Jedro

Izvršilni stroški so potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan prej ali pa istočasno, kot so prispela dolžnikova sredstva. Izvršilni stroški pa niso potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan potem, ko so dolžnikova sredstva že prispela.

Odmera stroškov je konkretna, zato jo je mogoče izpodbijati samo z določnimi ugovori. Pavšalnemu ugovoru sodišče ne more slediti.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroških tožeče stranke.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi (v 3. točki izreka) ohranila v veljavi za 8.257,00 SIT izvršilnih stroškov, istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 2.168,80 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper ta del sklepa se je pritožila tožena stranka. "Predlagala je spremembo sklepa o stroških: tako, da sodišče "tožeči stranki prizna le 25 % stroškov izvršbe." Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Potrebnost izvršilnih stroškov se presoja glede na to, ali je dolžnik dolgovani znesek plačal pred izdajo sklepa, ne pa pred vročitvijo sklepa o izvršbi - pri čemer gre pri izvršilnih stroških za stroške predloga (tj. stroške sodnih taks in odvetniške stroške) ter za stroške sklepa o izvršbi (tj. stroške sodnih taks).

V konkretnem primeru je tožena stranka dolgovano glavnico poravnala z desetimi delnimi plačili: sedem jih je bilo izvršenih po izdaji sklepa o izvršbi, tri pa so bila izvršena na dan izdaje sklepa.

Upoštevati je namreč potrebno določbo 1. odst. 318. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki oz. organizaciji, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog (virman) dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden (in ne že takrat, ko je bilo denarno nakazilo izvršeno oz. ko je bil dan nalog).

Torej so izvršilni stroški potrebni (155. čl. Zakona o pravdnem postopku), če je bil sklep o izvršbi (tako kot v obravnavanem primeru) izdan prej ali pa istočasno, kot so prispela dolžnikova sredstva, dočim izvršilni stroški niso potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan potem, ko so dolžnikova sredstva že prispela. Iz navedenega tako izhaja, da je odločitev prvostopnega sodišča o izvršilnih stroških tožeče stranke pravilna.

Odmera stroškov s strani prvostopnega sodišča je konkretna (konkretno je odločeno o tem, ali so posamezne stroškovne postavke utemeljene po temelju in po višini). Zato bi morali biti konkretni tudi ugovori tožene stranke (v smeri izpodbijanja nadaljnjih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki). Ker je tožeča stranka nadaljnjim pravdnim stroškom ugovarjala le pavšalno, sodišče druge stopnje takšnemu ugovoru ni moglo slediti. Sicer pa se je sodišče prve stopnje pri odmeri nadaljnjih pravdnih stroškov pravilno oprlo na določbe 154. čl. ZPP (glede priznanih obresti) in 158. čl. ZPP (glede umaknjene glavnice).

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 380. čl. ZPP). Istočasno pa je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).