Jedro

Dejanska raba večjega ali manjšega dela zemljišča ne more vplivati na velikost (spremembo) solastniškega deleža. Z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži že določeni, se razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal izrecen dogovor.

Ta dogovor bi predstavljal obligacijsko podlago za povečanje solastniških deležev tožnikov, zato bi slednji pridobili nedenarno terjatev, da od drugega solastnika, katerega solastniški delež bi se zmanjšal (toženca), zahtevajo izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva, tretja in četrta tožeča stranka morajo v roku 15 dni povrniti toženi stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so pravdne stranke solastniki nepremičnin s parcelnimi št. 1478/13, 1478/14, 1478/15, 1478/16 in 1478/17 vse k.o. ... 1, in sicer v deležih: A. A. do 2520/10.000, B. B. do 3840/10.000, C. C. do 728/10.000, D. D. do 1456/10.000 in E. E. do 1456/10.000. Glede na navedeno je tožnikom naložilo, da morajo v roku 15 dni povrniti tožencu 1.343,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se pritožujejo tožniki (razen druge tožnice C. C.). Navajajo, da je bila v letu 2006 sklenjena pogodba o gradnji, ki predstavlja temeljni dogovor o nastanku drugačnih idealnih deležev od tistih, ki so bili vpisani v zemljiško knjigo. V drugem členu te pogodbe je bilo dogovorjeno, da si bodo solastniki parcelo in stavbo (vertikalno) razdelili tako, kot izhaja iz skice parcelacije. Ta dogovor nedvomno predstavlja dogovor, da pride do spremembe solastniških deležev. Vsak izmed graditeljev je ves čas gradil na zemljišču drugega graditelja in solastnika, vendar zgolj in samo z lastnimi sredstvi. Čeprav je v pogodbi o gradnji kot investitor nastopal samo F. F., so bili dejanski investitorji vsi trije, kar je razvidno iz osnovnega gradbenega dovoljenja. Solastniki so se dejansko dogovorili o deljeni uporabi nepremičnine, ki temelji na dejanskem idealnem deležu vsakega solastnika (in ne na tistem, ki je vknjižen v zemljiški knjigi). Pogodba o gradnji je vsebovala določilo, da se bodo po zaključku gradnje spremenila lastninska razmerja. Nadalje navajajo, da ne druga, tretja in ne četrti tožnik niso bili stranke prej omenjene pogodbe, saj so solastninsko pravico dobili kasneje. V konkretnem primeru imajo vsi tožniki pravni interes za vložitev zahtevka za ugotovitev obstoja (so)lastninske pravice, saj slednja jasno ne izhaja iz pogodbe o gradnji. Ta je bila sklenjena med drugimi fizičnimi osebami in v zvezi z drugačnimi parcelnimi oznakami (identifikatorji nepremičnin), zaradi česar je njihov pravni položaj negotov. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasili so pritožbene stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim navedbam je nasprotoval in pritrjeval odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz tožbenih navedb izhaja, da so prvi tožnik, F. F. (pravni prednik druge, tretje in četrtega tožnika) ter toženec kupili zemljišče (prvotno parcelo št. 1478/3, ki je bila kasneje razdeljena v pet novih parcel), vsak v deležu 1/3. Tako so se tudi vpisali v zemljiško knjigo. Dogovorili so se, da bodo izvedli gradnjo večstanovanjske stavbe, ki si jo bodo skupaj z zemljiščem (vertikalno) razdelili, kot je bilo določeno v pogodbi o gradnji oziroma priloženi skici parcelacije. V tožbi zatrjujejo, da naj bi ta dogovor vplival oziroma upravičeval tožnike do drugačnega (večjega) solastniškega deleža, kot izhaja iz zemljiške knjige. Menijo, da je treba upoštevati velikost posamezne parcele, ki je po omenjenem dogovoru pripadla posameznemu graditelju. V skladu s tem so tudi oblikovali svoj tožbeni predlog, s katerim zahtevajo ugotovitev solastninske pravice prvega tožnika do 38,40 %, druge, tretje in četrtega tožnika do (skupno) 36,40 % in toženca do 25,20 %.

6. Ta zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. V zvezi s tem je pravilno pojasnilo, da dejanska raba večjega ali manjšega dela zemljišča ne more vplivati na velikost (spremembo) solastniškega deleža. Materialnopravno pravilno je tudi stališče, da se z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži že določeni, razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal izrecen dogovor med solastniki.2 Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo navedbam tožnikov, da predstavljata priloženi pogodbi o gradnji iz leta 2006 dogovor o spremembi (so)lastniških deležev. V teh pogodbah je namreč določen zgolj potek gradnje ter (fizična) delitev stavbe in zemljišča med solastniki, nikjer pa ni (izrecno in jasno) dogovorjeno, da bo po izgradnji prišlo do (so)lastniških sprememb, kot jih v tej pravdi uveljavljajo tožniki. Drugačno pritožbeno naziranje ni utemeljeno.

7. Prav tako drži navedba sodišča prve stopnje, da četudi bi bil dogovor o spremembi solastniških deležev sklenjen, bi bili tožniki upravičeni zahtevati zgolj izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa ugotovitve solastniških deležev, kot uveljavljajo v tožbi.3 Zatrjevani dogovor bi v tem primeru predstavljal obligacijsko podlago za povečanje solastniških deležev tožnikov, zato bi slednji pridobili nedenarno terjatev, da od drugega solastnika, katerega solastniški delež bi se zmanjšal (toženca), zahtevajo izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila.4 Pri tem je neuspešno pritožbeno zatrjevanje, da druga, tretja in četrti tožnik niso bili stranke prej omenjene pogodbe o gradnji. Pravno zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na negotovost pravnega položaja tožnikov. Ugotovitveni tožbeni zahtevek bi prišel v poštev le v primeru izvirne pridobitve (so)lastninske pravice, kar pa tožniki ne zatrjujejo. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna in je pritožba ne izpodbije.

8. Ker izpodbijana sodba nima niti pomanjkljivosti, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške, tožencu pa so dolžni povrniti njegove pritožbene stroške v višini 839,06 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.125 točk (1. točka tarifne št. 21 v zvezi s prvo alinejo 2. točke tarifne št. 18 Odvetniške tarife) oziroma 675,00 EUR; pavšalni znesek materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife) v višini 12,75 EUR in pripadajoči DDV (151,31 EUR). Višji zahtevek je pritožbeno sodišče zavrnilo.

1 Ker se vse parcele nahajajo na območju katastrske občine ..., je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena. 2 Prim. recimo VSRS sodba II Ips 282/2004 in VSL sodba I Cp 1247/2015. 3 Na nepravilno oblikovanje oziroma nesklepčnost tožbenega zahtevka je opozarjal že toženec v odgovoru na tožbo. Tem naziranjem glede nesklepčnosti tožbe je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, na prvem naroku glavne obravnave z dne 11. 9. 2020. 4 Prim. Dr. Renato Vrenčur, Stvarnopravne reparacije in posebna pridržna pravica, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2021, Ljubljana 2021, str. 70-71.