Up-976/07

3. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Ismeta Halilovića iz Bosne in Hercegovine, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, na seji senata 3. aprila 2007

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 119/2007 z dne 15. 2. 2007 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2143-585/2005 (1352-08) z dne 3. 10. 2006.

3.Ta sklep začne učinkovati z dnem vročitve Ministrstvu za notranje zadeve.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnjo za azil pritožnika in odločilo, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Pritožnik je zoper to odločitev vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. MNZ je vložilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

2.Pritožnik se ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je potrdilo odločitev MNZ, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena. Meni, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je zavrnilo tožbo na pritožbeni instanci kršilo 25. člen Ustave. Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do večine toženih argumentov, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da je v tožbi ugovarjal sklicevanju na kriterij "nenehnega trpinčenja oziroma mučenja", opozarjal na protislovnost hkratnega sklicevanja na kriterije Direktive EU[1], ki naj s prej navedenim kriterijem ne bi bili združljivi, in na nezakonitost opiranja na Direktivo, ki naj sploh ne bi bilo neposredno uporabno pravo. Navaja, da je Vrhovno sodišče odgovorilo le na zadnji očitek, pa še to naj bi odgovorilo le indirektno. Na ostale razloge tožbe naj ne bi odgovorilo (tj. nerazumevanje Direktive same, v povezavi s kriteriji Priročnika UNCHR, in argumentacijo glede "mednarodnih poročil"). Vrhovno sodišče naj bi tudi nezakonito uporabilo pogoj "subjektivnega strahu". V zvezi s tem pojasnjuje, da niti Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) pojma "subjektivni strah" ne poznata. Ženevska konvencija naj bi uporabljala pojem utemeljen strah. Navaja še, da je bilo v tožbi zahtevano, da se pri presoji, ali so prosilcu dogodki v izvorni državi lahko povzročili utemeljen strah pred preganjanjem ali ne, upošteva njegovo duševno stanje. Navedeno naj bi sodba Vrhovnega sodišča v celoti "ignorirala". Vrhovno sodišče naj bi v sodbi le ugotavljalo, da Zakon ne omogoča zahtevati azila zaradi zdravstvenega stanja. Pritožnik na navedeno odgovarja, da tega v tožbi sploh ni zahteval. Vrhovno sodišče naj bi tudi namesto določb ZAzil napačno uporabilo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1).

3.Ker bi pritožniku z odstranitvijo iz Republike Slovenije nastale težko popravljive posledice, predlaga Ustavnemu sodišču začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ. Poleg tega predlaga, naj Ustavno sodišče določi tudi način izvršitve sprejema ustavne pritožbe in naj odredi premestitev pritožnika iz Centra za tujce v Azilni dom, ker naj razmere v Centru za tujce ne bi bile primerne za pritožnika, ki naj bi bil težko duševno prizadet.

4.MNZ v odgovoru na ustavno pritožbo pojasnjuje razloge za sprejeto odločitev. Navaja, da je bil pritožnik zaradi slabega počutja 23. 8. 2005 napoten na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, iz katere je še pred odpustom pobegnil. Iz odpustnice naj bi izhajalo, da ima neopredeljeno organsko psihozo in da je blago duševno manj razvit. Iz odpustnice naj ne bi izhajalo, da bi bilo pritožniku potrebno odvzeti poslovno sposobnost oziroma mu postaviti skrbnika. MNZ navaja, da je pritožnikovo izjavo zaradi njegovega duševnega stanja sprejelo šele 19. 10. 2005, ko naj bi izjavil, da se dobro počuti in da bo lahko odgovarjal na vprašanja. MNZ meni, da je vseskozi upoštevalo njegovo duševno stanje in mu na zaslišanjih ni postavljalo težkih in nerazumljivih vprašanj ter naj bi mu s podvprašanji želelo pomagati.

B.

5.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

6.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča je postala odločba MNZ pravnomočna. Ta v 2. točki izreka določa, da mora pritožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti. Ker bi pritožnik moral zapustiti Republiko Slovenijo, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njegovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi ustavnih pravic, bi mu z izvrštvijo odločbe MNZ nastale nepopravljive posledice. Zato je senat Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS določil način izvršitve svoje odločitve. Določil je, da se izvršitev odločbe MNZ do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži (2. točka izreka).

7.Pritožnik je bil po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča nastanjen v Center za tujce. Ker mu je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena, nima več statusa prosilca za azil, temveč status tujca, ki je v postopku odstranitve iz države. Na podlagi 56. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZTuj-1) se tujca, ki ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti iz države, nastani v Centru za tujce. Kot navaja že pritožnik, se lahko tujca iz prvega odstavka 56. člena ZTuj-1, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, na podlagi tretjega odstavka 56. člena ZTuj-1, v soglasju s socialnovarstvenim zavodom, na stroške centra, nastani v socialnovarstvenem zavodu ali zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo. Pritožnik je sprejetje navedenega ukrepa, kot izhaja iz ustavne pritožbe, že predlagal. Tudi na podlagi 59. člena ZTuj-1 lahko policija kadarkoli nadomesti obvezno nastanitev tujca v centru z milejšimi ukrepi, če meni, da lahko tudi tako uresniči svoj namen. Kot izhaja iz 7. člena Pravilnika o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za odstranjevanje tujcev ter postopku za uporabo milejših ukrepov (Uradni list RS, št. 97/2000 in nasl. – Pravilnik) pri nastanitvi tujca v centru za tujce se opravi zdravniški pregled tujca, s katerim se ugotavlja njegovo zdravstveno in psihofizično stanje. Tujcu, za katerega se ugotovi, da potrebuje zdravniško oskrbo, se ta praviloma zagotovi v prostorih centra, razen če je potrebna bolnišnična oskrba. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ni sledilo predlogu pritožnika, naj določi način izvršitve sprejema ustavne pritožbe in odredi premestitev pritožnika v Azilni dom.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena ZUstS in 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Gre za Direktivo Sveta št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Uradni list Evropske Unije, št. L 304/12).

20. 9. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ismeta Halilovića iz Bosne in Hercegovine, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, na seji 20. septembra 2007

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 119/2007-2 z dne 15. 2. 2007 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnjo za azil pritožnika in odločilo, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Pritožnik je zoper to odločitev vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. MNZ je vložilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

2.Zoper izpodbijano sodbo je pritožnik vložil ustavno pritožbo in zatrjeval kršitev 22. in. 25. člena Ustave.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-976/07 z dne 3. 4. 2007 sprejel ustavno pritožbo v obravnavo.

4.MNZ, ki ga je Ustavno sodišče na podlagi 26. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) v postopku preizkusa ustavne pritožbe zaprosilo za podatke, je 25. 7. 2007 sporočilo, da je pritožnik 18. 7. 2007 prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. V pisni izjavi s 17. 7. 2007 je pritožnik zapisal, da ne želi azila v Republiki Sloveniji in da se želi vrniti v Bosno in Hercegovino.

5.Po prvem odstavku 50. člena ZUstS lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

6.Po Zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZAzil) s prošnjo za azil tujec išče zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi drugega in tretjega odstavka 1. člena tega zakona. Ker je pritožnik izjavil, da ne želi azila v Republiki Sloveniji in je prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo, da bi se vrnil v njegovo izvorno državo, očitno nima več namena prositi za azil v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to ustavno pritožbo. Zato je njegovo ustavno pritožbo zavrglo.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj