Jedro

ZDR-1 res ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je potrebno te izjeme razlagati restriktivno. Namen zagotavljanja zagovora ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoja ravnanja. To pa tožniku ni bilo omogočeno, saj mu toženka niti pisne obdolžitve ni podala. Zato navedbe priče, da je tožnik „s povišanim glasom žalil in grozil“, ko mu je bilo predlagano, da naj sam napiše bianco odpoved, kar pa je tožnik zavrnil, se razburil in hitro zapustil prostor, ne dokazujejo obstoja okoliščin, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo potrebno tožniku omogočiti zagovor in mu predhodno podati in vročiti pisno obdolžitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku 28. 6. 2014 in je bila tožniku vročena 4. 7. 2014 nezakonita. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi trajalo od vključno 1. 3. 2014 do vključno 30. 4. 2015. Tožena stranka je tožniku tudi za čas od 28. 6. 2014 do 30. 4. 2015 dolžna priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu za ta čas plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 2. 2014 in mu neto znesek po nakazilu prispevkov in davkov nakazati na njegov transakcijski račun, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni. Toženi stranki je tudi naložilo, da v 15 dneh od vročitve sodbe povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.349,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

2. Zoper sodbo prvostopnega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedla je, da so po njeni oceni podani zakoniti odpovedni razlogi za izredno odpoved, kot tudi okoliščine zaradi katerih od delodajalca ni bilo moč pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Tožnik je bil neupravičeno odsoten od 23. 6. 2014 do 27. 6. 2014, kajti tožena stranka mu nikakor ni odredila, da naj odide z razlago, da bo prejel odpoved po pošti. Zaradi številnih reklamacij s strani naročnikov zoper tožnikovo delo je A.A. 20. 6. 2014 sklical sestanek. Na tem sestanku je prišlo do spora, zaradi česar je tožnik jezno zapustil prostor in ob tem sam dejal, da daje odpoved, nato ga z naslednjim tednom tudi ni bilo več na delo. Glede vzroka za neupravičen izostanek z dela tožnik ni obvestil tožene stranke. Izostanek z dela je bil neupravičen in je bila to samo tožnikova volja. Poleg tega o tem, da bo izostal z dela ni obvestil tožene stranke. Tožnik se tudi ni več odzival na telefonske klice s strani tožene stranke, zato je B.B. 28. 6. 2014 tožniku podal pisno izredno odpoved. Zaradi tožnikovega večdnevnega neupravičenega izostanka z dela je zato izredna odpoved v celoti zakonita in pravilna. Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba v tem delu, ki se nanaša na odsotnost tožnika z dela obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. ti razlogi niso zadosti obrazloženi, niti niso prepričljivi. Prav tako ne drži argument prvostopnega sodišča, da gre za nezakonito odpoved, ker tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tožnik se je do nadrejenih obnašal izredno nesramno in nespoštljivo, jih ozmerjal in izsiljeval s plačilom večjih denarnih zneskov, kot so bili dogovorjeni. S takšnimi manevri nadaljuje tudi po prenehanju delovnega razmerja, ko se žaljivke, neupravičene in neosnovane obtožbe, grožnje z lažnimi prijavami in izsiljevanja kar vrstijo. Slednje je npr. razvidno tudi iz vsebine elektronskega sporočila z dne 5. 8. 2014. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov tožena stranka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tudi ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovora v razumnem roku. Kot izhaja iz izpovedbe priče A.A. ga je tožnik 20. 6. 2014 žalil in mu grozil, žaljiv pa je bil tudi do sodelavke C.C., da je bil tožnik žaljiv do v Nemčiji nadrejenega delavca A.A. pa je sklepati tudi na podlagi elektronskega sporočila, ki mu ga je poslal 5. 8. 2014. Vse to pa so okoliščine, na podlagi katerih je od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor. Tako je tožena stranka izredno odpoved izpeljala skladno z določbami zakona in je odpoved v celoti zakonita. Zaradi tega je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji) v členu 85/2 določa, da pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oz. z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. ZDR-1 nadalje v 1. odstavku 109. člena določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 je naveden tudi odpovedni razlog in sicer, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ta odpovedni razlog je navedla tudi tožena stranka v izpodbijani odpovedi.

6. Prvostopno sodišče je ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da tožena stranka ni dokazala tožniku očitanega razloga za odpoved. Tožnik resnično od 23. 6. 2014 do 27. 6. 2014 ni prišel na delo, vendar so bili toženi stranki razlogi za tožnikovo odsotnost znani, saj mu je sama odredila, da naj odide in bo prejel odpoved po pošti; - tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Prav tako pa ni dokazala obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Na podlagi teh odločilnih dejstev je prvostopno sodišče zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

7. Neutemeljen je očitek tožene stranke v pritožbi, ki kaže na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, da je toženka, v nasprotju z ugotovitvami prvostopnega sodišča, vendarle dokazala obstoj okoliščin, zaradi katerih je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. To izhaja iz izpovedbe priče A.A. in elektronskega sporočila, ki ga je tožnik poslal 5. 8. 2014. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se je zaslišana priča A.A. na zaslišanju skliceval na svojo pisno izjavo (l. št. 31). V tej izjavi se omenja sestanek z dne 20. 6. 2014, ko je bilo tožniku predlagano, da naj sam napiše bianco odpoved, kar pa je tožnik zavrnil, se razburil in hitro zapustil prostor. Ob tem je s povišanim glasom pričo žalil in ji grozil. 8. Na podlagi takšne izpovedi priče prvostopno sodišče prav gotovo ni moglo ugotoviti obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Takšnega zaključka tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti in tega tudi ni mogoče na podlagi elektronskega sporočila z dne 5. 8. 2014, ki ga je tožnik poslal toženki šele dober mesec po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zato sploh ni moglo vplivati na odločitev delodajalca, ali bo tožniku zagovor omogočil ali ne.

9. Pritožbeno sodišče še navaja, da ZDR-1 res ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Vendar ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je potrebno te izjeme razlagati restriktivno. Namen zagotavljanja zagovora ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoja ravnanja. To pa tožniku ni bilo omogočeno, saj mu toženka niti pisne obdolžitve ni podala. Zato navedbe priče, da je tožnik „s povišanim glasom žalil in grozil“, ne dokazujejo obstoja okoliščin, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo potrebno tožniku omogočiti zagovor in mu predhodno podati in vročiti pisno obdolžitev.

10. Tudi iz konvencije MOD št. 158 izhaja obveznost delodajalca, da razloge (obtožbe) za odpoved posreduje (sporoči) delavcu jasno in nedvoumno tako, da ima delavec dejansko (realno) možnost zagovora. To naj bi zagotavljalo dialog med strankama in razmislek, ali so res podani utemeljeni razlogi, še pred sprejemom odločitve odpovedi. Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo, saj je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku zagovor ni bil omogočen, saj je tožena stranka tožniku izročila le izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Prvostopno sodišče je torej popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožena stranka tožniku ni podala pisne obdolžitve in mu ni omogočila zagovora (kar izrecno potrjuje tožena stranka tudi v pritožbi), pri tem pa niso bile podane takšne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neutemeljeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, pa je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, da je zaradi tako ugotovljenih dejstev izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zato se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami niti ni ukvarjalo, saj so nerelevantne in ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti ne tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.