Jedro

V konkretni zadevi niso podani pogoji za uporabo instituta silobrana. Prav tako ne gre za prekoračen silobran.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno in delno sodbo odločilo, da je podana obveznost tožencev za povračilo škode tožnika iz škodnega dogodka z dne 9. 11. 1996 v deležu 50-odstotkov (toženke za povračilo nepremoženjske škode in toženca za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode), v presežku pa obveznost tožencev za škodo ni podana. Zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 250,38 EUR od 1. 10. 2000 dalje je zoper toženko zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženca zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava toženec izpodbija z revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Zatrjuje, da je ravnal v silobranu, zato je protipravnost njegovega ravnanja izključena. Njegova obramba je bila neizogibno potrebna zaradi tožnikovega napada z elektrošokerjem; bila je istočasna in sorazmerna. Elektrošoker je mogoče primerjati s pištolo ali sekiro. Z vsemi navedenimi orožji se lahko telo hudo poškoduje, iz medijev pa so znani celo smrtni primeri kot posledice njegove uporabe. Sklicuje se na zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 166/2000, II Ips 708/2005, II Ips 900/2008, II Ips 1043/2007. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, kdo je začel konflikt. Tožnikovo začetno ravnanje, ko je toženca »pocuknil«, je bilo nasilno. Toženec se tožnikovemu napadu ni mogel izogniti, saj elektrošoker deluje tudi na daljšo razdaljo. Toženčevo ravnanje je bilo nagonsko, življenjsko logično in pričakovano ter sorazmerno napadu. Podrejeno revident navaja, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren 70-odstotkov. Sodišče bi glede uporabe elektrošokerja moralo postaviti novega izvedenca, kot je predlagal toženec, večjo težo pa bi moralo dati tudi izjavam policistov. Navaja okoliščine, ki naj bi utemeljevale ugovor zastaranja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu so naslednji: Tožnik je delal kot redar pred diskoteko S. v K.. Na dan škodnega dogodka, dne 9. 11. 1996, je v diskoteko prišel toženec. Ker je ta želel vstopiti brez vstopnice, je tožnik šel za njim po stopnicah proti notranjosti diskoteke in ga »pocuknil«, saj mu zaradi glasnosti v diskoteki zgolj s klicanjem toženca ne bi uspelo opozoriti nase in na zahtevo, naj plača vstopnino. Ustavila sta se na ravnem delu pod stopnicami. Toženec je tožnika prijel z rokama (za ramena oz. po izjavi tožnika za suknjič) ter začel fizični konflikt. Nato je tožnik nakazal uporabo elektrošokerja, toženec pa ga je z obema rokama udaril v glavo. Toženec bi se morebitnemu napadu z elektrošokerjem lahko izognil tako, da bi tožnika izpustil in se od naprave odmaknil. Tožnik je utrpel zaprto poškodbo glave akcelaracijskega tipa. Ker razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati, so revizijske navedbe, ki navedene ugotovitve kakorkoli obhajajo, jih relativizirajo ali jim celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Sodišče prve stopnje novega izvedenca medicinske stroke ni postavilo, ker toženec zanj ni založil predujma.

7. Toženčevo revizijsko prizadevanje za uporabo instituta silobrana (138. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ni utemeljeno, saj manjka eden o zahtevanih pogojev za uporabo tega instituta – napad tožnika. Ta namreč elektrošokerja ni uporabil, temveč je le nakazal možnost njegove uporabe, kateri bi se toženec lahko izognil tako, da bi tožnika izpustil in se od naprave odmaknil. Povod za grožnjo z uporabo elektrošokerja je podal toženec, ko je začel fizični konflikt. Ker je šlo v zadevah II Ips 166/200, II Ips 708/2005, II Ips 900/2008 in II Ips 1043/2007 za ravnanja, storjena v (prekoračenem) silobranu, revidentovo sklicevanje nanje zaradi neprimerljivosti s konkretnim primerom ne more biti relevantno. Neutemeljeno je tudi revidentovo zavzemanje za višji delež tožnikove soodgovornosti. Dejanske okoliščine glede obsega in intenzitete ravnanj toženca in tožnika, predvsem pa posledice toženčevega ravnanja bi lahko celo utemeljevale sklep, da tožniku zaradi njegovega ravnanja, ko je nakazal možnost uporabe elektrošokerja, deljene odgovornosti za škodo ni mogoče očitati. Na očitke glede zastaranja je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo v točki 11 svoje sodbe.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).