Jedro

Kupec (v izvršbi prodane nepremičnine) je izpolnil vse pogoje veljavne prodaje in tudi položil kupnino. Neaktivnost sodišča, ki še ni izdalo sklepa o domiku, mu ne more iti v škodo. Kljub temu je pridobil pravico in ta ne sme biti prizadeta. Ugovor tretjega v takem primeru ne more več doseči svojega namena, t.j. preprečiti izvršbo na nepremičnino.

Za prenos hipoteke na cesionarja zadošča že cesija s hipoteko zavarovane terjatve in ni potrebna še vknjižba hipoteke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izvršba s prodajo deleža ½ tožnice M. R. na nepremičnini s parc. št. 976/8, k.o. X, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. In 2004/154 z dne 30. 06. 2004, in s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. In 2005/74 z dne 11. 05. 2005, ni dopustna. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti prvi toženki 605,93 EUR pravdnih stroškov in drugi toženki 2.509,32 EUR pravdnih stroškov, obema z obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da ne more uspešno uveljavljati nedopustnosti izvršbe na sporno nepremičnino, ker sta obveznosti, ki sta predmet izvršilnih postopkov, nastali v zvezi s skupnim premoženjem, za katero zakonca (tožnica in dolžnik izvršilnih postopkov) odgovarjata nerazdelno. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje je res zavzela stališče, da je v pravdi za nedopustnost izvršbe pravno odločilno tudi vprašanje pravne narave izterjane obveznosti. Vendar pa se sodišče v teh odločbah ni opredelilo o vseh vidikih spora, zato odločbi ne izključujeta pravilnosti tožničinega pravnega naziranja, da je izvršba na skupno premoženje zoper njo nedopustna, četudi gre za obveznosti iz drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Predmet odločanja v obravnavani zadevi je vprašanje dopustnosti izvršbe, spričo česar je treba presoditi, ali dejansko obstojijo vse predpostavke za dopustnost izvršbe na določeno nepremičnino. Takšne presoje judikatura, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni opravila celovito. Presežena je bila z novejšo sodno prakso in sicer z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 278/2008 z dne 07. 04. 2010, iz katere je razvidno, da določba 56. člena ZZZDR ureja materialni vidik odgovornosti zakoncev za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, ne pa tudi procesnega vidika. Sodišče druge stopnje v navedeni zadevi zaključuje, da dejstvo, da je tožnica dolžnica po materialnem pravu, ne zadošča za dopustnost izvršbe na njeno premoženje, če hkrati ni tudi dolžnica v procesnem smislu. Tudi v obravnavani zadevi ni izpolnjena že prva predpostavka za dopustno izvršbe zoper tožnico, to je obstoj izvršilnega naslova zoper njo. Obstoj izvršilnega naslova v smislu 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je formalna predpostavka za dopustnost izvršbe. Nesporno je, da toženki z izvršilnim naslovom zoper tožnico ne razpolagata. Tožnica tako niti ne more biti pasivno legitimirana za postopek izvršbe za izterjavo terjatev toženk kot upnic. Izvršba se lahko opravi le, če sodišče izda sklep o izvršbi, s katerim na podlagi izvršilnega naslova zoper dolžnika dovoli izvršbo. Nesporno je, da zoper tožnico ne obstoji niti sklep o izvršbi. Prodaja tožničinega nedoločenega deleža na nepremičnini, ki sodi v skupno premoženje zakoncev zaradi neobstoja izvršilnega dovolila ni mogoča oziroma dopustna. V drugem odstavku 56. člena ZZZDR je res uzakonjeno načelo nerazdelne odgovornosti za skupne obveznosti zakoncev, vendar pa je treba upoštevati, da toženki zoper tožnico nista sodno uveljavljali terjatve. Zato nista upravičeni z izvršbo posegati na njeno premoženje, četudi bi šlo za terjatve v zvezi s skupnim premoženjem. Če je tožnica dolžnica v materialnopravnem pomenu, ni hkrati tudi dolžnica v procesnopravnem smislu. Sodišče je v zvezi s tem pri odločanju prezrlo pravno naravo solidarne obveznosti. Upnik lahko sam izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kakšnem obsegu bo zahteval plačilo svoje terjatve. Vsak izmed solidarnih dolžnikov lahko dolguje pod drugimi pogoji, z drugim rokom izpolnitve, solidarni dolžnik lahko uveljavljajo ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja (Obligacijski zakonik - OZ členi 395 - 396). Zakonca kot solidarna dolžnika imata v sporu položaj materialnih sospornikov iz 191. člena ZPP le, če sta oba tožena iz dolgov iz skupnega premoženja. Glede na naravo solidarne obveznosti je za vsakega dolžnika lahko izdana drugačna odločba, zato sta zakonca navadna, ne pa enotna sospornika. Iz pravne narave solidarne obveznosti, kakršna je tudi obveznost iz drugega odstavka 56. člena ZZZDR, sledi, da se učinki izvršilnega naslova in učinki pravnomočnega sklepa o izvršbi, izdanega zoper dolžnika, ne morejo razširiti tudi na tožnico. Za vsakega solidarnega dolžnika pa tudi posebej tečejo zastaralni roki. Pravne posledice pretrganja in zadržanja zastaranja se upoštevajo za vsakega solidarnega dolžnika posebej. To pomeni, da vložitev predloga za izvršbo zoper dolžnika nima posledice pretrganja zastaranja zoper tožnico. Učinek pretrganja zastaranja obveznosti se ne more razširiti na tožnico kot solidarno dolžnico. Ker toženki zoper tožnico nista vložili tožbe ali predloga za izvršbo, je terjatev zoper njo zastarala. Nastop zastaranja terjatve preprečuje izvršbo. Tožnica je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje opozorila na neizpolnjevanje predpostavk za dopustnost izvršbe v procesnem smislu. Sodišče se je mimo argumentov tožnice oprlo na sodno prakso, ki se do tega vprašanja ni opredelila. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Poleg tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, ali obstaja pravna in dejanska podlaga za sklicevanje toženk na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pri čemer je treba to vprašanje presoditi za vsako toženko posebej, saj nista enotna sospornika. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do trditev druge toženke o obstoju terjatve zoper dolžnika na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 16. 01. 2004. 3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo do vseh tožničinih pravnih naziranj v zvezi s tem, zakaj izvršba na skupno premoženje po njenem mnenju ni dopustna, je glede na zavzeto stališče sodišča prve stopnje (da upoštevajoč naravo obveznosti, ki se terja v izvršilnem postopku, tožnica ni upravičena izločevati (dela) nepremičnine), razvidno, da se sodišče z njimi ne strinja. Sodbo sodišča prve stopnje je tako mogoče preizkusiti in ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožnici tudi ni bila odvzeta pravica do izjave. Tožnica je podala svoje videnje glede same zadeve, ki pa ga sodišče prve stopnje očitno ni sprejelo. Takšno ravnanje pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav (delno) iz drugih materialnopravnih razlogov. Toženi stranki sta vložili zoper tožničinega moža J.R. predlog za izvršbo. Izvršilna postopka In 2004/154 (upnica M. d.d.) in In 2005/74 (upnica F. d.d.) tečeta na nepremičnino, ki je po podatkih zemljiške knjige last dolžnika. Tožnica je kot tretja v izvršilnih postopkih vložila ugovor (64. člen ZIZ), ki ga je sodišče zavrnilo, zato je na podlagi 65. člena ZIZ vložila tožbo na nedopustnost izvršbe „s prodajo deleža ½ tožeče stranke“ na spornih nepremičninah (ker naj bi šlo za nepremičnine, ki predstavljajo skupno premoženje dolžnika in tožnice). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje dolžnika in tožnice (njegove žene), ker pa je terjatev, ki jo toženki izterjujeta v izvršbi, nastala v zvezi s skupnim premoženjem (kredit in material uporabljen za vlaganje v sporno nepremičnino), je na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZZDR tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno; ugovor se lahko vloži do konca izvršilnega postopka (prvi in drugi odstavek 64. člena ZIZ). Konec izvršilnega postopka praviloma označuje poplačilo upnika, vendar lahko ugovor tretjega izgubi svoj smisel že prej. Ugovor tretjega je namreč pravno sredstvo, ki tretjemu omogoča, da prepreči izvršbo na določenem predmetu, ker ima na tem predmetu take pravice, ki jih lahko pred opravo izvršbe na tem predmetu še uspešno uveljavlja z izločitveno pravdo. Smisel ugovora tretjega je, da se prepreči oprava izvršbe na določenem predmetu in s tem ohranijo tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi ugasnile. Po že opravljeni izvršbi na določenem predmetu izvršbe, zato ugovor tretjega ne more več doseči svojega namena (prim. sodbo VS RS III Ips 123/2008). V konkretnem primeru iz priloženih izvršilnih spisov In 2004/154 in In 2005/74, na podatke katerih se je tožnica sklicevala, izhaja, da je izvršilno sodišče dne 17. 04. 2008 na tretji javni dražbi že ugotovilo kateri ponudnik je za sporno nepremičnino ponudil najvišjo ceno, ki pa ga je (glede na to, da je bila za sklenitev prodajne pogodbe potrebna odobritev po zakonu) napotilo, da v določenem roku vloži vlogo za pridobitev odobritve (sedmi odstavek 189. čl. ZIZ). To je kupec tudi storil in že dne 08. 05. 2008 pridobil odobritev (odločba RS UE Novo mesto z dne 08. 05. 2008, spis In 2004/154, r. št. 100) in dne 13. 05. 2008 (potrdilo pri r. št. 100) tudi že položil kupnino (prvi odstavek 191. čl. ZIZ). Po ponudnikovi pridobitvi odobritve sodišče nadaljuje postopek in takoj izda sklep o domiku (sedmi odstavek 189. čl. ZIZ), vendar tega sodišče prve stopnje ni storilo. Nato pa je dne 18. 09. 2008 tretja, sedaj tožnica, vložila (že tretji) ugovor na podlagi 64. člena ZIZ in po njegovi zavrnitvi dne 04. 02. 2009 vložila tožbo na nedopustnost izvršbe.

8. Pritožbeno sodišče meni, da takšna neaktivnost sodišča (neizdaja sklepa o domiku) ne more iti v škodo kupca. Kupec ima v izvršilnem postopku svoj položaj zavarovan s tem, ko je izpolnil vse pogoje veljavne prodaje in tudi položil kupnino. Njegov položaj mora biti varovan tako kot bi bil, če bi sodišče ravnalo zakonito in takoj po pridobitvi odobritve (maja 2008, vsekakor pa pred septembrom 2008), izdalo sklep o domiku. Ustavno sodišče RS se je namreč že v odločbi Up-35/98 izreklo, da ima kupec zavarovan položaj tudi pri izvršbi. Pojasnilo je, da gre v času od domika do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, za pravni položaj, v katerem je pridobitev „polne“ pravice odvisna od izpolnitve dveh pogojev, pravnomočnosti sklepa o domiku in plačila kupnine. Visečnost njegovega pravnega položaja je odvisna le od zakonitosti javne dražbe in od izpolnitve obveznosti položitve kupnine. Ne more pa biti odvisna od kake druge naknadne okoliščine, zaradi katere bi moralo sodišče postopek ustaviti in razveljaviti izvršilno dejanje, saj bi taka razveljavitev v nasprotju z drugim odstavkom 68. člena ZIP (sedaj 76. člena ZIZ) posegla v kupčevo pričakovalno pravico, pridobljeno z naslovom za pridobitev lastninske pravice, to je z domikom. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi v konkretnem primeru, ko je izpolnil vse pogoje veljavne prodaje in tudi že položil kupnino, kupcu že nastala pravica, ki po določbi drugega odstavka 76. člena ZIZ ne sme biti prizadeta, zato ugovor tretjega ne more več doseči svojega namena. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

9. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper toženko F. d.d. (1) pravilna tudi iz drugih razlogov, ne glede na to, da nepremičnina parc. št. 976/8, k.o. X, ki je predmet izvršbe in je v zemljiški knjigi (še vedno) vpisana kot last J.R. (priloga A31), sodi v skupno premoženje tožnice in dolžnika. Druga toženka je trdila, da njena terjatev (oz. obveznost dolžnika) izhaja iz sporazuma o zavarovanju terjatve s hipoteko I R 231/95 z dne 24. 02. 1995, sklenjene med upnico S., d.d. in dolžnikom J. R. (tožničinim možem), in pogodbe o odstopu terjatve z dne 16. 01. 2004, sklenjene med S., d.d. kot odstopnikom in njo kot prevzemnikom. Zatrjevala je, da je prvotna upnica že v letu 1995 v zemljiško knjigo vpisala hipoteko na podlagi sporazuma, ona pa je na podlagi pogodbe o prenosu terjatve vstopila v njen položaj in kot novi upnik pridobila terjatev in hipoteko (list. št. 18, 29). Pri tem se je zanesla na zemljiškoknjižne podatke. Tožnica je temu oporekala s trditvami, da ne drži, da je toženka na podlagi pogodbe o odstopu terjatve pridobila hipoteko od prvotnega upnika, pač pa je zastavno pravico pridobila šele s sklepom o izvršbi In 2005/74 (list. št. 23, 45). Navajala je, da toženkina poplačilna pravica nima prednosti pred njeno originarno pridobljeno lastninsko pravico. Sicer pa pravi, da prva upnica S., d.d. in toženka nista bili v dobri veri, saj sta vedeli, da je tožnica dolžnikova žena. Glede na takšne trditve gre izključno za pravno vprašanje, o katerem se je že izrekla sodna in ustavnosodna praksa (glej odločbe Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 01. 2005, VS RS II Ips 1015/2007 in druge). Stališče ustaljene sodne prakse je, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pridobitev zastavne pravice na nepremičnini na pogodbeni podlagi učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega skupnega lastnika, pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri. Če zastavna pravica ne temelji na pogodbeni podlagi, je treba dati prednost originarno pridobljeni (so)lastninski pravici tožnice. Sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz 358. člena ZPP po presoji dokaznih listin v spisu, glede katerih sta imeli pravdni stranki možnost obravnavanja, ugotavlja, da je prvotna upnica S. d.d. pridobila pogodbeno hipoteko na sporni nepremičnini. Iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga B2) je razvidno, da se je v zemljiško knjigo vknjižila zastavna pravica na podlagi omenjenega sporazuma v korist upnice S. d.d. dne 24. 02. 1995. Ta pa je s (overjeno) pogodbo o odstopu terjatve z dne 16. 01. 2004 (priloga B6 v spisu in priloga A5 v spisu In 2005/74) prenesla na toženko kot prevzemnico svojo terjatev. Pogodba je sklenjena in zavezuje pogodbeni stranki ter učinkuje zoper dolžnika (417. člena OZ, enako 436. člen ZOR). Iz vsebine pogodbe izrecno izhaja, da odstopnik terjatve prevzemniku odstopa terjatev (zavarovano s hipoteko), kot tudi samo zastavno pravico vknjiženo na sporni nepremičnini. Četudi te določbe v pogodbi ne bi bilo, že zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice kot tudi hipoteka (prim. 418. člen OZ, enako 437. člen ZOR). Hipoteka je akcesorna pravica, ki je vezana na zavarovano terjatev. Za prenos hipoteke na cesionarja pa zadošča že cesija s hipoteko zavarovane terjatve in ni potrebna še vknjižba hipoteke. Vpis v zemljiško knjigo je v takih primerih potreben le zaradi publicitetnih učinkov (prim. odločba VS RS št. II Ips 75/2009). Prenos hipoteke ne pomeni prenehanje ali pridobitev nove stvarne pravice. Čeprav prenos hipoteke ni bil vpisan v zemljiško knjigo, pa ta zato ni prenehala, ampak še vedno obstaja in to v korist toženke. Toženka kot cesionar je obenem s terjatvijo pridobila hipoteko. Ker je vstopila v položaj prvega upnika, je torej šteti, da je veljavno pridobila pogodbeno zastavno pravico, ki je bila vpisana že v letu 1995 in je še vedno vpisana. Toženka ni pridobila zastavne pravice šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku, pač pa že prej, na pogodbenem temelju. Izvršba s prodajo nepremičnine je le nadaljevanje. Gre za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve (glej priloga B3). Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnica ob splošnem stvarnopravnem načelu o domnevi dobre vere ni dokazala, da prva upnica S. d.d. ali toženka, ob sklenitvi sporazuma oz. ob sklenitvi pogodbe o prenosu terjatve, ni bila v dobri veri. S trditvami, da sta obe vedeli, da je tožnica dolžnikova žena, ne konkretizira njune nedobrovernosti. Zgolj status obstoja zakonske zveze še ne pomeni, da je sporna nepremičnina njuno skupno premoženje. Prva upnica in toženka sta se tako upravičeno zanesli na zemljiškoknjižne podatke. Pridobitev zastavne pravice zato učinkuje tudi zoper tožnico kot nevpisano skupno lastnico nepremičnine.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

11. Ker tožnica ni uspela s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zaradi nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom In 2005/74 z dne 11. 05. 2005, na deležu ½ nepremičnine parc. št. 976/8, k.o. X.