Jedro

V predlogu za spremembo tožbe tožeča stranka ni navedla prav nobenih konkretnih dejstev, ki bi to spremembo utemeljevala, niti ni priložila dokazov. Navedba relevantnih dejstev pa je seveda obvezna sestavina (tudi) predloga za spremembo tožbe. Ker takšnih trditev sploh ni bilo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožečo stranko pozivati k dopolnitvi (neobstoječih trditev).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11833/2009 z dne 14. 8. 2009 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženki stroške postopka v znesku 418,24 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka na naroku 13. 1. 2012 pravočasno in vsebinsko dopustno predlagala spremembo tožbe, vendar je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo. Moralo pa bi ravnati skladno s 186. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in spremembi ugoditi, saj so se na podlagi istega dejanskega stanja pojavile nove okoliščine, novi izračuni. Takšno ravnanje bi bilo skladno tudi z načelom ekonomičnosti. Bistveno vprašanje pri presoji dopustnosti spremembe tožbe je, ali je sprememba koristna oziroma smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, in v konkretnem primeru je. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni konkretiziralo, obrazložitev je zgolj pavšalna, tako da se sodba v tem delu niti ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi moralo zaradi nepopolnosti tožbe pozvati tožečo stranko na dopolnitev, šele nato pa nepopolno vlogo zavreči. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja na dejstvo, da je bila s strani tožilstva zavržena kazenska ovadba toženke zoper tožečo stranko, na kateri je slonela tudi obrazložitev sodišča (da je tožeča stranka naknadno pripisala izjavo na osnutek dodatka št. 1 k prodajni predpogodbi z dne 7. 1. 2009 in pripisala podpis toženke na finančni plan). Gre za dopustno novoto.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da dopis Okrožnega tožilstva v Kranju ne spreminja dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka je vztrajala, da so podpisi na drugi strani dodatka k prodajni predpogodbi pripisani brez njene vednosti, zato se v tem delu kazenski postopek zoper direktorja tožeče stranke nadaljuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V prvotnem tožbenem zahtevku oziroma predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je tožeča stranka vtoževala 1.630,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2012, je predlagala spremembo tožbe tako, da bi morala toženka plačati znesek 2.010,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, spremembo tožbe pa je utemeljila s trditvijo, da temelji na resnični vrednosti terjatve, pravilnem izračunu in pravilnem obrestnem izračunu ter na dejanskem stanju in dejanskih trditvah. Toženka je spremembi tožbe nasprotovala. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da je za spremembo tožbe potem, ko je tožba že vročena toženi stranki, potrebna njena privolitev; sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pomembno je poudariti, da mora biti sprememba tožbe, prav tako kot tožba, utemeljena s trditvami o dejstvih, vsebovati mora tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (180. in 184. člen ZPP). Kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka spremembe tožbe ni zadostno obrazložila in utemeljila. Tožeča stranka ni obrazložila, kaj pomeni in od kod izhaja novo zatrjevana resnična vrednost terjatve in izračun, prav tako ni priložila dokazov, ki bi dokazovali nove izračune. Vse to pomeni tudi, da ni mogoče govoriti o privilegirani spremembi tožbe (186. člen ZPP), saj tožeča stranka do konca glavne obravnave ni navedla in obrazložila okoliščin, ki naj bi nastale po vložitvi tožbe in utemeljevale spremembo tožbe brez privolitve tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita in tudi v zadostni meri obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti, zato je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

6. Kot že rečeno, v predlogu za spremembo tožbe, tožeča stranka ni navedla prav nobenih konkretnih dejstev, ki bi to spremembo utemeljevala, niti ni priložila dokazov. Navedba relevantnih dejstev pa je seveda obvezna sestavina (tudi) predloga za spremembo tožbe. Ker takšnih trditev sploh ni bilo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožečo stranko pozivati k dopolnitvi (neobstoječih trditev). Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je na zadnji glavni obravnavi tudi sicer sodišče tožečo stranko kar dvakrat pozvalo, da navede dejstva, na katerih temelji predlagana sprememba tožbe, pa tožeča stranka tega ni storila. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo tudi ne očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožeča stranka navaja pritožbeno novoto – dejstvo, da naj bi bila zavržena kazenska ovadba zoper tožečo stranko zaradi kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1. K pritožbi listine o zavrženju ni priložila in tako te trditve niti ni izkazala in je pritožbena trditev že iz tega razloga neupoštevna. Sicer pa je konkretni postopek, postopek v sporu majhne vrednosti, v katerem pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbena trditev pa se nanaša prav na ta pritožbeni razlog (dejansko stanje naj bi bilo (delno) zmotno ugotovljeno). V postopku male vrednosti v novem sojenju tudi ne velja določba drugega odstavka 362. člena ZPP, na katero se sicer pritožba izrecno sklicuje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

8. Materialno pravo je pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Potem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da plačilo dodatnih storitev v splošnih pogojih poslovanja in v pogodbi o posredovanju v prometu z nepremičninami med pravdnima strankama, ni bilo določeno, prav tako pa plačilo dodatnih storitev med strankama ni bilo pismeno dogovorjeno, je tožbeni zahtevek tožeče stranke (nepremičninski posrednik) za plačilo dodatnih storitev, pravilno in zakonito zavrnilo (drugi odstavek 25. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi toženka nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).