Jedro

Med strankama je sporno, ali je taksni predmet oglaševanja na javnih mestih dejanje oglaševanja ali pa je taksni predmet objekt, na katerem se oglašuje. Sodišče ne pritrjuje tožbenemu stališču, po katerem bi se lahko takso odmerilo le za tisti čas, ko se na ploskovnem objektu nekaj oglašuje. Razlaga, da je pri oglaševanju taksni predmet ploskovna površina, na kateri se oglašuje, in ne oglas, nedvomno izhaja iz tretjega odstavka 6. člena Odloka o občinskih taksah v občini Logatec, ki določa, da okoliščina, da takšnega predmeta zavezanec začasno ni mogel uporabljati, ne vpliva na taksno obveznost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski organ odpravila prvostopenjsko odločbo Občinske uprave Občine Logatec in med drugim odločila, da je dolžna tožeča stranka za oglaševanje na obešankah na drogovih javne razsvetljave v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2012 plačati občinsko takso v višini 3.220,89 EUR (točka 3 izreka), da je za oglaševanje na malih ploskovnih objektih v istem obdobju dolžna plačati občinsko takso v višini 2.459,52 EUR (točka 4 izreka) ter je torej dolžna plačati občinsko takso v skupni višini 5.680,41 EUR (točka 5 izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj je prvostopenjski organ nepopolno ugotovil dejstva v tistem delu, ki se nanaša na odmero takse na obešankah na drogovih javne razsvetljave. Glede obračuna občinske takse za oglaševanje na malih ploskovnih objektih pa tožena stranka ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje, ko je obračunal občinsko takso za 12 malih ploskovnih objektov. Tožnik zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, kar utemeljuje s tem, da bi bilo občinsko takso za oglaševanje na malih ploskovnih objektih potrebno obračunati le za obdobje, ko je dejansko izvajal oglaševanje. Tožena stranka pa pojasnjuje, da se občinska taksa glede na 2. alinejo prvega odstavka 3. člena Odloka o občinskih taksah v občini Logatec (v nadaljevanju Odlok) plačuje za taksni predmet oglaševanja na javnih mestih, pri čemer ni pomembno, koliko časa je bil na plakatnem mestu oglas objavljen, ampak je sam način izrabe oglasnega prostora pravica tožnika. Ni pravne podlage za ugotavljanje zasedenosti plakatnega mesta. Tudi določba tretjega odstavka 6. člena Odloka določa, da okoliščina, da taksnega predmeta zavezanec začasno ni mogel uporabljati, ne vpliva na taksno obveznost. Način trženja oglasnih prostorov je v domeni tožnika. Dejstvo, da ni v zadovoljivi meri uspel s trženjem oglasnih prostorov, je poslovni riziko tožnika in ne more vplivati na odmere občinske takse.

2. Tožnik v tožbi izpodbija le 4. in 5. točko izreka odločbe, torej le tisti del, ki se nanaša za odmero takse za oglaševanje na malih ploskovnih objektih, in tisti del, ki se nanaša na skupni znesek. Strinja se s tem, da je res imel postavljenih 12 oglasnih panojev, vendar pa ti panoji pretežni del časa niso bili zasedeni oziroma ni bilo nobenih oglasnih sporočil. V nadaljevanju pojasnjuje, koliko oglaševanj je bilo izvedenih na ravni celega leta 2012. Taksna obveznost ne nastane s samim obstojem malega ploskovnega objekta, ampak šele takrat, ko se na njem izvaja storitev oglaševanja. Občinska taksa je predpisana za oglaševanje, oglasni pano kot tak pa ni taksni predmet. Pri opredelitvi javnega mesta Odlok izrecno govori o mestu v prostoru, katerega „sporočilnost je usmerjena navzven“, navedeno sporočilnost pa ima lahko malo ploskovno mesto zgolj v terminih, ko je v funkciji oglaševanja. Tudi definicija taksnega zavezanca je podana glede na uporabo predmeta oziroma storitve. 6. člen Odloka nastanek taksne obveznosti veže na „dan namestitve oziroma pričetek uporabe taksnega predmeta“. Iz 3. člena Odloka pa izhaja, da je edini taksni predmet oglaševanje kot storitev. Torej taksna obveznost obstaja zgolj v času, ko je le-ta v rabi za namene oglaševanja. V tarifnem delu pod tar. št. 2 je navedeno, da se tarife uporabljajo za „oglaševanje na javnih mestih“. Posebni del tarife torej potrjuje, da je taksni predmet oglaševanje kot storitev in ne oglasni pano kot tak. V tarifi je navedeno, da se taksa odmeri po oglasnih površinah in ne na podlagi površin naprave za oglaševanje. Tudi iz same odločbe izhaja, da gre za obračun taks za oglaševanje na javnih mestih, oglaševanje pa je izvajano le v času, ko so se oglasni panoji dejansko uporabljali za oglaševanje. Sicer pa tudi Zakon o financiranju občin določa, da lahko občina predpiše občinsko takso za oglaševanje na javnih mestih. V sodbi upravnega sodišča opr. št. I U 1888/2012 z dne 23. 4. 2013 se sodišče ni opredelilo do bistva problema, ki je v tem, ali se v občini Logatec taksa za oglaševanje na panoju obračunava tudi za čas, ko je pano prazen. Zoper navedeno sodbo je bila vložena revizija. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odločbo v izpodbijanem delu odpravi in odloči, da je tožeča stranka dolžna plačati takso na malih ploskovnih objektih v višini 1.074,08 EUR, v skupni višini pa 4.294,97 EUR. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že iz določbe prvega odstavka 7. člena Odloka razvidno, da taksna obveznost nastane s postavitvijo taksnega predmeta na javno površino in ne z namestitvijo oglasnega sporočila. Ker je morala tožeča stranka za izvedbo oglaševanja na javno površino najprej postaviti ploskovni objekt, ni mogoče govoriti o izvajanju storitve na javni površini. Določbo prvega odstavka 7. člena Odloka je treba razlagati tako, da gre v predmetnem primeru za taksno obveznost na podlagi postavitve taksnega predmeta, to je malega ploskovnega objekta. Res je sicer, da se kot taksni predmet v Odloku navaja oglaševanje na javnih površinah, kar pa še ne pomeni, da je že iz samega naziva potrebno sklepati na to, da je taksna obveznost nujno vezana na storitev in ne na taksni predmet. Posebni del Odloka govori o oglasnih površinah, kar pa ne pomeni, da je oglasna površina le površina oglasnega sporočila, ampak je to celotna površina malega ploskovnega objekta, na katerega je mogoče namestiti oglasno sporočilo. Sicer pa je tudi upravno sodišče v svoji sodbi opr. št. I U 1888/2012 pritrdilo toženi stranki v upravni zadevi, ki je po svoji vsebini in dejanskemu stanju enaka predmetni. Zakon o financiranju občin predpisuje zgolj vrste občinskih taks, ne pa tudi taksne storitve in predmete, zato je sklicevanje tožeče stranke na ta zakon neutemeljeno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah podrobneje pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju potrebno Odlok razlagati tako, da je taksni predmet oglaševanje in ne reklamni pano. Tožena stranka ima sama na svojem ozemlju postavljenih celo vrsto lastnih oglasnih panojev, na katerih se prav tako izvaja storitve oglaševanja in če oglaševalcem ne obračunava takse, s tem prikrajšuje občinski proračun in postavlja oglaševalce v neenak položaj.

5. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah ponovno pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju taksni predmet objekt, ki je namenjen namestitvi oglasa, ne pa sam oglas. Situacija, ko ima tožena stranka na svojem ozemlju postavljene lastne oglasne panoje pa je popolnoma drugačna, saj je v takem primeru javno mesto površina objekta, namenjenega oglaševanju, v lasti tožene stranke in ne v zasebni lasti.

6. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama ni sporno, da je imela tožeča stranka v letu 2012 v občini Logatec postavljene objekte za oglaševanje. Skladno z drugim odstavkom 6. člena Odloka nastane taksna obveznost z dnem namestitve oziroma s pričetkom uporabe taksnega predmeta, preneha pa s potekom dneva oziroma meseca, v katerem je taksni zavezanec odstranil taksni predmet, oziroma ga prenehal uporabljati. Sporno v tem sporu je, kaj pomeni pojem taksnega predmeta. Tožeča stranka meni, da je taksni predmet dejanje oglaševanja, tožena stranka pa, da je taksni predmet ploskovni objekt, na katerem se oglašuje. Pojem taksnih predmetov in storitev določa Odlok v 3. členu, kjer je v prvem odstavku navedeno, da so v občini Logatec predpisane občinske takse za naslednje predmete in storitve: uporabo javnih površin za prirejanje razstav in zabavnih prireditev, oglaševanje na javnih mestih, parkiranje na javnih površinah, uporabo javnega prostora za kampiranje in druge oblike uporabe javnih površin. Med strankama je sporno to, ali je taksni predmet oglaševanja na javnih mestih dejanje oglaševanja ali pa je taksni predmet objekt, na katerem se oglašuje. Sodišče meni, da že sam pojem „predmet“ ne more predstavljati nekega dejanja, torej oglaševanja, ampak je to lahko le neka stvar. Res je sicer, da je v prvem odstavku 3. člena govora o oglaševanju, torej o dejanju, vendar pa iz smiselne razlage Odloka kot celote izhaja, da oglaševanja ni mogoče razlagati na tak način, da bi se lahko takso odmerilo le za tisti čas, ko je na ploskovnem objektu nekaj oglašeno. V vseh alinejah prvega odstavka 3. člena Odloka so našteta le dejanja, torej po takšni razlagi taksnih predmetov sploh ne bi bilo, ampak samo storitve. Razlaga, da je pri oglaševanju taksni predmet ploskovna površina, na kateri se oglašuje, in ne oglas, nedvomno izhaja iz tretjega odstavka 6. člena Odloka, ki določa, da okoliščina, da takšnega predmeta zavezanec začasno ni mogel uporabljati, ne vpliva na taksno obveznost. Iz tega določila torej izhaja, da je taksna obveznost podana ne glede na to, ali zavezanec ploskovni objekt uporablja na način, da je ta prazen, ali pa na način, da se na njemu nekaj oglašuje. Iz prvega odstavka 7. člena Odloka izhaja, da mora taksni zavezanec namero pričetka uporabe taksnega predmeta predhodno prijaviti Občini Logatec in pred postavitvijo taksnega predmeta ali pred izvajanjem storitve na javni površini pridobiti njeno dovoljenje za vse taksne predmete, ki fizično posegajo na javno površino. Če bi se v konkretnem primeru obravnavalo kot taksni predmet postavitev oglasa na ploskovni objekt, bi potem moral zavezanec pred vsako postavitvijo oglasa, po tem, ko bi bil pred njim ta objekt prazen, vsakič ponovno dobiti dovoljenje občine, to pa zagotovo ni bilo mišljeno tako. Zaradi tega je bolj logična razlaga, da je taksni predmet mali ploskovni objekt ne glede na to, ali se na njem oglašuje ali ne. Tako je potrebno 2. alinejo prvega odstavka 3. člena Odloka razlagati v povezavi tretjim odstavkom 6. člena in 1. odstavkom 7. člena Odloka. Odlok je namreč treba razlagati kot celoto, ker je taka razlaga smiselna in logična. Sicer pa je sodišče tudi v sodbi opr. št. I U 1888/2012-12 z dne 23. 4. 2013 zavzelo stališče, da obveznost plačila občinske takse za oglaševanje nastane z dnem postavitve taksnega predmeta, ki je v tem primeru objekt za oglaševanje (mali ploskovni objekt), in ni odvisno od tega, ali ima tožnik kot taksni zavezanec to oglasno mesto zasedeno z oglasnim sporočilom ali ne (17. točka obrazložitve navedene sodbe).

9. Sodišče zaradi stališča, ki ga je zavzelo v zgoraj navedeni razlagi, zato ni moglo slediti tožbenim navedbam o tem, da taksna obveznost nastane šele takrat, ko se na panoju izvaja storitev oglaševanja in da je predpisana za oglaševanje ter da oglasni pano kot tak pa ni taksni predmet. To, da bi se taksa odmerjala le takrat, ko se na malem ploskovnem objektu oglaša, ne izhaja niti iz posebnega dela Odloka iz tarifne številke 2, saj so tam kot vrste objekta ali naprave našteti predmeti, iz česar smiselno izhaja, da je lahko le stvar predmet takse in ne oglas. Tudi iz 9. člena Zakona o financiranju občin ne izhaja, da bi bil lahko taksni predmet le oglas sam po sebi, ne pa stvar, na kateri je oglas objavljen. To določilo med drugim določa, da lahko občina predpiše občinsko takso za oglaševanje na javnih mestih, pri čemer ne določa posebej, kaj se šteje kot taksni predmet, stvar ali dejanje.

10. Primer, ko ima tožena stranka sama na svojem ozemlju postavljene lastne oglasne panoje, na katerih se izvaja storitve oglaševanja, pa za ta primer ni relevanten, ker gre tu za povsem drugačno dejansko stanje.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. K točki II izreka:

13. Ker četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je sodišče v izreku pod točko 2 tudi tako odločilo.