Jedro

Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom ter (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode.

V vmesno sodbo ne sodi odločanje, katere oblike nepremoženjske škode so podane (telesne bolečine, duševne bolečine, strah). Z vmesno sodbo se ugotavlja samo, ali je škoda nastala. Vprašanje, katere oblike škode so podane, pa sodi v odločanje glede višine odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen glede odškodnine za primarni in sekundarni strah ter telesne bolečine zaradi toženčeva udarca v tožnikov obraz in s tem povezanimi nevšečnostmi med zdravljenjem (I. točka izreka), ni pa utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nadomestitve izgubljenega zoba (II. točka izreka).

2. Zoper 1. točko vmesne sodbo se je iz vseh predvidenih razlogov pritožila tožena stranka (toženec) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da določi tožnikov soprispevek in temelj tožbenega zahtevka zavrne deloma ali v celoti, podredno pa, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti soprispevek tožeče stranke (tožnika) tudi glede nepremoženjske škode. Tožnik namreč od toženca zgolj na podlagi pravnomočne kazenske obsodilne sodbe glede povzročitve zloma korenine zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, pri čemer je sodišče z izvedencem ugotovilo, da zob nikoli ni bil obravnavan zaradi zloma korenine in da je k izpadu botroval karies in tožnikovo neaktivno zdravljenje zoba. Tožnik bi moral izkazati, da so bile bolečine, nevšečnosti in strah posledica zloma korenine, v postopku pa se je izkazalo ravno nasprotno, da je škoda posledica že dlje trajajočih sprememb v tožnikovem zobu in ne posledica samega zloma korenine. S pritožbo torej ne napada vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo poškodbo, ugotovljeno s kaznivim dejanjem (saj tega uspešno niti ne more več storiti), temveč napada vzročno zvezo med poškodbo in zatrjevanimi bolečinami, strahom in nevšečnostmi oziroma zagovarja stališče, da je glede posameznih postavk nepremoženjske škode potrebno ugotoviti soprispevek tožnika, saj so bolečine v celoti ali vsaj v pretežnem delu izvirale iz tožnikovega lastnega ravnanja.

Dodaja, da je napačen zaključek, da je tožnik 100% soprispeval k temu, da mu je izpadel zob in ga je potrebno nadomestiti, k strahu in nevšečnostim, povezanim z izpadom zoba pa je soprispevek ničeln. Ni logično, da bi toženec za materialno škodo za nadomestitev implantanta ne odgovarjal, za nematerialno škodo, ki pa je v povezavi z materialno manifestacijo te škode, pa naj bi odgovarjal v celoti. Prav tako si razlogi sodišča nasprotujejo, saj v 18. točki naprej zapiše, da navedena poškodba ni vzrok za kasnejše izruvanje tožnikovega zoba, saj naj bi tožnik zdravljenje opustil, potem pa v 19. točki zaključi, da tožniku verjame, da je utrpel telesne bolečine, sekundarni strah za izid zdravljenja in nevšečnosti. Glede telesnih bolečin sodbe ni mogoče preizkusiti. Sekundarni strah ni mogel obstajati, saj je bil tožnik popolnoma neaktiven glede zdravljenja. Prav tako ni izkazan primarni strah, saj škodni dogodek ni povzročil nevarnosti, ki bi bila po svoji intenziteti in trajanju takšna, da upravičuje priznanje denarne odškodnine. Vse nevšečnosti, ki jih tožnik zatrjuje v zvezi z jemanjem Lekadola in Nalgesina, nimajo povezave z zlomom korenine, temveč v povezavi s kariozno spremembo zoba, zato bi moralo sodišče pri teh nevšečnostih prav tako ugotoviti sopripevek tožnika samega.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Vmesna sodba oz. sodba o podlagi tožbenega zahtevka je sodba o kvalitativnem delu zahtevka.1 V odločanje glede podlage zahtevka tako spada vse, od česar je odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka. Konkretno v odškodninskih sporih so to dejstva, ki zadevajo predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, krivda, nastanek škode ter vzročna zveza. V odločanje o temelju pa spada tudi ugotavljanje okoliščin, zaradi katerih lahko sodišče oškodovancu prisodi manjšo odškodnino, kot znaša škoda (170. člen Obligacijskega zakonika - OZ2) in ugotavljanje, ali in koliko je oškodovanec sam prispeval k nastanku škodnega dogodka (171. člen OZ).3 Presoja dejstev, ki se nanašajo na višino zahtevka, ne sodi v vmesno sodbo, z izjemo, če gre za dejstva, ki imajo implikacije tako na temelj kot višino zahtevka, saj popolno uresničitev normativno predvidene cepitve na kvalitativno (temelj zahtevka) in kvantitativno (višina zahtevka) že na abstraktni ravni onemogoča predpostavka škode, ki zadeva tako temelj kot višino.4

6. S pravnomočno obsodilno kazensko sodbo5 je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker je dne 14. 5. 2013 tožnika udaril v obraz in mu prizadejal zlom korenine prvega zgornjega levega kočnika. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno izpostavilo, da je sodišče po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)6 vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni, da toženec, z izjemo ugovora deljene odgovornosti, ne more ugovarjati protipravnosti, krivde, vzročne zveze in škode svojega ravnanja (5. točka obrazložitve). Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je toženec v prvostopenjskem postopku uveljavljal obstoj deljene odgovornosti. Ker je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve zaključilo, da je zahtevek delno utemeljen, hkrati pa se ni opredelilo do ugovora deljene odgovornosti, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

7. Ob povedanem je sodišče druge stopnje I. točko izreka izpodbijane sodbe, tj. odločitev glede temelja nepremoženjske škode, razveljavilo. Obenem ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker bi z ugotavljanjem dejstev na pritožbeni stopnji prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe oziroma do dvostopenjskega sojenja (prim. 2. odstavek 354. člena ZPP), zato zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP). Vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bo sodišče prve stopnje postopek le dopolnilo. Pri tem naj upošteva, da je za pravilno odločitev v predmetni zadevi pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom ter (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode.7 Ko bo sodišče prve stopnje odločalo v okviru temelja zahtevka o ugovoru toženca, da je tožnik soprispeval k škodnemu dogodku, gre za presojo prvega sklopa vzročne zveze (vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom), t. j. ali je tožnikovo ravnanje (poleg toženčevega) (so)pripomoglo k nastanku škodnega dogodka. Konkretno, ali je tožnik dne 14. 5. 2013 soprispeval k temu, da ga je toženec dne 14. 5. 2013 poškodoval v lokalu A. na B., seveda ob predpostavki, da je za to podana ustrezna trditvena podlaga (7. člen ZPP). Vprašanje, katere bolečine so posledica škodnega dogodka, katere pa posledica drugega vzroka, (npr. kariesa tožnika) pa sodi v vprašanje presoja drugega sklopa vzročne zveze (vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode), do katerega se bo sodišče opredelilo v okviru odločanja o višini tožbenega zahtevka. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da morata biti oba sklopa vzročne zveze dokazana. Povedano drugače, najprej je treba v okviru odločanja o kvalitativnem delu zahtevka (temelju odškodnine) ugotoviti, kdo in v kolikšen obsegu je prispeval k nastanku škodnega dogodka, nakar se je treba v okviru odločanja o kvantitativnem delu (višina odškodnine) še opredeliti, katera škoda je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri tem je prvostopenjsko sodišče vezano na okoliščino, da se tožnik zoper del sodbe, s katerim je ugotovilo, da zahtevek glede premoženjske škode (odškodnina zaradi nadomestitve izgubljenega zoba) ni utemeljen, ni pritožil. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče še poudarja, da v vmesno sodbo ne sodi odločanje, katere oblike nepremoženjske škode so podane (telesne bolečine, duševne bolečine, strah). Z vmesno sodbo se ugotavlja samo, ali je škoda nastala. Vprašanje, katere oblike škode so podane, pa sodi v odločanje glede višine odškodnine.

8. Na podlagi 164. člena ZPP se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

1 L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 303. 2 Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631). 3 D. Wedam-Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis, 2012, str. 29. 4 Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 166/2014, 9. točka obrazložitve. 5 Opr. št. I K 51103/2013 z dne 14. 12. 2015. 6 Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – Zdeb). 7 Prim. II Ips 113/2019, VSL II Cp 1064/2020, Luigi Varanelli, Vzročna zveza in pravo – oris nove teorije, Odvetnik, št. 3/2012 in Dr. Vesna Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa - 2009, št. 3-4.