Jedro

Urad ni pojasnil razvrstitve v homogene skupine dela storitev iz razreda pisarniške in administrativne storitve, saj so v to skupino uvrščene ne zgolj administrativne storitve, ampak tudi storitve, ki se nanašajo na računalniške baze podatkov in celo zbiranje naročnin na telekomunikacijske storitve za druge in storitev primerjave cen. V tem delu, tj. storitvah, uvrščenih v pisarniške in administrativne storitve, je obrazložitev dejansko tako pomanjkljiva, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Urad namreč svojo odločitev utemelji zgolj s tem, da je že na prvi pogled jasno, da gre za enake storitve, in sicer administrativne in pisarniške narave, le da so v seznamu prijavljene znamke bolj natančno navedene oziroma specificirane. Zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V odgovoru na tožbo je sicer razloge dopolnil, vendar sodišče ne more presojati razlogov, ki jih toženka dodatno navaja v odgovoru na tožbo, ampak presoja zakonitost odločbe, torej zgolj razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, 1. točka izreka odločbe Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-167/2016-20 z dne 19. 12. 2018 se odpravi v delu, v katerem je bila prijava figurativne znamke "KUPONKO - popusti od 50 do 95 %", št. 201670167 zavrnjena za storitve administrativna obdelava nakupnih naročil, administrativne storitve, agencije za poslovne informacije, iskanje podatkov v računalniških datotekah (za druge), izbiranje in vnašanje podatkov v računalniške baze, sistematiziranje informacij v računalniške baze, storitve zunanjih izvajalcev, kot poslovna podpora (outsourcing), zbiranje naročnin na telekomunikacijske storitve za druge, storitve primerjave cen, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 173,85 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A d.o.o. se zavrne.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) je z izpodbijano odločbo odločil, da se prijava znamke „KUPONKO.SI - popusti od 50 do 90 %“ št. ... zavrne za tam navedeno blago in storitve iz razreda 35 NK (v 1. točki izreka) ter da se postopek registracije znamke nadaljuje za preostalo tam navedeno blago in storitve iz razredov 35 NK, 38 NK in 41 NK (v 2. točki izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je zoper registracijo znamke vložil ugovor imetnik starejše figurativne znamke "KUPONKO", št. ..., ki je menil, da sta si znamka in prijavljeni znak zamenljivo podobna, saj gre za enake storitve, ciljna publika pa je enaka. Glede na določbo b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) je Urad registracijo znamke delno zavrnil. Po opravljeni vizualni primerjavi znakov je zaključil, da se prijavljeni znak in prejšnja znamka razlikujeta v grafičnih in vizualnih elementih in glede dolžine besednega dela. Tudi črka K v krogu je element različnosti, vseeno pa sta si znaka v določeni meri zaradi enakega besednega dela KUPONKO vizualno podobna. Zelo velika pa je fonetična podobnost. Vsebujeta enak besedni element KUPONKO, ki se izgovori identično. Malo verjetno je, da bi potrošnik izgovoril vse zloge dominantnega dela prijavljenega znaka, ki je nedvomno KUPONKO, in še manj verjetno, da bi izgovoril spodnji podnapis. V okviru pomenske primerjave pa je Urad zaključil, da sta znaka zelo podobna, kajti imata enako sporočilo oziroma enak koncept, gre za KUPONKA, ne glede na to, da prijavljeni znak sporoča še višino popustov. V okviru primerjave blaga in storitev je izhajal iz ugotovitve, da ima vložnica ugovora s prejšnjimi znamkami registrirano blago in storitve iz razredov 16, 35 in 42, tožnik (prijavitelj) pa storitve iz razredov 35, 38 in 41. Po primerjavi blaga in storitev je zaključil, da se storitve iz razreda 38 prijavljene znamke in storitve iz razreda 41 ter del storitev iz razreda 35 razlikujejo od blaga in storitev, ki jih ščiti znamka vložnika ugovora. Del storitev iz razreda 35 NK prijavljene znamke, razen „ licitiranje, poslovne raziskave, poizvedbe, poslovno organizacijsko svetovanje, pospeševanje prodaje (za druge), predstavitev blaga v komunikacijskih medijih (prodaja na drobno), raziskovanje in zbiranje podatkov iz medijev, svetovalne storitve s področja poslovnega vodenja“, pa so podobne storitvam iz razreda 35 znamke vložnika ugovora. Pri presoji je Urad storitve uvrstil v štiri homogene skupine storitev in sicer oglasne in marketinške storitve, svetovanje in zagotavljanje pomoči drugim podjetjem, pisarniške in administrativne storitve in storitve prodaje. Pri oglasnih in marketinških storitvah je ugotovil, da gre za enake ali zelo podobne storitve, njihov namen, izvajalci, ciljna publika, distribucijski kanali, dopolnjevanje ali konkurenčnost so praktično enaki, enaka pa je tudi relevantna javnost. Ker je znak fonetično in pomensko podoben prejšnji znamki, navedene storitve pa so enake ali podobne, je ocenil, da je ugovor prejšnjega imetnika znamke v tem delu utemeljen. Enako je ocenil za del storitev, ki jih je uvrstil med pisarniške in administrativne, ker je že na prvi pogled jasno, da gre za enake storitve, le da so v seznamu prijavljene znamke bolj natančno navedene oziroma specificirane. Za storitve, ki jih je uvrstil v skupino prodaja, pa je registracijo dovolil. 3. Tožnik v tožbi Uradu očita, da je opravil napačno primerjavo znakov, ki se med seboj tako bistveno razlikujeta, da zavrnitev registracije izpodbijane znamke že iz tega razloga ni dopustna. Znamki sta si podobni le v tem, da obe uporabita besedo KUPONKO. Vendar si vizualno nista podobni, ker izpodbijana znamka ne vsebuje te besede na enak način in v enakem izgledu, drugačne so barve znakov, prejšnja znamka je samo stilsko izoblikovan izpis besede KUPONKO in je zaradi različnih barv razdeljena na dva dela in sicer KUPON (izpisan rdeče) in zlog KO. Izpodbijana znamka pa ima še stiliziran K, dodatek - pripono.si ter pripis Popusti od 50 % do 95 %. Fonetično je izpodbijana znamka bistveno daljša od prejšnje, saj prejšnja vsebuje tri zloge, izpodbijana pa enaindvajset. V izpodbijani znamki je na prvem mestu najprej stiliziran K, potem pa še K kot prva črka besede kuponko. Razlike so tudi na koncu besede Kuponko, kjer je v izpodbijani znamki beseda SI in v zadnjem zlogu, ki je pri izpodbijani znamki zlog ov. Relevantna javnost bo prebrala vseh 21 zlogov izpodbijane znamke, saj pri branju uporablja krajšanje le, če je prvi del znaka lažje prebrati, izpodbijana znamka pa tudi ne "razpade na več delov". Po drugi strani bo relevantna javnost ravno iz tega razloga prejšnjo znamko brala tako, da bo prebrala zgolj dva zloga - KU PON. Pomensko sta si znaka podobna, če relevantna javnost z njihovo označbo razume isti pomen. Ker se v prejšnji znamki zapis KUPON zelo slabo vidi, KO pa zelo dobro, bo relevantna javnost prejšnjo znamko razumela kot splošno označbo kupona. Zmoten je zaključek toženke, da dodatek glede višine popustov ni relevanten, saj se izpodbijana znamka uporablja izključno v zvezi z blagom oziroma storitvami, ki jih ponudniki ponujajo z izjemno velikim (in ne zgolj z običajnim) popustom. Glede primerjave blaga oziroma storitev, za katere je registrirana prejšnja znamka, je obrazložitev Urada pri presoji tretje skupine storitev iz razreda pisarniške in administrativne storitve tako pomanjkljiva, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Za oglasne in marketinške storitve ter pisarniške in administrativne storitev bi moral Urad narediti enak sklep in zahtevo za registracijo izpodbijane znamke v celoti dopustiti. Sklicuje se na odločbo v primerljivi zadevi, izdano leta 2016, v kateri je Urad zavrnil samo naslednje storitve iz razreda 35 NK: trženje, trženje prek spleta, storitve v zvezi z registracijami, izdajanje certifikatov/potrdil v povezavi s proizvodi, navedenimi v razredu 09 in storitvami, navedenimi v razredu 41 iz tega seznama. Urad storitev iz razreda 35 NK ni pravilno razdelil v homogene skupine. Sledeč odločbi iz leta 2016 bi moral ugotoviti, da gre pri vseh štirih skupinah storitev dejansko za storitve prodaje. Urad je namreč pravilno zaključil, da registracija izpodbijane znamke za storitev prodaja ni vprašljiva. Ob pravilni razvrstitvi oglasnih in marketinških storitev v prodajo, saj gre le za natančnejši opis storitev prodaje, pa bi moral ugovor imetnika prejšnje znamke v celoti zavrniti. Tudi v tem delu je izpodbijana odločba pomanjkljiva, saj ne obrazloži, zakaj so si te storitve podobne s storitvami prejšnjega imetnika znamke. Urad bi moral vse storitve analizirati glede na kraj izvajanja storitev, izvor in glede na izvajalce, obrazloži pa le potencialne ponudnike storitev. Prva in tretja skupina storitev take analize ne vsebuje, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano 1. točko izreka odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Urad v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Meni, da je vizualno, fonetično in pomensko primerjavo opravil v skladu s sodno prakso. Stranke se za storitve iz razreda 35 NK, ki se ne razstavljajo na policah supermarketa, ne odločajo na podlagi vizualne zaznave, zato imajo nekatere vizualne razlike manjši pomen. Tožnica preveliko težo pripisuje končnici .si in dodatku "popusti od 50 % do 95%". V zvezi z kategorijami "pisarniške in administrativne storitve" je izhajal iz dejstva, da vse posamično navedene storitve sodijo na področje administracije oziroma običajnih nalog administratorja in pisarniškega delavca, usmerjene pa so v izvajanje tekočega poslovanja in jih podjetje potrebuje za doseganje svojega poslovnega namena. Meni, da je pravilno ločila storitve prodaje od storitev oglasne in marketinške storitve, ker je storitev prodaje ožja kategorija, saj pomeni dajati komu nekaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je delno utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev Urada, da se tožniku delno zavrne prijava znamke, in sicer za nekatere (v odločbi navedene) storitve iz razreda 35 NK, iz razloga po določbi b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Navedeno odločitev je Urad sprejel na podlagi naslednjih zaključkov: - pri primerjavi znakov (da sta si prijavljena in prejšnja znamka fonetično in pomensko zelo podobni, vizualno pa nekoliko manj), - pri primerjavi blaga in storitev (da so storitve iz razreda 35 prijavljene znamke, razen „licitiranja, poslovnih raziskav, poizvedb, poslovno organizacijskega svetovanja, pospeševanja prodaje (za druge), predstavitev blaga v komunikacijskih medijih (prodaja na drobno), raziskovanje in zbiranje podatkov iz medijev, svetovalne storitve s področja poslovnega vodenja“, podobne storitvam iz razreda 35 NK znamke vložnice ugovora) ter - ocene verjetnosti zmede (da zaradi enakega besednega dela znakov KUPONKO in podobnih storitev v razredu 35 NK relevantni potrošnik lahko verjame, da storitve izvirajo iz istega podjetja oziroma da obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje tudi verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko).

8. Po določbi b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Glede na to določbo je Urad ravnal pravilno, ko je opravil primerjavo podobnosti prijavljene ter prejšnje znamke. V tem okviru je ugotavljal, v skladu s smernicami, ki jih je razvila sodna praksa Sodišča EU, vizualno, fonetično in pomensko podobnost znakov, z upoštevanjem njihovih dominantnih in razlikovalnih delov. Pravilno je ugotavljal tudi podobnost blaga in storitev prijavljene in prejšnje znamke ter obstoj verjetnosti zmede v relevantni javnosti.

9. Tožnik zatrjuje, da je presoja Urada napačna, ker je dominanten del prijavljenega znaka črka K, oblikovana kot krog, ki je postavljena na levo stran in je bistveno večja od ostalih črk ter zato glede na preostali del znamke izstopa. Vendar je po presoji sodišča Urad prepričljivo obrazložil, da pri prejšnji znamki kot najbolj izrazit in dominanten del izstopa celotno besedilo KUPONKO, pri prijavljenem znaku pa sta si besedilo K KUPONKO.SI in figurativni element, tj. krog s črko K enakovredna. Sodišče se strinja s toženko, da krog s črko K ni bolj izrazit od besedila KUPONKO, kot tudi z ugotovitvijo, da dodatni napisi zaradi velikosti in opisnega značaja ne predstavljajo dominantnih elementov. Navedba o popustih namreč opisuje značilnosti blaga in storitev (prodajajo se s popustom), ".SI" pa je internetna kratica za Slovenijo. Sodišče se tako ne strinja s tožbeno navedbo, da zaradi teh pripisov prijavljeni znak bistveno odstopa od prejšnje znamke, ker da bo relevantna javnost izpodbijano znamko razumela kot tisto, s katero se označujejo izjemni (ekstremni) popusti, ki so povezani s Slovenijo, ne pa samo kot splošno oznako kupona. Elementi, ki zgolj opisujejo blago in storitev, nimajo razlikovalnega značaja in niti ne morejo opravljati bistvene naloge znamke, tj. ne morejo označevati njenega izvora (ampak opisujejo lastnost blaga ali storitve). Tožnik v tožbi pravilno opisuje, da je prejšnja znamka v dveh barvah in je zaradi različnih barv razdeljena na dva barvna dela in sicer KUPON (izpisan rdeče) in zlog KO (bel), kot tudi, da je prejšnja znamka grafizem. Vendar pa to po presoji sodišča še ne zadostuje za oceno, da si znaka nista podobna. Sicer pa je Urad sam pravilno presodil, da sta si znaka podobna, ker vsebujeta besedo KUPONKO, razlikujeta pa se v grafičnih in figurativnih elementih tako, da je vizualna podobnost v celoti gledano nižje stopnje, podobnost pa je manj pomembna tudi zato, ker se storitve ne ponujajo na trgovskih policah. To pa ne velja za rezultat fonetične in pomenske primerjave, za katero sodišče prav tako pritrjuje Uradu, da kažeta na veliko podobnost primerjanih znakov, saj bo potrošnik, tudi če je profesionalec, bolj pozoren na slišni in pomenski vidik besede kuponko, saj ni nagnjen k analiziranju grafičnih in slikovnih elementov in je znak najbolj enostavno navajati tako, da se uporabi njegov besedni del. Začetna črka K in dodatek .SI v besednem delu prijavljene znamke nista pomembna za slišno zaznavanje znamke, saj ni verjetno, da bo potrošnik pri navajanju prijavljene znamke K KUPONKO.SI izgovoril vse zloge (vključno s ka in si) in še manj verjetno, da bi izgovoril še napis o popustih. Trditev tožnika, da bo relevantna javnost prebrala znamko kot K KU-PON-KO PO-PUS-TI OD PET-DE-SET DO PET-IN-DE-VET-DE-SET OD-STOT-KOV tudi po presoji sodišča ni verjetna, saj se najlažje prebere beseda KUPONKO, medtem ko je ostali del predolg. Sodišče se prav tako strinja z zaključkom Urada, da prijavljen znak in prejšnja znamka nimata neposrednega pomena, razen da spominjata na besedo kupon in se ju lahko razume (tudi) kot personifikacijo besede kupon, zaradi česar imata enako sporočilo in enak koncept. Tožnik zatrjuje, da se znamka in izpodbijani znak pomensko bistveno razlikujeta, ker se izpodbijani znak uporablja izključno v zvezi z blagom oziroma storitvami, ki jih ponudniki ponujajo z velikim popustom. Vendar pa si tožnik zmotno razlaga materialno pravo, ko meni, da je potrebno presojo pomena opraviti glede na opis ene od bistvenih lastnosti proizvoda ali storitve. Toženka namreč pravilno opozarja, da se presoja znaka ne izvaja glede na dejansko ali predvideno uporabo blaga oziroma storitev, tj. glede na to, v kakšen namen jih bo imetnik znamke v praksi uporabljal, ampak jo je potrebno opraviti glede na proizvode ali storitve, za katere je registracija prijavljena1. Kot je bilo že navedeno, pa opisni deli znamke tudi ne morejo opravljati bistvene naloge znamke, tj. označevati izvora blaga oziroma storitve imetnika znamke. Tako, da bi opis popusti od 50 % do 95 % lahko uporabil tudi prodajalec drugega blaga ali storitev, če bi blago ponujal s takim popustom in torej (zgolj) ta opis ne more biti pridržan izključno za tožnikovo blagovno znamko, glede na to pa tak opis tudi ne more biti odločilen za presojo razlikovalnosti znakov.

10. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se je razvila na podlagi sodne prakse Splošnega sodišča in Sodišča Evropske unije, organu, ki odloča o registraciji znamke, ni potrebno presojati enakosti oziroma podobnosti za vsak proizvod in storitev, ampak se presoja lahko izvede za kategorijo proizvodov ali storitev, in sicer kadar so zadevni proizvodi ali storitve med seboj dovolj neposredno in konkretno povezani in sicer toliko, da tvorijo dovolj homogeno kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev.2 Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi moral Urad oglasne in marketinške storitve razvrstiti v storitve prodaje (in posledično dopustiti registracijo), češ da gre le za natančnejši opis storitev prodaje, oziroma da bi moral Urad dejansko za vse štiri skupine storitev šteti, da gre za storitve prodaje, ker so vse storitve, za katere je registracija zavrnjena, storitve, povezane z menjavo denarja za blago/storitev. Po presoji sodišča vseh naštetih storitev v razredu 35 NK ni mogoče uvrstiti v eno kategorijo, tj. kot storitev prodaje. Res je, da so številne storitve v končni fazi namenjene čim večji prodaji, torej temu, da imetnik znamke proda svoje blago oziroma da kupec blago ali storitev kupi, kar stori (tudi) zato, ker gre za proizvod ali storitev imetnika znamke, kateremu zaupa. Vendar pa vseh storitev kljub temu, da je glavni cilj gospodarskih subjektov prodati svoje blago in storitve na trgu, ni mogoče uvrstiti v prodajo, ampak je kot prodaja, na kar v odgovoru na tožbo opozarja toženka, za namen presoje enakosti oziroma podobnosti blaga ali storitev, lahko obravnavana zgolj neposredna sklenitev posla, ki pomeni spremembo lastnika v zameno za dogovorjeno plačilo. Vsaka širša razlaga bi pomenila, da ne gre za homogeno skupino in bi vodila v večjo podobnost storitev in s tem ožjo presojo primernosti znaka za registracijo. To velja tudi za obravnavani primer, kajti če bi storitve v skupini oglasne in marketinške storitve sodile v storitev prodaje, bi v to kategorijo v celoti, tj. z vsemi storitvami, sodile tudi s strani imetnika predhodne znamke registrirane storitve v razredu 35 in 42. Urad je tako v četrto skupino pod pojem prodaje uvrstil zgolj ozek segment storitev, ki da je drugačen od oglaševanja zaradi namena teh storitev. Ker je v tem delu registracija dovoljena in tožnik zoper ta del ne vlaga tožbe, pa se sodišče v pravilnost uvrstitve storitev: "licitiranje, pospeševanje (prodaje za druge), predstavitev blaga v komunikacijskih medijih (prodaja na drobno)" v kategorijo prodaja (kot pravni posel) in ne v kategorijo oglaševanje, ne spušča. 11. Se pa strinja z Uradom, da so storitve, ki jih je uvrstil v skupino oglasne in marketinške storitve, pravilno uvrščene v to, homogeno skupino, za katero je pravilno ocenil, da je njihova glavna značilnost "oglasna dejavnost". Ne drži tožnikovo stališče, da je v tem delu izpodbijana odločba pomanjkljiva, ker ne obrazloži, zakaj so te storitve podobne in je zato ni mogoče preizkusiti. Urad je te storitve analiziral in ocenil, da so njihov namen, izvajalci, ciljna publika, distribucijski kanali, dopolnjevanje ali konkurenčnost, praktično enaki. Namen vseh so storitve, ki pomagajo drugim podjetjem vstopiti na trg, krepiti naročnikov položaj na njem in ustvarjati njegove konkurenčne prednosti z oglaševanjem oziroma marketinškimi orodji. Enaka je tudi relevantna javnost. Za dosego tega cilja pa se uporabljajo različna orodja iz razreda 35 NK. Kriteriji, ki jih navaja tožnik, tj. da bi moral Urad vse te storitve analizirati še glede na kraj izvajanja storitev, izvor in glede na izvajalce, ne drži, saj ti kriteriji niso obvezni. Urad namreč ugotavlja podobnost na podlagi kriterijev, ki jih zgolj primeroma našteva na peti strani svoje odločbe, pri čemer pa vsi izmed teh kriterijev ne morejo biti enako relevantni za vse vrste blaga in storitev. Po presoji sodišča je Urad za obravnavane storitve izbral relevantne kriterije, tožnik pa niti ne obrazloži, v čem bi se ob uporabi kriterijev, ki jih našteva, pokazalo, da si storitve niso podobne.

12. Sodišče pa tožniku pritrjuje, da Urad ni pojasnil razvrstitve v homogene skupine dela storitev iz razreda pisarniške in administrativne storitve, saj so v to skupino uvrščene ne zgolj administrativne storitve, ampak tudi storitve, ki se nanašajo na računalniške baze podatkov in celo zbiranje naročnin na telekomunikacijske storitve za druge in storitev primerjave cen. V tem delu, tj. storitvah, uvrščenih v pisarniške in administrativne storitve, je obrazložitev dejansko tako pomanjkljiva, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Urad namreč svojo odločitev utemelji zgolj s tem, da je že na prvi pogled jasno, da gre za enake storitve, in sicer administrativne in pisarniške narave, le da so v seznamu prijavljene znamke bolj natančno navedene oziroma specificirane. Zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V odgovoru na tožbo je sicer razloge dopolnil, vendar sodišče ne more presojati razlogov, ki jih toženka dodatno navaja v odgovoru na tožbo, ampak presoja zakonitost odločbe, torej zgolj razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

13. Če preizkus materialne zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoč (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je to absolutna bistvena kršitev pravil postopka, in tudi razlog za odpravo izpodbijane odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter vrnitev zadeve organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na to je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo urada v izpodbijani 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na del pisarniških in administrativnih storitev, odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem je ta vezan na stališča glede postopka, ki ji podaja sodišče v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Toženka naj v ponovljenem postopku pretehta, ali je skupina pisarniških in administrativnih storitev, kot jo je oblikovala, res homogena in pojasni, zakaj, kot tudi, ali so dejansko (vse) storitve, uvrščene v pisarniške in administrativne storitve, enake storitvam, za katere je v razredu 35 registrirana znamka vložnika ugovora. Svojo odločitev naj obrazloži na tak način, da jo bo sodišče v primeru nove tožbe lahko preizkusilo. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.3 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1), kar v obravnavanem primeru ni izpolnjeno.

14. Ker je bilo v odpravljenem delu že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. V delu, v katerem je tožbo zavrnilo, pa glavna obravnava ni bila potrebna iz razloga po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje (izgled obeh znakov in storitve za katere je registracija predlagana) med strankama ni sporno. Sporna je presoja tega dejanskega stanja, kar pa je vprašanje materialnega prava in stvar postopkovnih določb, saj mora obrazložitev odločbe sodišču omogočati presojo zakonitosti odločbe.

15. Tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče delno ugodilo. Če bi s tožbo v celoti uspel, bi mu na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, pripadalo povračilo stroškov v višini 285,00 EUR, z 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV. Ker pa je s tožbo uspel le deloma, je bilo glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 potrebno upoštevati tudi drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Glede na okoliščine primera je sodišče odločilo, da naj toženka tožniku povrne 50 % stroškov, torej 142,50 EUR, kar upoštevaje 22 % DDV pomeni 173,85 EUR. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej T 487/08, T-28/10 z dne 12. 4. 2011, T 304/06 z dne 5. 3. 2008 2 Glej T - 304/06 z dne 5. 3. 2008, T-28/10 z dne 12. 4. 2011, C 282/09 z dne 18. 3. 2010, I U 16/2016, I U 594/2016 3 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61