Jedro

Tožniku je nepremoženjska škoda nastala v prometni nesreči, ko je utrpel večinoma srednje hude poškodbe po Fischerjevem sistemu. Ta škoda je primerljivo podobna škodam v zadevah II Ips 912/2006, II Ips 765/2005, II Ips 524/2000, II Ips 23/2003 in II Ips 343/2003.

Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da toženka odgovarja za celotno škodo po temelju, se pri odločitvi o stroških postopka upošteva le uspeh po višini.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških (točki III. in V. izreka) delno spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati še nadaljnjih 6000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 8. 2021, znesek stroškov 1.854,95 EUR v točki V. izreka pa se zviša na 2.549,79 EUR.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 100,44 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik tovornega vozila A. A. Do nezgode je prišlo na B. cesti v X., ker je povzročitelj pri zavijanju levo na uvoz bencinskega servisa C. tožniku, ki je vozil motorno kolo iz nasprotne smeri in vozil naravnost, zaprl pot, tožnik pa je zaradi tega ravnanja trčil v zadnji desni del povzročiteljevega vozila in utrpel več različnih telesnih poškodb. Vozilo, ki ga je vozil povzročitelj prometne nesreče, je imelo v času škodnega dogodka zavarovano avtomobilsko odgovornost pri toženki. Ni sporno, da toženka odgovarja za celotno škodo po temelju ter da je voznik motornega vozila A. A. v celoti kriv za prometno nesrečo, v tem pritožbenem postopku je sporna le še odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena zavarovalnica, upoštevajoč že izplačano, tožniku plačati 14.267,59 EUR odškodnine (I. tč. sodbe), višji zahtevek pa zavrnilo (III. tč. sodbe). Odločilo je še o umaknjenem delu tožbe ter stroških postopka (V. tč. sodbe).

2.Tožnik je v nezgodi utrpel pretres možganov, udarnine in odrgnine obraza, udarnino prsnega koša, odkrhnjenje narastišča vezi desnega komolca na palčevi strani desne nadlaktnice, udarnino desne zgornje okončine, poškodbo zgornjega dela brahialnega pleteža, travmatsko amputacijo vrška tretjega prsta desno in zlom pete dlančnice desno. Sodišče prve stopnje je njegovo celotno nepremoženjsko škodo ocenilo na 41.800,00 EUR, kar je približno 28,8 neto povprečnih plač v RS, od tega iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 22.000,00 EUR od zahtevanih 40.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 15.000,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR.

3.Tožnik se pritožuje zoper del zavrnjenega zahtevka, ki se nanaša na višino vseh vrst nepremoženjske škode, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožuje se še glede odločitve o stroških postopka, ki so bili v posledici prenizko odmerjene odškodnine tudi odmerjeni prenizko. Predlaga spremembo izpodbijanega dela tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem očita pritožba neupoštevanje vseh neugodnosti, ki jih je tožnik utrpel v zvezi z zdravljenjem, in neupoštevanje poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku. Izpostavlja poškodbo zgornjega dela brahialnega pleteža, ki je zapustila kronično nevropatsko bolečino ter oslabila desno zgornjo okončino ter je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, hkrati pa očita napačno povzemanje trajanja bolečinskega obdobja, hospitalizacije tožnika in števila fizioterapij iz izvedenskega mnenja. Tudi odškodnina iz naslova strahu je po oceni pritožnika prenizka. Glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti očita pritožba prenizko odmero odškodnine in nezadostno upoštevanje duševnih bolečin tožnika, predvsem zaradi anatomskih in funkcionalnih posledic. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti je po mnenju pritožnika prenizka in ni v skladu s primerljivimi primeri, poleg tega pa sodišče ni v zadostni meri upoštevalo atrofije mišic. Nekatere po njegovem primerljive primer tožnik še podrobneje povzema in pritožbi prilaga referenčne odločitve. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, sporna relevantna dejstva je pravilno ugotovilo, nepremoženjsko škodo pa je v delu prenizko odmerilo.

7.Očitki pritožnika, ki se nanašajo na odmero pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so delno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženčeve odškodninske obveznosti, ne glede na to, da se nekatere zatrjevane nepravilnosti iz pritožbe izkažejo za resnične (denimo napačno povzemanje trajanja bolečinskega obdobja po škodnem dogodku in očitek, da sodišče prve stopnje v 13. tč. obrazložitve ni navedlo vseh tožnikovih poškodb). Kljub temu pa je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge o obsegu tožnikove škode (za telesne bolečine in nevšečnosti v tč. 13 - 16 ter za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti v tč. 21), na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ob tem pripominja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo poškodbe zgornjega dela brahialnega pleteža, kot to očita pritožba, saj je v tč. 13 navedlo, da iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izhaja, da bo zaradi te poškodbe tožnik tudi v prihodnosti stalno trpel za občasnimi bolečinami.

8.Na podlagi navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje pa je treba pravično denarno odškodnino za tožnika, - da bo ta v celoti ustrezala predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodb, upoštevajoč načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin, - v predmetnem primeru nekoliko zvišati.

9.Tožnikovo nepremoženjsko škodo in odškodnino zanjo je treba umestiti med podobne, lažje in hujše škode ter odškodnine zanje. Sodišče prve stopnje ni opravilo primerjave tožnikove škode s primerljivimi škodami v podobnih zadevah, zato pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je tožnikova škoda primerljivo podobna škodam v zadevah II Ips 912/2006, II Ips 765/2005, II Ips 524/2000, II Ips 23/2003 in II Ips 343/2003.

10.Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel (pretres možganov, udarnine in odrgnine obraza, udarnino prsnega koša, odkrhnjenje narastišča vezi desnega komolca na palčevi strani desne nadlaktnice, udarnino desne zgornje okončine, poškodbo zgornjega dela brahialnega pleteža, travmatsko amputacijo vrška tretjega prsta desno in zlom pete dlančnice desno), sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb večinoma med srednje hude (III.), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina v skupni višini približno 28 neto povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kar je sicer že nekoliko nad povprečjem takih primerov, vendar je treba glede na glede analizo podobnih primerov prisojeno odškodnino še nekoliko zvišati, in sicer na približno vrednost približno 32 neto povprečnih plač.

11.Če primerjamo oškodovance iz skupine poškodb rok in ramenskega obroča, ki so utrpeli poškodbe III. Fischerjeve skupine, ugotovimo, da približno primerljive dosegajo nekoliko višje odškodnine, kot je tožniku prisojena pred sodiščem prve stopnje. V zadevi II Ips 343/2003 je oškodovanec utrpel raztrganino 3. do 5. prsta desne roke, odprt prelom drugega členka in prstanca ter poškodbeno odstranitev končnega členka mezinca, prejel pa je odškodnino v višini 31 plač; oškodovanec je bil prav tako mlad, bolečinsko obdobje pa je bilo precej krajše (hude bolečine je trpel 4 dni, srednje hude pa 7, medtem ko jih je tožnik trpel več kot leto dni). V zadevi II Ips 542/200o je prav tako mlajši oškodovanec za bistveno krajše bolečinsko obdobje ob prelomu desne koželjnice ter obtolčenine in odrgnine po vsem telesu (kar je utrpel tudi tožnik) prejel odškodnino v višini 32 neto povprečnih plač. Enako odškodnino je prejel nekoliko starejši oškodovanec v zadevi II Ips 23/2003 za udarnino leve rame ter poškodbo tetive sklepne ovojnice levega ramena.

12.Različne oškodovance iz različnih škodnih dogodkov je razumljivo težko povsem primerjati, še zlasti njihovo kombinacijo poškodb, ravno to pa je tudi ena od pomembnih razlikovalnih okoliščin v tožnikovem primeru, ki tudi narekuje nekoliko višjo odškodnino. Tožnik v pritožbi upravičeno izpostavlja poškodbo rame, ki je prav tako sama zase srednje huda; povzročila je veliko bolečin in zapustila trajne nevšečnosti.

13.Za telesne bolečine in nevšečnosti je treba bolj upoštevati dolgo bolečinsko obdobje in dolgotrajno rehabilitacijo ter tožnikovo škodo oceniti na 25.000 EUR, torej za 3000 EUR višje, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje, s tem bo tožnikova odškodnina ocenjena ravno v primernem znesku glede na podobne, hujše in blažje primere. Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je treba njegovo škodo oceniti na 18.000 EUR, torej za 3000 EUR višje kot jo je ocenilo prvostopenjsko sodišče, s tem pa bo tudi ta vrsta škode ocenjena ravno v primernem znesku glede na podobne, hujše in blažje primere. Glede te vrste škode je treba bolj upoštevati tudi tožnikovo mladost, kar pomeni, da bo trajne posledice čutil predvidoma še večji del svojega življenja. Te ga omejujejo tako v poklicnem kot v vsakodnevnem družinskem življenju (zamenjati je moral poklic, težje se igra z otroki) ter prostočasnem športnem udejstvovanju (npr. ne more se več ukvarjati z boksom).

14.V ostalem delu, to je za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, je odmera odškodnine ustrezna in ne terja dodatnega zvišanja. Še višja odškodnina bi odstopala od podobnih primerov in bi šla lahko na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo (2. odst. 179. čl. OZ).

15.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine iz naslova negmotne škode (zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti) ustrezno zvišalo, sicer pa je bilo treba pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijani, a nespremenjeni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

16.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je moralo ponovno odločati tudi o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Pri tem ni upoštevalo pritožbenih navedb o izračunu stroškov na podlagi seštevka uspeha po temelju in po višini. V tej zadevi ni bilo sporno, da toženka odgovarja za celotno škodo po temelju, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo le uspeh po višini. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik po spremembi odločitve s svojim zahtevkom uspel s 31,5%, toženka pa s 68,5%. Tožnik je glede na skupaj priznane stroške v višini 8.149,35 EUR (ki pritožbeno niso bili izpodbijani) ter 31,5% uspeh upravičen do 2.567,05 EUR, toženka pa glede na skupaj priznane stroške v višini 25,20 EUR ob upoštevanju 68,5% uspeha do zneska v višini 17,26 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov je toženka dolžna plačati tožniku 2.549,79 EUR pravdnih stroškov.

17.Tožnik je s pritožbo uspel s približno 12 % (6000 od zahtevanih 48.628 EUR), kar pomeni, da mu je toženka v tem obsegu dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), ki znašajo 837 EUR (1125 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV). 12 % od tega je 100,44 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Povprečje je v daljšem časovnem obdobju znašalo 24 plač. Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 763, GV Založba Ljubljana, 2001.

Zveza: