Jedro

Terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v 10 letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (1. odst. 379. čl. ZOR). Trditev, da je trjatev upnika zastarala torej ni utemeljena, za trditev, da naj bio prišlo pri upniku do pomote pa dolžnik ne navaja nobenih dejstev in tudi ne predlaga dokazov. Dolžnikov ugovor je glede na navedeno delno neobrazložen, delno (glede ugovora zastaranja) pa (materialnopravno) neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato ugovor zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ in 3. odst. 58. čl. ZIZ) ne glede na to, da ga izvršilno sodišče ni vročilo upniku v odgovor (57. čl. ZIZ), saj morebiten upnikov odgovor na odločitev sodišča ne bi imel vpliva. Domneva iz 1. odst. 58. čl. ZIZ (upoštevanje resničnosti navedb dolžnika) se namreč lahko nanaša le na dejanske trditve v ugovoru, ne pa tudi tiste, ki se tičejo pravilne uporabe materialnega prava (v konkretnem primeru določb ZOR o zastaranju terjatev).

Izrek

s k l e n i l o : Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi zaradi izterjave glavnice 5.098,00 SIT in zamudnih obresti dovolilo izvršbo z rubežem dolžnikovega dohodka in odmerilo stroške upnika na 14.244,00 SIT.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal, da upniku ničesar ne dolguje in da gre za pomoto s strani domnevnega upnika. Tudi če bi dolgoval kakšno naročnino, je terjatev zastarala, saj je imal prijavljen sprejemnik pred 20 leti. Predlaga, da se postopek ustavi, stroški postopka pa naložijo upniku.

Ugovor ni utemeljen.

Izvršilni naslov v tej izvršbi predstavlja pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju, s katero je sodišče odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo tožencu (v tem postopku dolžniku) naloženo plačilo RTV naročnine v skupnem znesku 5.098,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v 10 letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (1. odst. 379. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Trditev, da je terjatev upnika zastarala, torej ni utemeljena, za trditev, da naj bio prišlo pri upniku do pomote, pa dolžnik ne navaja nobenih dejstev in tudi ne predlaga dokazov, po določilu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pa mora biti ugovor obrazložen in v njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se šteje kot neutemeljen. Sicer pa, kot je bilo že omenjeno, terjatev izhaja iz izvršilnega naslova (sodbe Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 15.9.1997, opr. št. 115/97), ki predstavlja tudi primeren izvršilni naslov (21. čl. ZIZ). Dolžnikov ugovor je glede na navedeno delno sploh neobrazložen, delno (glede ugovora zastaranja) pa (materialnopravno) neutemeljen. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, ki jih uveljavlja dolžnik niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 55. čl. ZIZ). Zato je ugovor zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ in 3. odst. 58. čl. ZIZ) ne glede na to, da ga izvršilno sodišče ni vročilo upniku v odgovor (57. čl. ZIZ), saj morebiten upnikov odgovor na odločitev sodišča ne bi imel vpliva. Domneva iz 1. odst. 58. čl. ZIZ (upoštevanje resničnosti navedb dolžnika) se namreč lahko nanaša le na dejanske trditve v ugovoru, ne pa tudi tiste, ki se tičejo pravilne uporabe materialnega prava (v konkretenem primeru določb ZOR o zastaranju terjatev).