni postopek ureditve meje (iz podatkov predloženega spisa izhaja, da sta predlog za sodno ureditev meje vložila pri Okrajnem sodišču v Sežani 18. 1. 2005), s sklepom z dne 7. 2. 2005 ustavil upravni postopek urejanja meje.

Zmotno je mnenje tožnikov, da je bilo mogoče obnoviti upravni postopek ureditve meje, ki se je končal s sklepom o ustavitvi postopka z dne 7. 2. 2005. ZENDMPE je v 36. členu glede obnove postopka ureditve meje odkazoval na ZUP, ki v prvem odstavku 260. člena določa, da se obnovi postopek, ki je končan z odločbo (tj. aktom, s katerim se odloča o vsebini zahtevka, ko se meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi), zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ob nadaljnjem pogoju, da je podan razlog, ki je v tej določbi navaden kot obnovitveni razlog. Če se upravni postopek ni končal z odločbo, temveč s sklepom, ZUP obnove postopka ne dopušča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi A.A. in B.B. ter odpravilo odločbo Območne geodetske uprave Koper št. 90312-166/2004-46 z dne 2. 9. 2009, s katero je bilo odločeno, da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parc. št. 3/3 in sosednjima parc. št. 3/8 in 3/9 (1. točka izreka) in odločilo, da se ustavi postopek ureditve meje med parc. št. 3/3 in parc. št. 3/8 in 3/9 v katastrski občini..., ki so ga z vlogo št. 90312-166/2004-1 z dne 2. 6. 2004 začeli C.C., D.D., E.E. in F.F. (2. točka izreka) ter da sta D.D. in C.C. dolžna A.A. in B.B. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 154,63 EUR (3. točka izreka). V obrazložitvi povzema dosedanji potek postopka, ki se je začel z zahtevo sedanjih tožnikov. Zaradi sproženega sodnega postopka s strani A.A. in B.B. (v upravnem sporu stranki z interesom) je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 7. 2. 2005. Po tem, ko je bil predlog za sodno ureditev sporne meje pravnomočno zavržen (sklep Okrajnega sodišča v Sežani opr. št. N 2/05 z dne 25. 4. 2005), je prvostopni organ na predlog predlagateljev postopka s sklepom z dne 20. 3. 2007 dovolil obnovo upravnega postopka ureditve meje ter v obnovljenem postopku izdal odločbo o ureditvi meje (odločba z dne 18. 9. 2007), ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena, zadeva pa vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ker v ponovnem postopku ni prišlo do strinjanja s potekom meje, kot je bila označena na mejni obravnavi, je prvostopenjski organ pritožnika (stranki z interesom) ponovno pozval k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje. Po sprožitvi sodnega postopka je postopek ureditve meje ustavil (sklep z dne 3. 2. 2009). Na pritožbo predlagateljev je drugostopenjski organ ta sklep odpravil ter postopek ureditve meje prekinil do končanega sodnega postopka za ureditev meje (drugostopenjska odločba z dne 23. 5. 2009). Menil je, da je prvostopenjski organ nepravilno vodil postopek po Zakonu o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE) namesto po Zakonu o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Zato bi moral postopek prekiniti, ne pa ustaviti. V sedaj izpodbijani odločbi upravni organ meni, da ta odločitev ni pravilna in da je prvostopenjski organ postopek pravilno vodil po ZENDMPE, ker se je postopek začel leta 2004, v času veljavnosti ZENDMPE. Obnovljen je bil sicer (nepravilno) s sklepom z dne 20. 3. 2007, to je v času veljavnosti ZEN, kar pa ne pomeni, da se je s tem začel nov postopek. Odločba o prekinitvi postopka torej ni imela podlage v zakonu. Drugostopenjski organ meni, da bi postopek moral biti končan že s sklepom o ustavitvi postopka z dne 3. 2. 2009 oziroma glede na to, da je bil nezakonito obnovljen, že s prvotnim sklepom o ustavitvi postopka z dne 7. 2. 2005. Ker je prvostopenjska odločba nezakonita, jo je pritožbeni organ v celoti odpravil in postopek ureditve meje ustavil. Tožniki izpodbijajo odločbo zaradi kršitve zakona. Menijo, da drži trditev v izpodbijani odločbi, da bi se pri odločanju v tej zadevi morale uporabiti določbe ZENDMPE in ne določbe ZEN. Če to drži, je v nasprotju z zakonom trditev tožene stranke, da ni pogojev za obnovo ustavljenega postopka. ZENDMPE v 36. členu to izrecno dovoljuje, ta zakon pa se mora uporabiti kot lex specialis, v povezavi z določbami ZUP. V prvem odstavku 260. člena ZUP sploh ni uporabljena beseda sklep, ampak se govori o obnovi postopka, ki je končan z odločbo. V konkretnem primeru je obnova dopustna v povezavi z 39. členom ZENDMPE. Vendar tudi v primeru, da drži stališče tožene stranke, da obnova ni dopustna, je to v nasprotju z zakonom. Odločba, s katero je bila dopuščena obnova postopka, je postala pravnomočna in se ne more za nazaj trditi, da je neveljavna, ker ni bila izdana v skladu z zakonom. To bi se lahko doseglo samo, če bi se zahtevala obnova postopka zoper navedeno odločbo. V svojem razlogovanju tožena stranka prihaja v nasprotje; za odločbi, s katerima je bil postopek dvakrat ustavljen, trdi, da se jih ne more spremeniti, za odločbo, s katero je bila dovoljena obnova postopka, pa, da se jo sme razglasiti za neveljavno in nezakonito brez kakršnekoli obnove postopka, ne glede na to, da je postala pravnomočna. Pravnomočna je postala tudi odločba drugostopenjskega organa z dne 23. 5. 2009 o prekinitvi postopka. Ker je sodni postopek končal z zavrženjem predloga A.A. in B.B. za sodno ureditev meje, so izpolnjeni pogoji, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Ne glede na to, kateri zakon se uporabi, tožena stranka ni smela ustaviti postopka. Če se uporabijo določbe ZENDMPE, je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je postopek obnovil in evidentiral mejo, kot je bila ugotovljena na ustni obravnavi 25. 2. 2004, po tem ko se je štelo, da A.A. in B.B. nista sprožila postopka za sodno ureditev meje. Če pa se uporabijo določbe ZEN in se upošteva odločba o prekinitvi postopka, so izpolnjeni pogoji, da se postopek nadaljuje po tem, ko se je ugotovilo, da A.A. in B.B. nista v določenem roku sprožila sodnega postopka. Tožena stranka postopka tudi ne bi smela ustaviti zaradi svoje pravnomočne odločbe o prekinitvi postopka, saj se pravnomočne odločbe morajo izvrševati kot se glasijo in se lahko spremenijo samo v postopku, ki ga za to predpisuje zakon. Tožniki menijo, da je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je dopustil obnovo postopka in evidentiral mejo, ki je bila ugotovljena na ustni obravnavi na kraju samem. Tudi v primeru, če do obnove ne bi prišlo, bi se postopek moral nadaljevati na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke in bi bil rezultat isti, tj. evidentiranje meje, kot je bila določena na ustni obravnavi dne 25. 2. 2004. Prvostopni organ je napačno ravnal le toliko, kolikor je A.A. in B.B. še enkrat napotil, da sprožita postopek za sodno ureditev meje. Če ju je napotil, da sprožita sodni postopek in ju opozoril, da bo mejo evidentiral, kot je bila ugotovljena na kraju samem, če ne sprožita postopka, in če je ugotovljeno, da postopka nista sprožila, je bil dolžan v obnovljenem postopku takoj evidentirati mejo, ki je bila ugotovljena na kraju samem. Ta kršitev, razen podaljšanja postopka, ni imela drugih škodljivih posledic. Tožniki predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom A.A. in B.B. na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Med strankami ni sporno, da se postopek za ureditev meje, ki so ga z zahtevo z dne 2. 6. 2004 začeli tožniki, vodi po ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/00 in 87/02-SPZ). Tudi po stališču sodišča je to relevantna pravna podlaga za ta postopek.

ZENDMPE je ureditev meje v primeru spora predpisoval v 29. členu. V prvem odstavku je določal, da v primeru, če tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo z mejo, ki je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva sprožijo sodni postopek ureditve meje in o tem obvestijo geodetsko upravo ter priložijo dokazilo o sprožitvi sodnega postopka. Posledica nesprožitve sodnega postopka je bila predpisana v petem odstavku tega člena – uzakonjena je bila fikcija, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave. Razmerje med upravnim postopkom ureditve meje in med sodnim postopkom ureditve meje je urejal šesti odstavek, ki je določal, da se v primeru, če se sproži sodni postopek, upravni postopek ureditve meje po tem zakonu ustavi.

Ob taki pravni ureditvi je po mnenju sodišča pravilno stališče drugostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da je geodetski organ po tem, ko se je prepričal, da sta A.A. in B.B. ki se na ustni obravnavi dne 8. 12. 2004 nista strinjala z mejami, ki so bile označene z mejniki na podlagi opravljene mejne obravnave, sprožila sodni postopek ureditve meje (iz podatkov predloženega spisa izhaja, da sta predlog za sodno ureditev meje vložila pri Okrajnem sodišču v Sežani 18. 1. 2005), s sklepom z dne 7. 2. 2005 pravilno ustavil upravni postopek urejanja meje. Pri reševanju pritožbe A.A. in B.B. zoper prvostopenjsko odločbo o evidentiranju meje z dne 2. 9. 2009, je ob ugotovitvi, da je bil s to oziroma z odločitvami, sprejetimi po navedenem sklepu, kršen zakon, moral upoštevati določbo šestega odstavka 29. člena ZENDMPE, in je po mnenju sodišča upravni postopek ureditve meje pravilno ustavil. Zmotno je mnenje tožnikov, da je bilo mogoče obnoviti upravni postopek ureditve meje, ki se je končal s sklepom o ustavitvi postopka z dne 7. 2. 2005. ZENDMPE je v 36. členu glede obnove postopka ureditve meje odkazoval na ZUP, ki v prvem odstavku 260. člena določa, da se obnovi postopek, ki je končan z odločbo (tj. aktom, s katerim se odloča o vsebini zahtevka, ko se meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi), zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ob nadaljnjem pogoju, da je podan razlog, ki je v tej določbi navaden kot obnovitveni razlog. Če se upravni postopek ni končal z odločbo, temveč s sklepom, ZUP obnove postopka ne dopušča. Kolikor se tožniki sklicujejo na 39. člen ZENDMPE, pa sodišče pojasnjuje, da se ta določba ne nanaša na obnovo postopka ureditve meje, ampak na obnovo meje v naravi, ki je postala nespoznavna oziroma mejniki niso postavljeni v skladu s katastrskimi podatki.

Glede odločbe o prekinitvi postopka ureditve meje do končanja sodnega postopka z dne 23. 5. 2009 tudi sodišče ugotavlja, da zanjo upravni organ ni imel zakonske podlage. Prekinitev upravnega postopka evidentiranja urejene meje zaradi začetega sodnega postopka ureditve meje je določil šele ZEN (Uradni list RS, št. 47/06 in 65/07), glede katerega pa ni sporno, da se v tej zadevi ne uporabi.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadalj. ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožnikov je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.