Jedro

Tožnica ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave RS in sicer ima zagotovljeno sodno varstvo v prekrškovnem postopku pred Okrajnim (prekrškovnim) sodiščem v Ljubljani, ki bo v okviru sodnega odločanja o upravičenosti zasega vozila, odločalo tudi o posegu v njeno človekovo pravico, to je v zatrjevano ustavno pravico do zasebne lastnine, če bo tožnica to v prekrškovnem postopku tudi uveljavljala. Zato ji ne more biti (hkrati) zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

Sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, lahko na podlagi šestega odstavka 123. člena ZP-1 na ugovor prizadetega (torej v tem primeru tožnice) ali po uradni dolžnosti odredi, da se zaseženo vozilo glede na okoliščine zadeve vrne lastniku ali tistemu, ki mu je bilo zaseženo, že pred koncem postopka, saj v obravnavanem primeru odvzem vozila po zakonu ni predpisan kot obvezen.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 20. 11. 2020 priporočeno po pošti na to sodišče naslovila tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

2. V tožbi navaja, da je lastnica motornega vozila znamka Škoda ... z reg. št. ... in da v času epidemije z družino prebiva na naslovu .... Dne 14. 11. 2020 si je njen partner, A.A., izposodil njeno vozilo zaradi nujne službene poti v odvetniško pisarno v Ljubljani. Ko se je vračal nazaj iz Ljubljane, ga je na cesti Ljubljana-Dol pri Ljubljani, blizu Brinja, ustavil policist, ki je ugotovil, da mu je potekla veljavnost vozniškega dovoljenja (zaradi potrebnega novega zdravstvenega pregleda). O tem jo je partner takoj obvestil. Prišla je na kraj dogodka, z namenom, da bi prevzela vozilo, vendar ji je policist rekel, da bo avtomobil zasegel, kar je tudi storil. Zasegel je tudi kontaktni ključ in registrske tablice. Razloženo ji je bilo, da bo o vrnitvi njenega vozila odločalo prekrškovno sodišče v okviru prekrškovnega postopka. Tožnica nato navaja posledice, ki ji nastajajo zaradi zasega njenega vozila. Dalje navaja, da začasni zaseg motornega vozila predpisuje 23. člen ZPrCP, ki, med drugim, predpisuje ta ukrep za voznika, zalotenega pri storitvi hujšega prekrška, pri čemer se za potrebe tega ukrepa za hujši prekršek šteje tudi vožnja s pretečeno veljavnostjo vozniškega dovoljenja. Vendar začasni zaseg vozila zaradi prekrška voznika, ki ni lastnik vozila, pomeni poseg v ustavno varovano lastninsko pravico lastnika vozila in s tem v pravico iz 33. člena Ustave RS oz. člena P1-EKČP. Nato navaja, da iz 23. člena ZPrCP ni razvidno, kako policist postopa v primeru, ko med postopkom pristopi lastnik vozila, kot tudi v tem primeru. Podaja zožujočo in ekstenzivno možno razlago 23. člena ZPrCP. Meni tudi, da vkolikor sodišče v okviru njenih razlag ne bo razumelo ureditve 23. člena ZPrCP na način kot ga razume tožnica, potem je edino prav, da sodišče predlaga postopanje po 156. členu Ustave in 23. členu ZUstS. Dalje tožnica navaja, da je njen partner zagrešil prekršek iz osmega odstavka 56. člena ZVoz-1, ki se kaznuje z denarno kaznijo (op. sodišča: globo) 500 EUR, ker je vozil avtomobil, čeprav mu je potekla veljavnost vozniškega dovoljenja, pri čemer je to storil nevede, saj je na to, da mu bo veljavnost vozniškega dovoljenja potekla, pozabil. Ukrep policista zato ni imel razumnega stvarno upravičenega cilja, bil je povsem nepotreben in je nesorazmeren v širšem in ožjem pomenu. Tožnica zaključuje, da določbe 23. člena ZPrCP ne predpisujejo nobenega pravnega sredstva ali sodnega varstva za lastnika vozila, ki je bilo zaseženo zaradi storitve prekrška tretje osebe, saj da ima preko pravil prekrškovnega postopka možnost doseči vrnitev zaseženega vozila (šesti odstavek 123. člena ZP-1), vendar samo v postopku, ki in ko bo tekel zoper njenega partnerja kot tretjo osebo, ne pa morebiti kot stranka postopka. Zato v tem postopku ne bo mogla zahtevati naj presodi ustavnost in zakonitost policistovega dejanja. Ker torej tožnica nima na voljo kakšnega drugega sodnega varstva zoper zatrjevano kršitev v njene človekove pravice, vlaga tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišču predlaga, da razsodi: 1. ugotovi se, da je tožena stranka kršila človekovo pravico do varstva zasebne lastnine in do mirnega uživanja premoženja po 33. členu Ustave in členu P1-1 EKČP, s tem ko je policist ..., zaposlen na Policijski postaji Ljubljana – ..., dne 14. 11. 2020 zasegel motorno vozilo v lasti tožnice, to je osebno vozilo znamke Škoda ... z registrsko številko ..., kontaktni ključ tega vozila in registrske tablice tega vozila, s tem ko je tožena stranka navedene predmete prevzela v hrambo in s tem, ko jih tožena stranka ni vrnila tožeči stranki, 2. da se toženi stranki prepove nadaljevanje kršitve iz prejšnje točke, 3. da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki takoj vrne predmete iz 1. točke, tako da jih dostavi na naslov njenega začasnega bivališča ... (op. sodišča: ...), zaseg navedenih predmetov pa izbriše iz vseh javnih evidenc. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka (4. točka).

3. Tožnica je dne 23. 11. 2020 na sodišče naslovila delni umik tožbe, z obrazložitvijo, da je v vmesnem času prejela informacijo, da je PP Ljubljana – ... že izročila vozilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani in se je zato na navedeno sodišče že obrnila z vlogo za takojšnjo vrnitev svojega motornega vozila. Ker tožnica vrnitev vozila in s tem prenehanje nadaljevanja kršitve uveljavlja v drugem sodnem postopku, zato v tem upravnem sporu prepovedni in dajatveni del zahtevka (2. in 3. točka) umika; še zmeraj pa vztraja pri ugotovitvenem zahtevku (1. točka) in stroškovnem zahtevku (4. točka). Tožnica ima pravni interes, da se ugotovi kršitev njene človekove pravice kot glavno vprašanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe v celoti in navaja, da v danem primeru niso podane procesne predpostavke za upravni spor. O upravičenosti zasega vozila (to je tudi o posegu v njeno človekovo pravico – ustavno pravico do zasebne lastnine) bo odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani in je tako zagotovljeno sodno odločanje o njeni pravici. Ker bo upravičenost zasega ugotavljalo prekrškovno sodišče, bi se lahko zgodilo, da bi dve različni sodišči (prekrškovno in upravno) sprejeli nasprotni odločitvi. Izrecno poudarja, da 23. člen ZPrCP ne določa zgolj, da se zaseže vozilo, katerega lastnik je voznik, temveč določa, da se vozniku zaseže vozilo, s katerim je bil voznik zaloten pri storitvi prekrška. O zasegu vozila v okviru prekrška ne more odločati Upravno sodišče, ker za to ni pristojno. To še toliko bolj dokazuje dejstvo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 18. 11. 2020 izdalo odredbo, s katero je vozilo zaseglo. To pa pomeni, da bi morala tožnica tožbo razširiti na Okrajno sodišče v Ljubljani, saj od 18. 11. 2020 njene pravice morebiti ne krši predmetno sodišče in ne več Republika Slovenija, MNZ, Policija. Tožbeni zahtevek v upravnem sporu je torej nedovoljen.

5. Dalje tožena stranka navaja, da se je tožničin partner med kontrolo izkazal z vozniškim dovoljenjem z veljavnostjo do 27. 5. 2020, z omejitvijo, kar pomeni, da mu je vozniško dovoljenje poteklo zaradi zdravstvenih razlogov. Voznik do datuma poteka vozniškega dovoljenja, to je do 27. 5. 2020 oziroma do dneva kontrole s strani policistov 14. 11. 2020, zdravniškega pregleda ni opravil oziroma ni predložil veljavnega zdravniškega spričevala, da bi se mu vozniško dovoljenje lahko podaljšalo. To pa predstavlja hujšo kršitev prometnih predpisov. Od poteka veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja je tudi poteklo skoraj že šest mesecev. Ker je bil torej voznik zaloten pri storitvi hujšega prekrška, mu je bilo motorno vozilo na podlagi 23. člena ZPrCP, proti potrdilu, zaseženo, ker je bilo nevarno, da bi še naprej uporabljal predmetno vozilo v cestnem prometu. Po 23. členu ZPrCP pa je v omenjenem primeru zaseg vozila obligatoren, torej je bila podana pravna podlaga za zaseg. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrže kot nedovoljeno; temu podrejeno, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Tožnica svojo tožbo utemeljuje na podlagi določb Ustave RS in 4. člena ZUS-1. S tožbo uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu, zoper zgoraj navedeno dejanje policista, in meni, da ji je policist in s tem tožena stranka z zasegom vozila posegla v njeno ustavno pravico iz 33. člena Ustave RS. V tožbi tudi zatrjuje, da ji zaradi zatrjevane kršitve njenih človekovih pravic naj ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Tožnica je torej vložila tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeta določba drugega odstavka 157. člena Ustave RS, sodišče v upravnem sporu odloča (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in samo glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti Upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča. 8. Navedeno pomeni, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo oziroma gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, po katerem lahko stranke v upravnem sporu uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim aktom ali dejanjem.

9. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnica v tožbi zahteva sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem zoper zgoraj navedeno dejanje tožene stranke, zaradi katerega s tožbo zahteva tudi ugotovitev posega v njeno ustavno zajamčeno pravico iz 33. člena Ustave RS. Do zatrjevanega posega naj bi po njenem mnenju prišlo zaradi nezakonitega dejanja zgoraj imenovanega policista.

10. Sodišče je glede na tožbene navedbe o kršitvi tožničine ustavne pravice iz 33. člena Ustave RS tožbeni zahtevek obravnavalo tako kot je postavljen v tožbi pod 1. točko, to je na ugotovitveni zahtevek, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge. Ob tako postavljenem zahtevku pa sodišče meni, da ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave RS in sicer ima zagotovljeno sodno varstvo v prekrškovnem postopku pred Okrajnim (prekrškovnim) sodiščem v Ljubljani, ki bo v okviru sodnega odločanja o upravičenosti zasega vozila, odločalo tudi o posegu v njeno človekovo pravico, to je v zatrjevano ustavno pravico do zasebne lastnine, če bo tožnica to v prekrškovnem postopku tudi uveljavljala. Zato ji ne more biti (hkrati) zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Tožnica v delnem umiku tožbe celo sama navaja, da se je po informaciji, da je PP Ljubljana – ... vozilo že izročila Okrajnemu sodišču v Ljubljani, na slednje navedeno sodišče obrnila z vlogo za takojšnjo vrnitev svojega motornega vozila, kar pomeni, da bi tožnica že v tej vlogi lahko uveljavljala tudi zatrjevano kršitev po 33. členu Ustave RS. Sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, namreč lahko na podlagi šestega odstavka 123. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na ugovor prizadetega (torej v tem primeru tožnice) ali po uradni dolžnosti odredi, da se zaseženo vozilo glede na okoliščine zadeve vrne lastniku ali tistemu, ki mu je bilo zaseženo, že pred koncem postopka, saj v obravnavanem primeru odvzem vozila po zakonu ni predpisan kot obvezen. Glede pravnega sredstva oziroma svojstva tožnice kot stranke v prekrškovnem postopku pa sodišče še pojasnjuje, da ima kot lastnica vozila po izrecni določbi četrtega odstavka 150. člena ZP-1 oziroma petega odstavka 137. člena ZP-1 tudi pravico do pritožbe, če je izrečen odvzem vozila.

11. Glede na navedeno v obravnavanem primeru po presoji sodišča niso podane procesne predpostavke za odločanje tega sodišča v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

12. Ker je sodišče tožbo zavrglo, skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.