Jedro

Pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati osebnostne lastnosti in stanje oškodovanca - teorija adekvatne vzročnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 457/2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 5.323,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2017 dalje do plačila in 345,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2018 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. II. V presežku glede še zahtevanih 21.732,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2017 dalje do plačila in glede 29,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačil ter glede zakonskih zamudnih obresti od 5.323,95 EUR od 21.11.2017 do 5.12.2017 se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna plačati v roku 15 dni toženi stranki 193,60 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe.‶ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zavrnilo je dokazni predlog za dopolnitev mnenja izvedenca A. A.) ugotovilo, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči, ki se je zgodila 29. 5. 2013 ob 05.13 uri izven naselja Medlog, v krožišču. Na podlagi izračuna sil, ki so delovale na tožnico je sodišče ugotovilo, da je tožnica zadobila lažji nateg vratnih mišic, blažji udarec zatilnega dela glave ob vzglavnik sedeža in poškodbo sprednje strani ramena. To je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca za sodno medicino. Iz mnenja izvedenca travmatologa pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v nesreči utrpela udarnino s podplutbo in odrgnino v predelu desnega ramena in nateg mišic vratu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je na travmatološkem področju tožnica v nesreči utrpela udarnino s podplutbo in odrgnino v predelu desnega ramena in nateg mišic vratu. V zvezi s temi poškodbami je tožnica prestajala hude telesne bolečine kot trajne 10 dni, srednje hude občasne 10 dni, lahke trajne 2 tedna, lahke občasne pa 4 tedne. Trpela je nevšečnosti med zdravljenjem, v obliki pregledov v ambulantah v prvih šestih do osmih mesecih ter v pregledih, ki so z ozirom na njene subjektivne navedbe bili opravljeni (CT glave, MR desnega ramena, EMG, fizioterapija). Zaradi utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, je sodišče tožnici iz tega naslova prisodilo 6.000,00 EUR. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi tožnice zaključilo, da se je tožnica ob dogodku močno prestrašila in je bila v šoku. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica utrpela hud kratkotrajen primarni strah med prometno nesrečo in do prvega pregleda pri zdravniku. Nato je prestala srednje hud strah v trajanju 3 tedne in bojazen za izhod zdravljenja poškodb iz prometne nesreče v skupnem trajanju 5 tednov. Upoštevaje intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu je tožnici prisodilo 2.500,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Na podlagi mnenja izvedenca psihiatra pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica kot posledico prometne nesreče ponavljajočo se depresivno motnjo. Trenutna epizoda je huda, brez psihotičnih simptomov. Izvedenec je ugotovil, da gre pri tožnici za kombinacijo več zunanjih in notranjih tako somatskih kot psihosomatskih faktorjev, ki so privedli do sedanjega stanja. Kot zunanji faktor je sprožilec sedanje epizode stresni dogodek v prometni nesreči. Na ta sprožilni dogodek je tožnica reagirala z razvojem depresije, ki se je kljub zdravljenju in intenzivni ambulantni obravnavi v specializirani bolnišnici in ob obravnavanju pri specialistu nevrologu kronificirala in je sedaj v refraktalni fazi. Tožnica je pred stresnim dogodkom v letih 2010 do 2012 že imela eno epizodo afektivne motnje in po stresnem dogodku ni imela prvič psihičnih težav. V kakšni fazi bolezni je bila tožnica na dan prometne nesreče sodišče ni moglo reči, ker o tem ni podatkov. Sodišče ni sledilo toženkinim trditvam, da je bilo tožničino psihično zdravljenje že pred nesrečo hudo okrnjeno. Sodišče je ugotovilo, da je po škodnem dogodku in sicer po 27. 6. 2014 tožnica utrpela poškodbo rotatorne manšete, vendar pa je iz njene zdravstvene dokumentacije razvidno, da je že 18. 6. 2013 nevrolog pri njej ugotovil anksioznost, 18. 6. 2014 pa močno depresivno stanje. Na to stanje, torej poškodba rotatorne manšete in ostali zatrjevani dejavniki, kot so težave doma, še niso mogli vplivati. Tudi če prometna nesreča objektivno ni bila huda pa je, kot to izhaja iz mnenja, za tožnico predstavljala hud stresni dogodek. Zato sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za dopolnitev mnenja, ker le-ta ni bila potrebna. Sodišče je namreč upoštevalo oškodovanko takšno kot je in ni upoštevalo njenega osebnega stanja in lastnosti zaradi katerih je obseg nastanka škode večji od pričakovane, povprečne škode. Na podlagi mnenja izvedenca psihiatra je sodišče ugotovilo, da je pri tožnici stanje kronificirane depresije s precejšnjim zmanjšanjem praktično vseh življenjskih aktivnosti. Opazno je precejšnje znižanje razpoloženja, intrapsihična napetost, psihomotorni nemir, umik volje in energije, zaradi česar ima znižano delovno sposobnost. Mišljenje je izrazito togo, hipoplastično, vsled česa svet doživlja še bolj zastrašujoče, saj se na zahteve okolice ob hipoplastičnosti ne more odzvati adekvatno, temveč le še s povečano anksioznostjo in psihomotornim nemirom. Porušen ima vzorec nočno - dnevnega ritma. Že popolnoma nevtralni dogodki, kot so preiskave pri zdravniku ali sodnih izvedencih jo spravijo v hudo stisko in se nanje odzove z umikom ali zamikom ob podpori ambulantne psihiatrinje in dodatni terapiji, ki ji je povzročila blago sedacijo pri psihičnem pregledu. Tožnica je socialno umaknjena in se večinoma zadržuje le v krogu svoje primarne družine, na svojem domu, ne more doživljati zadovoljstva, pozornost ima usmerjeno le na negativne dogodke, ima objektivno verificirane kognitivne motnje, ki so posledica nevrodegenerativnih procesov v možganih, ki poteka ob bolezni, zaradi česar je prizadeta inhibicija negativnega čustvovanja, ki je depresivno in impulzivno. Zaradi kognitivnih motenj ima slabšo sposobnost abstrakcije, težje načrtuje in predvideva, se težko odzove na izzive vsakdanjega življenja in se posledično umika v svoj notranji svet in v krog svoje družine. Tudi v domačem okolju je njena funkcionalnost omejena do te mere, da bistveno manj zmore skrbeti za gospodinjska dela in vzgojo in druženje z otroki. Tožnica je bila ob nesreči stara 38 let. Glede na ugotovljene posledice ponavljajoče se depresije, ki so trajne narave in ki močno krnijo tožničine življenjske aktivnosti na vseh področjih, ji je sodišče za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo 22.780,00 EUR. Takšna višina je po mnenju sodišča prve stopnje ustrezna tudi glede na primerljive primere. Iz tega naslova ji je prisodilo odškodnino v višini 16 povprečnih plač. Skupaj je tožnici za nepremoženjsko in premoženjsko škodo prisodilo 31.685,83 EUR. Sodišče pa je od tako prisojene odškodnine odštelo že plačane, valorizirane zneske v višini 26.361,88 EUR in je ob upoštevanju že plačanega zneska, sodišče tožnici prisodilo še 5.323,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri določitvi nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ, pri določitvi premoženjske škode pa določbo prvega odstavka 174. člena OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in je po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 193,60 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev, sprejeto v prisodilnem delu podaja pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na samo višino priznanega zahtevka in predlaga, da se le-ta spremeni, tako, da se zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu v celoti zavrne ali pa se zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga bistvene kršitve pravdnega postopka, saj je obrazložitev sodišča glede določitve višine prisojene odškodnine v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere primere iz sodne prakse je upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela v nezgodi zgolj minorne oziroma lahke telesne poškodbe, kljub temu pa je tožnici priznalo kar 31.685,83 EUR, kar pa nikakor ni mogoče utemeljiti glede na samo stopnjo intenzivnosti poškodb. Sodišče prve stopnje ni opravilo pravilnega materialnopravnega vrednotenja vtoževane odškodnine, in sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 179. člena OZ. Za minorne poškodbe je sodišče prve stopnje kljub zelo kratkemu času trajanja zdravljenja prisodilo tožnici 31.280,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, s čimer pa je sodišče z odmerjeno odškodnino preseglo okvire, ki jih je za podobne primere oblikovala sodna praksa. Po mnenju pritožbe tožnica ob samem škodnem dogodku in nizki intenziteti trka ni mogla razviti tako hude posledice na psihičnem zdravju. Tožena stranka je prepričana, da je bilo njeno psihično zdravljenje že predhodno zelo okrnjeno, dodatno pa se je to poslabšalo ob zadnji nezaposljivosti tožnice, ob nedoseganju ustreznih rezultatov na delovnem področju, ob dodatni poškodbi rotatorne manšete, ki ni bila posledica škodnega dogodka, ob družinskih težavah, itd. Vse to pa je po mnenju tožene stranke bistveno bolj vplivalo na duševno zdravje tožnice. Izvedenec omenjene razmejitve ni podal, sodišče pa je zavzelo napačen zaključek o vzrokih psihičnih težav zgolj na subjektivnih navedbah tožnice, ki jih je ta podala pri izvedencu psihiatru. Že iz same izjave tožnice, ki jo je predložila, izhaja, da ima težave z ramo, vožnjo z avtomobilom kot posledico težav z ramo, pri čemer pa je izkazano, da je do poškodbe rotatorne manšete tožnice prišlo v popolnoma neodvisnem dogodku od obravnavane prometne nesreče in zatorej teh psihičnih težav, ko dejansko sama rama onemogoča vožnjo to ni v vzročni zvezi, tožnica pa zaradi tega čuti občutke nemoči, depresijo, ker sama nikamor ne more in to ne more iti na škodo zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vpliv predhodnega bolezenskega stanja na potek zdravljenja poškodbe in današnje stanje v vsaj 80 % in v skladu s tem ustrezno zmanjšati vse postavke odškodnine. Izvedenec psihiater ni odgovoril na številna vprašanja, ki bi po mnenju tožene stranke bila bistvena za dejansko oceno vpliva obravnavane prometne nesreče na psihično stanje tožnice, pri čemer mora biti mnenje objektivizirano glede na preostalo medicinsko dokumentacijo. Sodišče tekom postopka ni pojasnilo zakaj ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja, čeprav so ostala odprta številna pomembna vprašanja, ki bi bistveno vplivala na določitev oziroma samo višino prisojene odškodnine, predvsem na področju utrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po mnenju tožene stranke je tožnici prometna nesreča predstavljala zgolj enega izmed vzrokov njenega poslabšanja zdravstvenega stanja, kar pa sodišče ni upoštevalo in je njeno celotno slabo psihično stanje pripisalo prometni nezgodi. Sodišče je prav tako spregledalo dejstvo, da je tožnica že pred samo nezgodo bila delovno nesposobna in ni bila zaposlena, kar je trajalo vse do prometne nezgode. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila že znana bolezen tudi v času škodnega dogodka še v aktivni fazi, še posebno ob dejstvu, da je bila tožnici že leta 2011 diagnosticirana s strani ambulantne psihiatrinje ponavljajoča se depresivna motnja. Tožena stranka tako izpodbija predvsem odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožnici. Te so namreč oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju, vendar zgolj v primeru, da gre izključno in v pretežni meri za težave, ki izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka, kar pa v danem primeru ni mogoče govoriti, še posebej v luči zelo lahko utrpelih telesnih poškodb. Pri tožnici je se je nedvomno izkazalo, da so bile psihične težave pri njej vidne že predhodno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pri tožnici razvila kronificirana depresivna motnja in njene posledice ter težave z desno roko, oboje pa ni v nikakršni vzročni zvezi z obravnavanim dogodkom. Ponavljajoča depresivna motnja je bila diagnosticirana že dve leti pred škodnim dogodkom, težave in poškodba ramena pa nekaj časa po škodnem dogodku. Sodišče je pretiralo pri odmeri odškodnine, kar izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS: opr. št. II Ips 229/2009, II Ips 343/2006. V kolikor tožnici gre kakršnakoli odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti iz razlogov oziroma vzrokov, ki izvirajo iz obravnavanega dogodka, je to po mnenju tožene stranke maksimalno do 5.000,00 EUR. Po mnenju tožene stranke ves dokazni postopek ne opravičuje takšne višine odškodnine, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Po mnenju tožeče stranke je prišlo pri tožnici do izredno hude posledice, ki se je zaključilo z kronificirano depresivno motnjo. Tožena stranka je ves čas neutemeljeno spreminjala svoje navedbe in zavestno minimizirala izredno hud in travmatičen dogodek prometne nesreče z dne 29.05. 2013. Navedene posledice izkazuje obsežna zdravstvena dokumentacija, ki jo je sodišče ob upoštevanju vseh dejstev konkretnega primera tudi v celoti pravilno upoštevalo in tudi denarno ovrednotilo. Po mnenju tožeče stranke je izvedenec cestnoprometne stroke podal bistveno podcenjeno mnenje, kajti iz ogledov poškodovanih vozil je mogoče ugotoviti, da so bila vozila zelo poškodovana in zato ni moglo iti za nikakršne lažje trke. Izvedenec A. A. dejansko ugotavlja resne psihične posledice ob takšni hudi nesreči ob tem, da tožeča stranka ni imela nobene druge nesreče in ne ve, kje bi se lahko poškodovala. Tožena stranka celo izpodbija poškodbo rotatorne manšete, čeprav je slednja jasna iz medicinske dokumentacije. Tako je iz izvida SB Celje z dne 18. 06. 2013 jasno razvidno in navedeno, da je pri refleksiji udarila z okcipitalnim delom glave v vzglavnik sedeža. Zadobila je tudi udarec v področju desne rame. V izvidu SB Celje z dne 08. 10. 2013 pa je navedeno, da je pacientka utrpela poškodbo desne rame, tako da so njene težave v področju desne zgornje okončine posledica lažje radikularne okvare in posledica utesnitvenega sindroma desnega ramenskega sklepa. Iz izvida z dne 24. 11. 2014 pa je razvidno, da so se težave na tem področju pričele po prometni nesreči leta 2013. Tožnica je bila dne 29. 01. 2016 tudi operirana. V prometni nesreči so bili poškodovani tudi drugi udeleženci in vozilo je bilo ocenjeno za - totalko in zato ne more iti za nesrečo, ki bi bila lahka nesreča. Tožnica je bila v prometni nezgodi poškodovana, prizadeta in ima trajne življenjske posledice, katere izhajajo izključno iz navedene prometne nesreče. Sama tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji, v svojih pripravljalnih vlogah izjavila, da je zadeva dovolj razšiščena tako, da pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarne odškodnine, ob uporabi drugega odstavka 179 člena OZ razmejilo odškodnino, glede na izkazane travmatske poškodbe pri tožnici in glede na ugotovitev izvedenca, da je v nezgodi poleg udarnine z podplutbo in udarnino v predelu desnega ramena in nateg vratnih mišic, utrpela tudi kronificirano depresijo s precejšnjim zmanjšanjem praktično vseh življenjskih aktivnosti. Nato je ločeno, prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in je pri določitvi te odškodnine upoštevalo, le tiste bolečine in neugodnosti, katere je tožnica utrpela v zvezi s travmatološko poškodbo. Sodišče je našlo razloge za zaključek, da je tožnica v nesreči utrpela udarnino s podplutbo in odrgnino v predelu desnega ramena in nateg mišic v vratu, v mnenju izvedenca travmatologa. Sodišče je ugotovilo, da je zaradi teh poškodb tožnica trpela srednje hude telesne bolečine v trajanju 10 dni, srednje hude občasne 10 dni, lahke trajne 2 tedna, lahke občasne pa 4 tedne. Utrpela je tudi nevšečnosti v obliki pregledov v ambulantah ob prvih šestih do osmih tednih in sicer preglede, ki so z ozirom na njene subjektivne navedbe bili opravljeni (CT glave, MR desnega ramena, EMG, fizioterapije). Takšnega dejanskega stanja na področju prestanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pritožnica pritožbeno ne izpodbija in je zato tudi po zaključku sodišča druge stopnje odškodnina v znesku 6.000,00 EUR iz tega naslova prisojena v pravičnem znesku v skladu z določbo člena 179 OZ.

7. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici odškodnino iz naslova strahu, saj se je tožnica ob dogodku močno prestrašila in je bila v šoku. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je utrpela hud kratkotrajen primarni strah med prometno nesrečo in do prvega pregleda pri zdravniku. Nato je prestala srednje hud strah v trajanju 3 tedne in bojazen za izhod zdravljenja poškodb iz prometne nesreče v skupnem trajanju 5 tednov. Tudi tu je sodišče prve stopnje, po zaključku sodišča druge stopnja prisodilo pravično denarno odškodnino in je pri tem pravilno upoštevalo intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu in je tožnici prisodilo iz tega naslova pravično denarno odškodnino v višini 2.500,00 EUR.

8. Glede odškodnine zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožnici prisodilo odškodnino zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca psihiatra ugotovila, da ima tožnica kot posledico prometne nezgode ponavljajočo se depresivno motnjo (F33). Trenutna epizoda je huda, brez psihotičnih simptomov. Gre za motnjo afekta (razpoloženja in čustvovanja). Izvedenec je ugotovil, kar je zaključilo sodišče prve stopnje, da gre pri tožnici za kombinacijo več zunanjih in notranjih tako somatskih kot psihosomatskih faktorjev, ki so privedli do sedanjega stanja. Kot zunanji faktor je sprožilec sedanje epizode stres na dogodek prometne nesreče. Na ta sprožilni dogodek je tožnica reagirala z razvojem depresije, ki se je kljub zdravljenju in intenzivni ambulantni obravnavi v specializirani bolnišnici in ob obravnavi pri specialistu nevrologu kronificirala in je sedaj v refraktni fazi. Prometna nesreča se je zgodila dve leti po zadnjem zapisu iz zdravstvenega kartona tožnice, iz katerega izhaja, da je tožnica imela pred tem stresnim dogodkom v letih 2010 in 2011 eno epizodo afektivne motnje in po stresnem dogodku ni imela prvič psihičnih težav. Izvedenec pa je mnenja, da ker ni podatkov, je nemogoče ugotoviti, ali je v času prometne nesreče sploh imela kakšno afektivno motnjo oziroma ali je bila afektivna motnja, ki jo je opisoval osebni zdravnik v času od novembra 2010 do junija 2011 že prisotna ali pa je bila v remisiji. Je pa mogoče sklepati, da je prišlo do izboljšanja, saj psihiatrične pomoči ni iskala in predpisanega antidepresiva ni več potrebovala. Glede na obrazloženo so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo pravilno, da ponavljajoča se depresivna motnja izhaja izključno iz prometne nezgode. Kot je obrazloženo, je izvedenec ugotovil, kar zaključuje tudi sodišče prve stopnje, da je bil kot zunanji faktor sprožilec sedanje epizode stresen dogodek po prometni nesreči. V času same prometne nesreče tako tožnica ni imela afektivne motnje oziroma to ni bilo mogoče dokazati. V primeru, da bi imele v času prometne nesreče še prisotne blage psihične motnje, bi to predstavljalo večjo verjetnost za ponovitev afektivne motnje in njeno kronifikacijo. Pomemben dejavnik je tožničina osebnostna struktura, ki je objektivizirana v kliničnem psihološkem pregledu v PB Ormož 4. 10. 2016 iz katerega izhaja, da gre pri tožnici za osebo s šibkejšo strukturo jaza, kar pa predstavlja večjo verjetnost za iniciacijo depresije kot tudi za njeno kronifikacijo. Negativna afektivnost pri osebah s šibkejšo osebnostno strukturo predstavlja faktor tveganja za nastanek depresivne epizode, kot je reakcija na stresni dogodek. Zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se adekvatna posledica presoja le v razmerju do škodnega dogodka, osebna stanja oškodovanca pa na vzročno zvezo glede konkretnega obsega škode ne vplivajo. Upošteva se oškodovanca, kakršen je in se ne upoštevajo njegova osebna stanja, lastnosti, zaradi katerih je obseg nastale škode večji od pričakovane, povprečne škode. Kot izhaja iz mnenja izvedenca se diagnoza depresivne motnje postavi, če se pojavi zmanjšano zanimanje in uživanje v vseh ali skoraj vseh aktivnostih ter stanje melanholičnega ali razdražljivega razpoloženja, če tako stanje traja več kot dva tedna, večino dneva in če se pojavljajo še nekateri simptomi, kot so motnje v apetitu, motnje spanja, negativni kognitivni set, motnje volje in hotenja, hipomimičnost, socialni umik, kognitivna distorzija s kratkoročnimi spomini. Do depresivne epizode lahko pride zaradi zunanjih dejavnikov (kronični stres, tragični dogodek, izguba, osamljenost), ki jo sprožijo, lahko pa nastopi brez očitnega zunanjega vzroka. Pri tožnici se je depresivna motnja kronificirala zaradi tega nastalega stresnega dogodka, kajti na ta sprožilni dogodek je tožnica reagirala z razvojem depresije, ki se je kljub zdravljenju in intenzivni ambulantni obravnavi v specializirani bolnišnici in ob obravnavi pri specialistu nevrologu kronificirala in je sedaj v refraktni fazi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je nevrolog pri tožnici ugotovil anksioznost že 18. 6. 2013, 18. 6. 2014 pa močno depresivno stanje. Na to stanje torej poškodba rotatorne manšete in ostali zatrjevani dejavniki, kot so npr. težave doma, niso mogli vplivati. Tudi če prometna nesreča objektivno ni bila huda, kot to izhaja iz mnenja, za tožnico to predstavljal hud stresen dogodek. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da že popolnoma nevtralni dogodki, kot so preiskave pri zdravniku ali sodnih izvedencih, tožnico spravijo v hudo stisko in se nanjo odzove z umikom ali zamikom ob podpori ambulantne psihiatrinje in dodatni terapiji, ki je povzročila blago sedacijo pri psihiatričnem pregledu. Ker je tožnica tako utrpela ponavljajočo se depresivno motnjo F33 zaradi same prometne nesreče kot posledica stresnega dogodka ob prometni nereči, tako kasnejši dogodki, kot tudi operacija rotatorne manšete niso mogli vplivati na postavitev te osnovne diagnoze in na njene posledice. Kot že obrazloženo vsi kasnejši dogodki, to je tudi nevtralni dogodki, kot so preiskave pri zdravniku ali sodnih izvedencih, tožnico spravijo v hudo stisko in se nanje odzove z umikom ali zamikom. Tako tudi poškodba rotatorne manšete, zaradi katere je bila operirana in se je dalj časa zdravila, vendar je to bilo po 17. 6. 2014, ne vpliva na njeno osnovno diagnozo, to je ponavljajočo se depresivno motnjo, zaradi katere tudi psihično trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tako niso vplivale na njeno diagnozo, to pa je ponavljajočo se depresivno motnjo, ki se je kronificirala po prometni nesreči. Kasnejši dogodki nanjo, po kronifikaciji niso mogli več vplivati. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da tako hude diagnoze tožnica ne bi mogla zadobiti v sami prometni nesreči, ki je bila minormna. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izhaja iz mnenja, da je prometna nesreča tudi če objektivno ni bila huda, za tožnico predstavljala hud stresen dogodek, iz katerega se je kronificirala depresija. Na to njeno diagnozo tudi niso vplivali kasnejši dogodki in razmejitev od teh kasnejših poškodb ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici prisodilo le odškodnino iz tistih trajnih posledic, ki jih je zadobila na tem, psihičnem področju. Tožnici ni prisodilo pri prisoji odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, na kar zmotno cilja pritožba odškodnine tudi iz drugih naslovov, to je zaradi travmatoloških posledic poškodbe, ki naj bi se kazale v zmanjšani zmožnosti vožnje vozila in opravljanja določenih del zaradi operacije rotatorne manšete. Pri tožnici se je namreč razvila kronificirana depresivna motnja in njene posledice ter težave z desno roko na to niso vplivale. V vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo je kot reakcija na stresni dogodek pri tožnici kronificirana ponavljajoča se depresivna motnja in z njo povezane posledice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v obsegu kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Glede na obrazloženo, sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni zahtevalo dopolnitve mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Kot že povedano, je izvedenec celotno tožničino slabo psihično stanje pripisal prometni nezgodi in na psihično stanje tožnice, ki izvira iz prometne nezgode, tako niso bistveno vplivali dogodki v letu 2011, 2012 in 2013, kakor tudi ne kasnejši dogodki po kronifikaciji njenega duševnega stanja, to je ponavljajoče se depresivne motnje. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi medicinske dokumentacije in mnenja izvedenca psihiatra ugotovilo posledice prometne nezgode na psihično stanje tožnice in je v tej zvezi prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prometna nezgoda predstavljala hud stresen dogodek, ki je pri njej povzročil ponavljajočo se depresivno motnjo. Dejstvo, da pa je tožnica že imela kakšno afektivno motnjo in da gre pri tožnici za osebo s šibkejšo strukturo jaza in da gre za večjo verjetnost za iniciacijo depresije kot tudi za njeno kronifikacijo, pa je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot dejstvo, da je potrebno upoštevati oškodovanca kakršen je in se ne upoštevajo njegova osebna stanja in lastnosti, zaradi katerih je obseg nastale škode večji od pričakovane, povprečne škode1. Sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno razmejevati vpliva drugih dogodkov in predhodnega bolezenskega stanja na tožničino diagnozo ponavljajoča depresivna motnja, saj je ugotovilo, da se je le-ta kronificirana kot zunanji faktor na stresni dogodek v prometni nesreči. Na ta sprožilni dogodek je tožnica reagirala z razvojem depresije, ki se je kljub zdravljenju in intenzivni ambulantni obravnavi v specializirani bolnišnici in obravnavi pri specialistu nevrologu kronificirala in je sedaj v refraktni fazi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožnici stanje kronificirane depresije s precejšnim zmanjšanjem praktično vseh življenjskih aktivnosti, vse kot posledica ponavljajoče se depresivne motnje, katere sprožilni dogodek je bila obravnavana prometna nesreča. 10. Neutemeljeno pritožnica izpodbija sámo višino prisojene odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vse težave, katere je sodišče prve stopnje kot dejansko stanje opisalo pri določanju pravične denarne odškodnine za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, so to tiste posledice, ki izvirajo iz njene diagnoze utrpele v prometni nesreči, to je ponavljajoče se depresivne motnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožnici stanje kronificirane depresije s precejšnjim zmanjšanjem praktično vseh življenjskih aktivnosti. Pri tožnici je opazno precejšnje znižanje razpoloženja, intrapsihična napetost, psihomotorni nemir, umik volje in energije, zaradi česar ima znižano delovno sposobnost. Mišljenje je izrazito togo, hipoplastično, vsled česar svet doživlja še bolj zastrašujoče, saj se na zahteve okolice ob hipoplastičnosti ne more odzvati adekvatno, temveč le še s povečano anksioznostjo in psihomotornim nemirom. Porušen ima vzorec nočno-dnevnega ritma. Že popolnoma nevtralni dogodki, kot so preiskave pri zdravniku ali sodnih izvedencih jo spravijo v hudo stisko in se nanje odzove z umikom ali zamikom ob podpori ambulantne psihiatrinje in ob dodatni terapiji, ki povzroči blago sedacijo pri psihiatričnem pregledu. Tožnica je socialno umaknjena in se večinoma zadržuje le v krogu svoje primarne družine, na svojem domu, ne more doživljati zadovoljstva, pozornost ima usmerjeno le na negativne dogodke, ima objektivno verificirane kognitivne motnje, ki so posledica nevrodegenerativnih procesov v možganih, ki potekajo ob bolezni, zaradi česar je prizadeta inhibicija negativnega čustvovanja, ki je depresivno in impulzivno. Zaradi kognitivnih motenj ima slabšo sposobnost abstrakcije, težje načrtuje in predvideva, se težko odzove na izzive vsakdanjega življenja in se posledično umika v svoj notranji svet in v krog svoje družine. Tudi v domačem okolju je njena funkcionalnost omejena do te mere, da bistveno manj zmore skrbeti za gospodinjska dela in vzgojo in druženje z otroki. Tožnica je bila ob nesreči stara 38 let. Samo na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako sodišče prve stopnje v tem obsegu ni upoštevalo, ker tudi ni bilo ugotovljeno, da je te težave imela že predhodno in tudi ni pri tem upoštevalo poškodbe ramena, ki naj bi po mnenju tožene stranke podaljšala njeno nezmožnost pridobitnega dela in vožnjo z vozilom, tega sodišče prve stopnje pri prisoji pravične denarne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo, ker niso posledica obravnavane diagnoze, to je ponavljajoče se depresivne motnje. Kot obrazloženo, je sodišče prve stopnje pri prisoji pravične denarne odškodnine iz tega naslova upoštevalo sedanje psihično stanje in posledice kronificirane depresije pri tožnici prav v tistem obsegu, kot je to opisano v točki 21. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica ob nesreči stara 38 let in da gre za ponavljajočo se depresijo, ki je trajne narave in ki močno krni tožničine življenjske aktivnosti na vseh področjih, katere je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 21. obrazložitve, na podlagi mnenja izvedenca psihiatra in izpovedi tožnice. Iz tega naslova je tako sodišče prve stopnje, ob uporabi določbe prvega in drugega odstavka 179. člena OZ in 182. člena OZ, prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 22.780,00 EUR. Ta znesek predstavlja 16-kratnik zadnje povprečne plače za mesec maj 2023 in je ta višina primerljiva s primerom, kot ga je citiralo sodišče prve stopnje II Ips 658/2009. Tudi v celoti prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 31.980,00 EUR, kar predstavlja 21 povprečnih plač, je primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobne primere2, kjer je bilo oškodovancu za podoben primer prisojenih 26,8 plače in primerljiva je z odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS II Ips 616/2008. Niso primerljivi primeri na katere se sklicuje toženka v pritožbi. Pri prisoji pravične denarne odškodnine je potrebno upoštevati tudi načelo individualizacije, pri čemer je potrebno upoštevati, da je tožnica ob dogodku bila stara 38 let in da je zaradi ponavljajoče se depresivne motnje trajno ovirana s precejšnjim zmanjšanjem praktično vseh življenjskih aktivnosti, kar vse je posledica stanja pri tožnici koronificirane depresije. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo tudi načelo objektivizacije prisojene odškodnine, kar je razvidno iz prej naštetih, podobnih primerov. Sodišče prve stopnje je tako prisodilo pravično denarno odškodnino z vidika konkretne oškodovanke, saj je šlo za poseg v duševno integriteto tožnice, pravična pa je tudi z vidika drugih oškodovancev in je tako odraz stanja načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

11. Pritožba tožene stranke se tako izkaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni dopolnilo mnenja izvedenca psihiatra. Izrek sodbe ni v nasprotju z njeno obrazložitvijo in ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za obrazložen odgovor na pritožbo v skupnem seštevku 765 odvetniških točk (tar. št. 18 in 21 OT) kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, skupaj z 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je določen v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (vse po členu 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP).

1 Tako tudi VS RS sodba in sklep II Ip 133/2016 z dne 16. 11. 2017. 2 Primerljiva je z odškodnino prisojeno v zadevi VS RS sodba II Ips 343/2006.