Jedro

Katerih dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pritožba ne pojasni, zato pritožbene navedbe, da je upoštevalo le obremenilne dokaze, ne pa tudi razbremenilnih, ni mogoče preizkusiti.

Ne drži, da bi bila okoljska dajatev vezana na pitno vodo. Zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode je pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, in onesnažuje okolje z odvajanjem te odpadne vode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v I. in III. točki potrdi.

II. Toženec je dolžan v 8 dneh povrniti tožeči stranki pritožbene stroške 149,33 EUR, če zamudi s plačilom, od devetega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) naložilo tožencu, da tožeči stranki v 8 dneh plača skupno 116,20 EUR v posameznih mesečnih zneskih, ki so zapadli od decembra 2018 do decembra 2019, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska, (II.) za plačan znesek 5,50 EUR je tožbeni znesek zavrnilo in (III.) tožencu naložilo, da tožeči stranki v 8 dneh povrne 203,33 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi toženec navaja, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja in se pri tem sklicuje na ureditev sodnega postopka pred Upravnim sodiščem RS. Ustava vsakomur zagotavlja pravico do javnega sojenja, kar pa meni, da mu v tem postopku ni bilo zagotovljeno. V postopku ni bilo ugotovljeno dejansko stanja in vsa pomembna dejstva. Čistilno napravo je financiral sam, leži na njegovem zemljišču in upravljalec te male čistilne naprave ni tožeča stranka. Ker nosi sam vse stroške male čistilne naprave in njenega upravljanja, tožeča stranka ni upravičena do okoljske dajatve. Ta je vezana na pitno vodo, do katere toženec nima dostopa, saj mu je tožeča stranka prekinila njen dotok. Tudi stanje na vodomeru kaže stanje nič, kar pomeni, da ni uporabljal storitev tožeče stranke. Tožeča stranka ni zgradila kanalizacije, a vseeno zaračunava okoljsko dajatev. Do tožeče stranke nima toženec nobenega dolga niti z njo sklenjene nobene pogodbe. Tožeča stranka tožencu ni nikoli na jasen in razumljiv način zagotovila informacij o zaračunanih postavkah, zato ni delovala v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov. Sodišče je v zadevi upoštevalo le za toženca obremenilne dokaze, ne pa tudi razbremenilnih dokazov, ki jih toženec ni imel možnosti predstaviti. Sodišče bi mu moralo omogočiti uveljavljanje pravic, ki jih ima po ustavi in zakonih ter upoštevanje resničnega dejanskega stanja. V nadaljevanju pritožba povzema določbe Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah, za katere trdi, da v postopku niso bile spoštovane ter predlaga, da se tožba zavrne, da sodišče opravi javno in pošteno sojenje ter dovoli izvajanje dokazov, da se upošteva, da tožeča stranka nima temelja za obračunavanje okoljske dajatve in da tožeča stranka ne ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da se toženec neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do poštenega sojenja na upravnem sodišču, saj je ta postopek pravdni in je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev po opravljeni javni obravnavi, na kateri je bil toženec zaslišan in je lahko tudi postavljal vprašanja pričam. Sicer opozarja, da toženec v pritožbi izpodbija dejansko stanje, v sporu majhne vrednosti, kot je obravnavani, pa ta pritožbeni razlog ni dopusten. Okoljska dajatev se zaračunava na podlagi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaženje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda in ne drži, da je vezana na pitno vodo. Ne drži, da tožeča stranka tožencu ne bi zagotovila informacij o postavki, saj je okoljsko dajatev zaračunavala na podlagi veljavnega javnega cenika. Tožeča stranka opozarja še, da iz pritožbe ni jasno, katerih dokazov sodišče ne bi upoštevalo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na dejstvo, da je tožencu odločitev iz II. točke sodbe v korist in da v pritožbi ne podaja nobenih trditev v zvezi s to točko sodbe, pritožbeno sodišče šteje, da izpodbija le I. in III. točko, ki sta zanj neugodni.

6. Sodišče prve stopnje je v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da gre za spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR in se zato postopek vodi po določbah, ki urejajo postopek v sporu majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). Na eno od posebnosti tega postopka je bil toženec pravilno opozorjen tudi v zadnjem odstavku pravnega pouka izpodbijane sodbe, kjer je sodišče stranki opozorilo, da se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prim. 458. člen ZPP). Drugače povedano to pomeni, da v pritožbi zoper sodbo izdano v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (na kar pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru v pritožbo). Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je povzeto v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Na ugotovljeno dejansko stanje so uperjene naslednje pritožbene navedbe: da je toženec financiral čistilno napravo; da ta leži na njegovem zemljišču; da upravljalec male čistilne naprave ni tožeča stranka; da toženec nosi sam vse stroške male čistilne naprave in njenega upravljanja; da toženec nima dostopa do pitne vode, ker mu je tožeča stranka prekinila njen dotok; da mu tožeča stranka ni nikoli na jasen in razumljiv način zagotovila informacij o zaračunanih postavkah; da toženec do tožeče stranke nima nobenega dolga; da stanje na vodomeru kaže stanje nič in da tožeča stranka ni zgradila kanalizacije, pa kljub temu zaračunava okoljsko dajatev. Na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na preostala pritožbena razloga (bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava), bo odgovorjeno v nadaljevanju.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbi odgovora na pritožbo, da ureditev upravnega spora, na katero se v pritožbi sklicuje toženec, v ničemer ne vpliva na predmetni (pravdni) postopek. Že samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo in na njej zaslišalo toženca in pričo, ovrže pritožbeno trditev, da tožencu ni bilo izvedeno javno sojenje. Glede nadaljnje pritožbene trditev, da ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, je bilo že pojasnjeno, da v sporu majhne vrednosti ni dovoljena pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje je bilo pred sodiščem vsekakor ugotovljeno (prim. 15. točka obrazložitve), v tako ugotovljeno dejansko stanje pa zaradi že opisanih zakonskih določb pritožbeno sodišče ne more in ne sme posegati. Katerih dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pritožba ne pojasni, zato pritožbene navedbe, da je upoštevalo le obremenilne dokaze, ne pa tudi razbremenilnih, ni mogoče preizkusiti. Prav tako toženec v pritožbi ne pojasni, uveljavljanje katerih ustavnih ali konvencijskih pravic mu je bilo pred sodiščem prve stopnje onemogočeno in v čem bi ne bil upoštevan 3. člen Zakona o sodiščih (da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na ustavo in zakon ter splošna načela mednarodnega prava in ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe), zato sta obe pritožbeni trditvi pavšalni in nanju ni mogoče odgovoriti.

8. Ne drži, da bi bila okoljska dajatev vezana na pitno vodo, ampak je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve in na kar opozarja tudi odgovor na pritožbo, zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, in onesnažuje okolje z odvajanjem te odpadne vode (prvi odstavek 11. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaženje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda - Uradni list RS, št. 80/12 in 98/15, v nadaljevanju: Uredba). Ti pogoji pa so v obravnavni zadevi izpolnjeni (konec koncev toženec tudi v pritožbi govori o mali čistilni napravi, kar seveda pomeni, da v stavbi, ki jo uporablja, nastajajo komunalne odpadne vode, v nasprotnem primeru mala čistilna naprava ne bi bila potrebna), zato je izpodbijana odločitev pravilna.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je po načelu uspeha upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, ki znašajo 200 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).