Jedro

V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožencev za vrnitev v prejšnje stanje.

2.Zoper sklep se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje, oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da sta bila šele z izvršbo pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe seznanjena z vloženo tožbo. Tožeča stranka je vedela, da toženca na naslovu začasnega prebivališča ne bivata več, saj je sama urejala vpis začasnega prebivališča. V tožbi je napačen naslov navedla z namenom, da toženca pisanja ne bi prejela in nanj ne bi mogla podati odgovora. Sodišče ni storilo lastne napake pri vročanju na napačen naslov, temveč je bilo namerno zavedeno s strani tožeče stranke, vse z namenom, da bi ta neupravičeno pridobila zamudno sodbo kot temelj za izvršbo. Če bi imela možnost podati odgovor na tožbo, kar sta tudi naknadno storila skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in ugovorom zoper sklep o izvršbi, bi sodišče spoznalo, da so navedbe tožeče stranke napačne in zavajajoče ter bi odločilo drugače, kot je. Razlog za vrnitev v prejšnje stanje je izkazan. Absurdno in nedopustno stanje je, da stranka, ki je prizadeta, ne more uspeti s svojo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje iz razloga, ker je napako storilo sodišče. Priglašata stroške pritožbe.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog tožencev za vrnitev v prejšnje stanje z obrazložitvijo, da niso podane predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP.

6.Skladno z določbo prvega odstavka 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenega vzroka zamudila rok za opravo kakšnega pravnega dejanja.

7.V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.

8.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., 154. in 155. člena ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločanju pritožbenega sodišča.

-------------------------------

1Prim. odločbe Pdp 190/2016, Pdp 671/2021, Pdp 226/2023, VSL II Ip 930/2021, VSL I Cpg 153/2022, VSL I Cp 807/2022.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.