Jedro

Delavec kot invalid uživa posebno varstvo pred odpovedjo po določbi 116. člena ZDR-1 šele potem, ko je njegova invalidnost ugotovljena z dokončno odločbo, ne pa v času, ko postopki za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred pristojnimi organi še tečejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (z datumom 5. 12. 2014), ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi; za ugotovitev, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2011 na delovnem mestu "vodja logistike v organizacijski enoti proizvodno - tehnični sektor" do dne 28. 4. 2015; da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 28. 4. 2015 priznati delovno dobo in jo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati pripadajoče bruto plače (pravilno: nadomestilo bruto plače) v znesku 3.100,00 EUR mesečno ter ji po predhodno odvedenih predpisanih davkih in prispevkih izplačati mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečnega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v postopku na prvi stopnji podala obsežne navedbe o pomenu invalidnosti kot ustavne kategorije in s tem v zvezi uveljavljala potrebo po odstopu od sodne prakse, oblikovane v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 466/2009, sodišče prve stopnje pa teh navedb ni niti povzelo. Navaja, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi opremljena z datumom za nazaj, saj je tožena stranka ni podala 5. 12. 2014, temveč 24. 12. 2014, ko je že bila seznanjena z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero je bila tožnici priznana invalidnost III. kategorije. Opozarja na zapis v drugem odstavku obrazložitve odločbe ZPIZ z dne 18. 11. 2015 (A7), da naj bi delo izgubila na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožena stranka zanikala, da bi v zvezi z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaprosila za mnenje komisije. Po njenem mnenju to dokazuje neverodostojnost tožene stranke. Nadalje uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka s podajo izpodbijane odpovedi še pred dokončnostjo invalidske odločbe posegla v njene pričakovane pravice. Vztraja pri stališču, da je tožena stranka kršila določbo 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), zato je izpodbijana odpoved nezakonita. Okoliščine obravnavane zadeve dokazujejo, da je tožena stranka zlorabila institut varstva pravic delavcev invalidov pred odpovedjo. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bila tožena stranka pred podajo izpodbijane odpovedi seznanjena z dejstvom, da ima tožnica priznan status delavca invalida. Delavec že od izdaje odločbe ZPIZ o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti razpolaga s pričakovano pravico, ko postane odločba dokončna in pravnomočna, pa se vzpostavi pravni položaj ugotovljene invalidnosti za nazaj (ex tunc). Tožnica zato meni, da je varstvo pred redno odpovedjo uživala že 24. 12. 2014, ko je bila odpoved v resnici podana, saj je bila njena invalidnost ugotovljena od 26. 11. 2014 dalje. Dokončnost odločbe ZPIZ nima nobenega pravnega pomena na obveznost delodajalca, da spoštuje pravno priznani položaj delavca. Ob nasprotnem stališču ima delodajalec do dokončnosti odločbe ZPIZ proste roke pri podajanju odpovedi (bodočim) delavcem invalidom, kar je nesprejemljivo. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njenemu predlogu za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, čeprav razlogi za odstop niso bili očitno neutemeljeni. Stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 466/2009 z dne 8. 6. 2011, pomeni kršitev 2., 8., 14., 21., 23., 34., 49., 50. in 52. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/191 in nadalj.), odstopa od obveznosti države iz 15. člena Evropske socialne listine ter 26. in 27. člena Konvencije o pravicah invalidov, nasprotuje pa tudi Direktivi Sveta 2000/78/ES, Konvenciji MOD št. 158 in 159 in Kodeksu MOD o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Po mnenju tožnice tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala obstoja poslovnega razloga. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je skopa in vsebinsko prazna. Navaja, da tožena stranka zaslišanja A.A. sploh ni predlagala, B.B. pa je v izpovedi le na splošno povzemal tisto, kar je bilo zapisano v spremembi sistemizacije, pa še to v bistvenem delu neskladno. Navaja, da se izpovedi B.B. in A.A. glede izvedbe reorganizacije bistveno razlikujeta. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z odločbo ZPIZ z dne 18. 11. 2015 pritožbena novota. Izpodbijana odpoved je bila podana 5. 12. 2014, ko odločba ZPIZ o uvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti sploh še ni bila izdana, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Izpostavlja, da je odločba ZPIZ postala dokončna 5. 1. 2015, glede na nesporno dejstvo, da se je tožnica z odpovedjo seznanila 2. 1. 2015, pa v času prejema odpovedi ni uživala posebnega varstva po 116. členu ZDR-1. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala dokaznega predloga za zaslišanje A.A., s čimer sodišču prve stopnje posredno očita, da je z izvedbo tega dokaza kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen, saj pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala dokazni predlog zaslišanje strank, kot je razvidno iz pooblastila za zastopanje na list. št. 23 v spisu, pa je A.A. takrat opravljal funkcijo zakonitega zastopnika tožene stranke. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da tožena stranka njegovega zaslišanja ni predlagala.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2011 na delovnem mestu vodja logistike v organizacijski enoti proizvodno - tehnični sektor.

- Tožena stranka ji je z odločbo z datumom 5. 12. 2014 (A2) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navajala, da je ukinila delovno mesto, na katerem je do tedaj delo opravljala tožnica, saj je morala zaradi slabe finančne situacije racionalizirati delovni proces. Delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je zato postalo nepotrebno.

- Tožnici je bila 17. 12. 2014 izdana odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero je bila uvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 26. 11. 2014 dalje (v nadaljevanju: odločba ZPIZ).

- Izpodbijana odpoved je bila 30. 12. 2014 vročena tožničini mami, ta pa jo je 2. 1. 2015 izročila tožnici.

8. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila z odločbo ZPIZ uvrščena v III. kategorijo invalidnosti že od 26. 11. 2014 dalje, zato bi morala tožena stranka v postopku odpovedi ravnati v skladu s 116. členom ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Glede na navedeno mora delodajalec postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu izpeljati v skladu z določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 16/07 in nadalj.). Upoštevati mora tudi določbe 101., 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 109/06 in nadalj.), ki se v skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.) uporabljajo do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica v času podaje odpovedi ni uživala posebnega varstva pred odpovedjo in da zgoraj navedene določbe tožene stranke v postopku podaje izpodbijane odpovedi niso zavezovale. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnici odpoved izročena 2. 1. 2015, po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa odločba ZPIZ tega dne še ni bila dokončna. Pritožba tej ugotovitvi ne nasprotuje, temveč uveljavlja, da bi morala tožena stranka kljub temu ravnati skladno z določbami ZDR-1 in ZPIZ-1, ki varujejo invalide kot posebno kategorijo delavcev. To pritožbeno stališče je zmotno.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da delavec kot invalid uživa posebno varstvo pred odpovedjo po določbi 116. člena ZDR-1 šele potem, ko je njegova invalidnost ugotovljena z dokončno odločbo, ne pa v času, ko postopki za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred pristojnimi organi še tečejo. V skladu z drugim odstavkom 182. člena ZPIZ-2 je namreč pogoj za pridobitev priznanih pravic na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije dokončnost odločbe v upravnem postopku, ki se takrat tudi izvrši. Sicer drži, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ že od 26. 11. 2014 dalje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je trenutek nastanka invalidnosti pomemben za odločitev o pridobitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne vpliva pa na dejstvo, da je delodajalec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vezan le na dokončno odločbo ZPIZ. To izhaja tudi iz določbe 102. člena ZPIZ-1, v skladu s katero se postopki delodajalcev v zvezi z zagotavljanjem pravic delovnim invalidom oziroma prenehanjem delovnega razmerja delovnim invalidom vežejo na dokončno odločbo zavarovancev, ki so jim priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije. Glede na navedene zakonske določbe pritožba zmotno uveljavlja, da za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je bila odločba ZPIZ v času podane odpovedi (že) dokončna.

11. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 466/2009 z dne 8. 6. 2011, v kateri je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu, zavzelo stališče, da delodajalec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bil dolžan upoštevati varstva po določbi prvega odstavka takrat veljavnega 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.)1, ker odločba o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto še ni bila dokončna. Tožnica sicer z obširnimi pritožbenimi navedbami uveljavlja, da okoliščine obravnavane zadeve utemeljujejo odstop od zgoraj povzetega stališča Vrhovnega sodišča RS, vendar je navedbe v zvezi s tem pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Relevantne zakonske določbe glede prenehanja delovnega razmerja invalidu (116. člen ZDR-1, 40. člen ZZRZI ter 101., 102. in 103. člen ZPIZ-1) so jasne in nedvoumne, odstop do ustaljene sodne prakse v smeri, ki jo predlaga pritožba, pa bi pomenil odločitev v nasprotju z veljavno zakonodajo. Da lahko stranka prične izvajati pravico šele z dokončnostjo odločbe, če zakon ne določa drugače, izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/06 in nadalj.), ZPIZ-2 pa glede izvršitve odločb, s katerimi so zavarovancem priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, določa, da se te izvršijo, ko postanejo dokončne v upravnem postopku (drugi odstavek 182. člena ZPIZ-2). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo tudi stališče, zavzeto v zadevi opr. št. VIII Ips 466/2009, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je s to odločitvijo kršilo URS ter Mednarodne konvencije in sporazume, ki zavezujejo Slovenijo.

12. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je tožena stranka izpodbijano odpoved opremila z datumom za nazaj (po njenih navedbah ta ni bila podana 5. 12. 2014, kot je to navedeno na odpovedi, temveč šele 24. 12. 2014, ko jo je tožena stranka tožnici odposlala), vendar se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica teh navedb v postopku na prvi stopnji ni dokazala. V pritožbi zato tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožena stranka pred podajo izpodbijane odpovedi seznanjena z dejstvom, da ima tožnica priznan status invalida in da je z odpovedjo posegla v njene pričakovane pravice. Odločba ZPIZ v času odpovedi namreč sploh še ni bila izdana. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da bi bila izpodbijana odpoved zakonita tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da jo je tožena stranka podala šele 24. 12. 2014. Odločba ZPIZ namreč tudi takrat še ni bila dokončna (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je postala dokončna po 2. 1. 2014), zato tožnica tedaj ni uživala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po prvem odstavku 116. člena ZDR-1. 13. Pritožba uveljavlja, da zapis v drugem odstavku obrazložitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 18. 11. 2015 (A7) dokazuje neverodostojnost tožene stranke, vendar, kot pravilno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Vse pritožbene navedbe v tej smeri zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

15. Tožena stranka je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani odpovedi navedla, da tožnici preneha delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu, do česar je prišlo zaradi potrebe po racionalizaciji v procesu dela in posledično ukinitve njenega delovnega mesta. V obrazložitvi odpovedi je nadalje pojasnila, da je finančno stanje družbe zahtevalo ukrepe, s katerimi se bo izboljšala notranja organizacija dela, zagotovila večja učinkovitost poslovanja in zmanjšalo stroške poslovanja. Po navedbah tožene stranke so ekonomski razlogi zahtevali tudi znižanje stroškov dela, to pa je imelo za posledico zmanjšanje števila zaposlenih. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s temi navedbami zadostno pojasnila razloge za podajo izpodbijane odpovedi, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ta skopa in vsebinsko prazna.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A.A. in B.B. ter spremembe Pravilnika o organiziranosti in organizacijski shemi C. d. d. (toženec) (B1) pravilno ugotovilo, da je bilo delovno mesto, na katerem je delo opravljala tožnica, pri toženi stranki ukinjeno. Pritožba zato neutemeljeno (pavšalno) navaja, da pri toženi stranki ni prišlo do trajnega prenehanja potrebe po tožničinem delu. Tožnica v pritožbi sicer izrecno izpostavlja nekatere dele izpovedi A.A. in B.B. ter v zvezi s tem navaja, da med njima obstoji bistveno razhajanje glede načina izvedbe reorganizacije, vendar pritožbeno sodišče po vpogledu v zapis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 3. 10. 2016 (na list. št. 138 v spisu) ugotavlja, da tožnica njuni izpovedi jemlje iz konteksta, gledano kot celota pa sta ti v bistvenem skladni. Pritožba tudi uveljavlja, da je priča B.B. v izpovedi le na splošno povzemala tisto, kar je bilo zapisano v spremembi sistemizacije, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča to prav tako ne drži. 17. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi nekdanjega direktorja tožene stranke A.A. in priče B.B. (ki je bil v relevantnem obdobju zaposlen v kadrovski službi tožene stranke) ugotovilo, da razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti z odločbo ZPIZ ni vplivala na odločitev o podaji izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba tej ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje, saj jo potrjuje tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odločba ZPIZ izdana in toženi stranki vročena šele potem, ko je bilo tožničino delovno mesto že ukinjeno (iz obvestila o prispelem pismu v prilogi B3 je razvidno, da je tožena stranka odločbo ZPIZ prejela 19. 12. 2014, sprememba pravilnika o organiziranosti in organizacijski shemi C. d. d. (toženec) pa je bila sprejeta že 1. 12. 2014). Tudi pritožbeno sodišče zato šteje za dokazano, da tožnica odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejela zaradi invalidnosti, temveč zaradi obstoja poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Določba prvega odstavka 116. člena ZDR je vsebinsko enaka določbi sedaj veljavnega prvega odstavka 116. člena ZDR-1.