Jedro

Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da tožeča stranka ne potrebuje zavarovanja, saj tudi terjatve take narave (ugotovitveni zahtevki) potrebujejo zavarovanje, saj je tudi pri teh potrebna "izvršitev" oziroma vpis v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočne sodbe. Ohranja se obstoječe pravno stanje nepremičnine zato, da bo tožeča stranka v primeru, da s tožbo uspe, lahko po koncu sodnega postopka dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 5.12.2018 zoper sklep o izdaji začasne odredbe opr. št. I P 602/2018 z dne 23.11.2018. 2. Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, ugovoru tožene stranke z dne 5.12.2018 ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 602/2018 z dne 23.11.2018 v celoti razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 19.11.2018 v celoti zavrne kot neutemeljenega. Navaja, da tožeča stranka v pravdi ne zatrjuje, da naj bi imela nedenarno terjatev do tožene stranke, in v pravdi ni postavila tožbenega dajatvenega (kondemnatornega) zahtevka na izpolnitev nedenarne obveznosti - izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Glede na to, da naj bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico s 25.7.1997 na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL2), nima in ne more imeti nobene terjatve zoper toženo stranko, za katero tudi sicer trdi, da naj ne bi bila lastnica spornih nepremičnin. Ugotovitvena sodba je povsem samostojna podlaga, s katero lahko tožeča stranka povsem neodvisno od (ne)sodelovanja tožene stranke doseže vknjižbo svoje lastninske pravice, ki naj bi jo pridobila že na podlagi zakona (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-13). Sam vpis v zemljiško knjigo oziroma predlog zanj pa ni terjatev. Ker tožeča stranka nima nedenarne terjatve proti toženi stranki, ne potrebuje zavarovanja v smislu izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tožeča stranka na spornih nepremičninah ni imela niti pravice uporabe. Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe. Niti Soglasje z dne 23.7.1973 niti Soglasje št. 971/73 z dne 5.10.1973 zagotovo ne predstavljata ustreznega akta, ki bi lahko predstavljal podlago za prenos pravice uporabe s stvarnopravnimi upravičenji, ki bi imeli za posledico lastninjenje na temelju določb ZLNDL. Na pravno veljavno zavezujoč prenos pravice uporabe pa po mnenju toženke nikakor tudi ni mogoče enostavno pavšalno sklepati na podlagi dejstva izdaje lokacijskih ali gradbenih dovoljenj. Nobeden izmed organov, ki so izdali predložene upravne odločbe, namreč ni imel pravice uporabe, da bi z njo lahko razpolagal v smislu prenosa pravice uporabe, zato lokacijska in gradbena dovoljenja nikakor ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe. Tožeča stranka je delniška družba, ki je nastala z lastninjenjem svoje pravne prednice, ki je bila družbena pravna oseba, na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP4). Četudi naj bi bila pravna prednica tožeče stranke imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin, pa ni bila, to ne pomeni avtomatično, da je tožeča stranka že zato, ker naj bi njeni pravni prednici pripadala pravica uporabe, pridobila lastninsko pravico po določbah ZLNDL. Odločilno je, ali je imela tožeča stranka po lastninjenju in ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe spornih nepremičnin. Imela jo je samo, če je od njenega pravnega prednika prešla nanjo. Pravica uporabe bi na tožečo stranko prešla le v primeru, če bi bila pravica uporabe na teh nepremičninah kot osnovno sredstvo vključena v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Ker sporne nepremičnine niso bile vključene v otvoritveno bilanco, se njihova vrednost ni mogla odraziti v vrednosti oziroma v obsegu družbenega kapitala pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. To pomeni, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe spornih nepremičnin in da zato na njih na podlagi navedenega zakona ni mogla pridobiti lastninske pravice (tako tudi VSRS Sklep II Ips 179/2014 z dne 5.5.2016). Četudi bi obstajala nedenarna terjatev tožeče stranke, pa ni izpolnjen tudi pogoj, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožena stranka spornih nepremičnin ni ponudila na prodaj nikomur drugemu razen tožeči stranki in tudi tožeča stranka ni izkazala nič drugače. Zgolj zato, ker tožeča stranka ni želela odkupiti ponujenih nepremičnin, pa še ne more obstajati kakršnakoli konkretna nevarnost, sicer lahko zahteva izdajo enake začasne odredbe vsakdo, ki je zavrnil odkup ponujenih mu nepremičnin.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva, da se ugotovi, da je lastnica določenih nepremičnin, pri katerih je v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena tožena stranka. Tožeča stranka je torej vložila ugotovitveno tožbo. Hkrati je predlagala, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj se toženi stranki prepove odsvojitev, obremenitev, zakup, ustanavljanje služnosti ali drugačno razpolaganje s spornimi nepremičninami, prepoved razpolaganja pa naj se zaznamuje v zemljiški knjigi.

6. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da mora tožeča stranka (predlagatelj) izkazati dajatev kondemnatorne narave. Za izdajo začasne odredbe zadostuje izkazanost verjetnega nastanka prihodnjega ugotovitvenega zahtevka, četudi na njegovi podlagi pozneje ne bo nastal dajatveni. Bistveno je namreč varstvo učinkovitosti sodnega varstva ne glede na naravo vtoževane terjatve5. Nedenarna terjatev tožeče stranke meri na sporne nepremičnine, tožeča stranka pa zatrjuje tudi, da obstaja nevarnost, da bo tožena stranka med pravdnim postopkom z njimi razpolagala na način, da bo izvršitev terjatve tožeče stranke onemogočila ali otežila. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da tožeča stranka ne potrebuje zavarovanja, saj tudi terjatve take narave potrebujejo zavarovanje, saj je tudi pri teh potrebna „izvršitev“ (vpis v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočne sodbe). Ohranja se obstoječe pravno stanje nepremičnine zato, da bo tožeča stranka v primeru, da s tožbo uspe, lahko po koncu sodnega postopka dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo6. 7. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje v točkah 9-12 sklepa, s katerimi je to utemeljilo, da je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da je sodišče prve stopnje takšen zaključek utemeljeno oprlo na izdana lokacijska in gradbena dovoljenja za gradnjo smučarske infrastrukture na spornih nepremičninah, soglasji tožene stranke z dne 23.7.1973 in 5.10.1973 ter dejstvo, da so bili tožeča stranka in njeni predniki dejanski posestniki smučarske infrastrukture oziroma spornih zemljišč. Tako tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožeča stranka za verjetno izkazala, da je imela pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma da jo je imel njen pravni prednik. V zvezi s tem je v tožbi (v točki 5) zatrjevala tudi, da so bile sporne nepremičnine vključene v lastninjenje. Tožena stranka je sicer tem navedbam oporekala v odgovoru na tožbo, ne pa tudi v ugovoru zoper izdano začasno odredbo (kar bi morala storiti, če je želela, da se sodišče prve stopnje do teh navedb opredeli, saj odloča o ugovoru kot pravnemu sredstvu). Zato pritožbeno sodišče teh navedb ne sme upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP) in se do njih ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje pa se bo do teh navedb moralo opredeliti v končni odločbi, s katero bo meritorno odločeno o tožbenem zahtevku.

8. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo tudi, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala tudi obstoj predpostavke po prvi alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ7), torej nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tak zaključek je utemeljeno sprejelo na podlagi dopisa toženke iz leta 2013 (A43), iz katerega izhaja toženkin namen odtujiti vse nepremičnine, katerih zemljiškoknjižna lastnica je, med drugim tudi sporne nepremičnine, ki jih uporablja tožeča stranka. Enak namen pa izhaja tudi iz elektronskega sporočila pooblaščenke toženke z dne 7.9.2018 (A47). Pritožba tako neutemeljeno navaja, da takšen namen toženke ni izkazan.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami 4 Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami 5 Tako tudi Neža Pogorelčnik Vogrinc v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, Ljubljana, 2015, str. 16, 117 6 Enako tudi odločba VS RS III Ips 70/1999 z dne 10.6.1999 7 Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami