Jedro

Prvostopenjsko sodišče je tožnici obračunane in izplačane stroške prevoza materialnopravno zmotno štelo za plačila stroškov, saj to niso bila. Trditve toženca o izplačilu stroškov prevoza kot načinu maksimiziranja mesečnih prihodkov, kar je B. B. z izpovedjo o boljši plači oziroma boljšem netu dopustila tudi za tožničin primer, utemeljujejo presojo, da so tožnici izplačani stroški prevoza dejansko predstavljali plačilo za delo oziroma plačilo dela plače, za kar se zavzema tožnica. Ker prvostopenjska ugotovitev, da ji je toženec vede izplačeval stroške prevoza na delo za razdaljo, s katere ni prihajala na delo, pomeni, da je toženec sam takšno ravnanje izvajal in dopuščal, niso relevantni prvostopenjski razlogi o tem, kdo konkretno naj bi bil na strani toženca pooblaščen za sklenitev dogovora o višji plači. Pri presoji, ali je bila izredna odpoved s strani delavca po določbi 111. člena ZDR-1 zakonita, je pomembno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1, sodišču pa pri tem ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 1. 4. 2018 do 6. 3. 2020 in vseh pravic iz delovnega razmerja (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja dogovora o mesečni bruto plači 2.000,00 EUR in da je določba prvega odstavka osmega člena pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2018 fiktivna (neobstoječa), ter da je bila dejansko dogovorjena vsebina te določbe mesečno plačilo bruto plače 2.000,00 EUR (II/1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v mesečni višini obračunati bruto plačo tožnice ter zanjo plačati še neplačane prispevke in davke iz naslova osebnega dohodka glede na takšno bruto plačo in dejansko izplačevano bruto plačo, in sicer za bruto zneske, ki so za obdobje od marca 2018 do februarja 2020 konkretizirani v II/2. točki izreka sodbe. Tožencu je naložilo, da tožnici plača odpravnino 569,32 EUR bruto z obrestmi, ki od neto zneska tečejo od 1. 4. 2020 do plačila, zavrnilo pa je plačilo 230,68 EUR bruto z obrestmi (III. točka izreka). Naložilo mu je tudi plačilo odškodnine namesto odpovednega roka v višini 1.423,29 EUR bruto z obrestmi, ki od neto zneska tečejo od 1. 4. 2020 do plačila, zavrnilo pa je plačilo 576,71 EUR bruto z obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Očita kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z zaključkom, da z A. A. nista sklenila ustnega dogovora o višji plači. Vse priče, z izjemo njega, so potrdile, da se je pri tožencu redno dogovarjalo višino plače tako, da je ta izplačeval fiktivne stroške kilometrine. Da je tožnica sklenila dogovor glede takšnega „korektiva“, je potrdila B. B., ki je prejemke iz naslova fiktivne kilometrine opredelila kot boljšo plačo oziroma boljši neto. Zaključku, da naj bi tožnica ne sklenila dogovora o višji plači z osebo, ki bi bila za to pooblaščena, pritožba očita kršitev 8. člena ZPP. Tožničina trditvena podlaga v tem delu je bila ustrezna, sodišče pa ni upoštevalo izpovedi A. A., da je bil pooblaščen za dogovarjanje o plači oziroma zaposlitvi. Sodišče je kršilo 214. člen ZPP, ker ni upoštevalo, da je toženec priznal tožničine navedbe o zatrjevanem dogovoru oziroma o maksimiziranju dohodka tožnice in drugih delavcev. Delavcu skladno z določbo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) pripada povračilo stroškov le, če so mu dejansko nastali, zato je napačen zaključek sodišča, da so dopustni dogovori o plačevanju višjih stroškov prevoza. Sodišče je upoštevalo prenizko osnovo za obračun odpravnine in odškodnine. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Toženec vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Navaja, da je tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Odvetniška pisarna C. C. ni bila pooblaščena za sprejem pisnega opomina pred izredno odpovedjo, tožencu pa ga tožnica ni vročila. Ker sodišče ni presojalo obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predmet izredne odpovedi ni bilo plačilo davkov in prispevkov od izplačanih stroškov prevoza na delo, na kar je sodišče zmotno oprlo odločitev. O kršitvi po 5. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni mogoče govoriti, če je v predhodnem ugotovitvenem postopku šele treba presoditi, ali je delodajalčeva obveznost plačila prispevkov sploh obstajala. Odločitev o stroških postopka je napačna, saj je tožnica z denarnimi terjatvami uspela z 12,16 %, zato bi sodišče moralo tožencu priznati povračilo 87,84 % stroškov ali celo vse glede na sorazmerno majhen uspeh tožnice. Toženec predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da bistvene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niso podane, prav tako ne s strani tožnice pavšalno uveljavljani kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovljeno nepopolno oziroma zmotno.

K pritožbi tožnice

8. V 8. členu tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2018 je bila določena osnovna bruto plača 1.400,00 EUR. Zatrjuje, da ji je toženec razliko med v pogodbi določeno in ustno dogovorjeno višjo plačo izplačeval kot fiktivne stroške prevoza na delo za relacijo D. - E. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da izpovedi A. A. (tožničin nadrejeni) in B. B. (direktorica kadrovske službe) ne potrjujeta, da se je tožnica ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s A. A. ustno dogovorila za višjo plačo (2.000,00 EUR bruto). Tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od razlik v osebnem dohodku je zato zavrnilo.

9. Toženec je oporekal, da so tožničine navedbe o vsebini ustnega dogovora nekonsistentne, češ da je npr. v pisnem opominu in izredni odpovedi navajala znesek 2.000,00 EUR neto, v tožbi 2.000,00 EUR bruto, v vlogi z dne 15. 2. 2021 dogovor, da se del plače v višini 400,00 EUR izplačuje kot fiktiven strošek prevoza... Po presoji pritožbenega sodišča je ključnega pomena, da je tožnica razliko v plači, od katere zahteva plačilo davkov in prispevkov, ves čas utemeljevala z zatrjevanjem, da ji je toženec to razliko v plači izplačal kot strošek prevoza na delo (iz plačilnih list izhaja, da za marec 2018 v višini 384,64 EUR, za april 2018 458,64 EUR, v nadaljevanju pa mesečno 421,64 EUR).

10. Ker je med strankama sporno, ali so bili tožnici stroški prevoza res izplačani kot del plače, spada spor o plačilu davkov in prispevkov od tako zatrjevanega dela plače v pristojnost delovnega sodišča. Nasprotno stališče toženca je neutemeljeno. V zadevi VIII Ips 47/2020 (del plače je bil izplačan kot kilometrina) je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da davčni organ ni pristojen odločati o tem, do katerih prejemkov iz delovnega razmerja in v kakšni višini je upravičen delavec.

11. Tožnica v pritožbi izpostavlja neprerekane trditve toženca (l. št. 56), da je v začetku leta 2018 sklenil pogodbe o zaposlitvi z več delavci, ki so dotlej z njim sodelovali po pogodbah civilnega prava, med drugim tudi s tožnico; ker je zaposlitev za te osebe v glavnem povzročila precejšnje znižanje mesečnih prihodkov, saj so bile plače delavcev nižje od prejemkov zunanjih pogodbenih sodelavcev, je bil toženec pripravljen v primerih, ko so okoliščine to omogočale, delavcem izplačevati najvišje davčno še opravičljive stroške prevoza na delo in jim na ta način maksimizirati mesečne prihodke; na ta način je bil toženec pripravljen tožnici in drugim delavcem v podobni situaciji povračilo potnih stroškov izplačevati v višini cene mesečnih vozovnic od stalnega prebivališča, namesto od dejanskega. B. B. je v izpovedi dopustila možnost, da je šlo pri plačevanju stroškov prevoza tožnici za to, da je na ta način pridobila boljšo plačo oziroma boljši neto.

12. Zavrnitev tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče zmotno oprlo na razlogovanje, da se lahko stranki veljavno dogovorita o plačilu višjih stroškov v zvezi z delom od minimalno predpisanih, če je to za delavca ugodneje. Po presoji pritožbenega sodišča bi bil tak dogovor mogoč kvečjemu ob predpostavki, da se je delavec dejansko vozil na delo, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je toženec tožnici vede izplačeval stroške prevoza na delo za razdaljo, s katere ni prihajala na delo (s tem zaključkom je v odgovoru na pritožbo izrecno soglašal tudi toženec). Takšno plačilo ne predstavlja plačila stroškov prevoza. Tudi s prvostopenjskim sklicevanjem na drugačno davčno obravnavo višjih stroškov prevoza ni mogoče utemeljiti obravnavanih izplačil tožnici kot plačilo stroškov prevoza. Iz 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadaljnji), veljavnega v času teh izplačil, namreč izhaja, da je z vidika obdavčitve stroška prevoza ključno običajno prebivališče delavca, tj. prebivališče, ki je najbližje mestu opravljanja dela, kar pa je bila v tožničinem primeru E. in ne D., od koder ji je toženec izplačeval stroške. Uredba omenja tudi drugo prebivališče delavca, ki se upošteva, če se od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela. Iz določb Uredbe torej izhaja, da je za (ne)vštevanje stroškov prevoza v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ključnega pomena, od kje (in ali sploh) se delavec dejansko vozi na delo.

13. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče tožnici obračunane in izplačane stroške prevoza materialnopravno zmotno štelo za plačila stroškov, saj to niso bila. Zgoraj navedene trditve toženca o izplačilu stroškov prevoza kot načinu maksimiziranja mesečnih prihodkov, kar je B. B. z izpovedjo o boljši plači oziroma boljšem netu dopustila tudi za tožničin primer, utemeljujejo presojo, da so tožnici izplačani stroški prevoza dejansko predstavljali plačilo za delo oziroma plačilo dela plače, za kar se zavzema tožnica. Ker prvostopenjska ugotovitev, da ji je toženec vede izplačeval stroške prevoza na delo za razdaljo, s katere ni prihajala na delo, pomeni, da je toženec sam takšno ravnanje izvajal in dopuščal, niso relevantni prvostopenjski razlogi o tem, kdo konkretno naj bi bil na strani toženca pooblaščen za sklenitev dogovora o višji plači. 14. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje narave izplačil ni ugotavljalo utemeljenosti višine mesečnih glavničnih terjatev razlik v plači, v zvezi s katerimi je toženec dolžan plačati davke in prispevke in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnice, II. točko izreka sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. To bo moralo v novem sojenju tako glede oblikovanja tožbenega zahtevka kot ponovne odločitve o njem upoštevati novo sodno prakso, ki jo je na področju plačila dajatev oblikovalo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 47/2020, ter po potrebi izvesti predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke. Pritožbeno sodišče pripominja, da je tožnica razlike v plači, v zvezi s katerimi je zahtevala plačilo dajatev, konkretizirala v okviru dajatvenega tožbenega zahtevka, zato ne soglaša s prvostopenjski razlogi, da ima tudi posebno pravno korist za ugotovitveni del tožbe (II/1. točka izreka).

K pritožbi toženca

15. Tožnica je 5. 3. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je izpolnila obveznost iz 111. člena ZDR-1 in da je toženca s pisnim opominom z dne 26. 2. 2020 opozorila na izpolnitev obveznosti in možnost podaje izredne odpovedi. Pritožba neutemeljeno očita, da Odvetniška pisarna C. C. za sprejem pisnega opomina ni bila pooblaščena in da sodišče ni upoštevalo, da je na to po njegovem prejemu tožnico opozorila. Kot je razvidno iz dopisa z dne 5. 2. 2020, ki ga je Odvetniška pisarna F.F. v imenu tožnice poslala tožencu, je v njem poleg zahteve za odpravo kršitev po 200. členu ZDR-1 (priznanje obstoja delovnega razmerja od 2008 dalje; plačilo dajatev od razlike med neto mesečno plačo 2.000,00 EUR in prejeto plačo od 1. 4. 2018 dalje; plačilo stroškov prehrane in regresa od 2008 do 2018) navedeno tudi, da je tožnica odvetniško pisarno že pooblastila za sodno uveljavljanje teh pravic in pričetek postopka za uveljavljanje izredne odpovedi. Na ta dopis ji je toženec odgovoril 14. 2. 2020 preko Odvetniške pisarne C. C. Čeprav pritožba poudarja, da je bila ta odvetniška pisarna pooblaščena le za podajo odgovora na tožničino zahtevo iz prvega odstavka 200. člena ZDR-1 z dne 5. 2. 2020, pa iz vsebine odgovora z dne 14. 2. 2020 to ne izhaja. V njem namreč ni bilo zavzeto le stališče toženca do neupravičenosti s strani tožnice zahtevanih pravic, ampak tudi opredelitev do napovedane izredne odpovedi, in sicer da toženec nima vzvoda, da bi tožnici preprečil izdajo izredne odpovedi, ki jo napoveduje; da bi bila taka odpoved nezakonita; naj tožnica, ki glede na vsebino dopisa očitno ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri njem, čim prej izda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere bo delovno razmerje lahko prenehalo; da je toženec pripravljen skleniti tudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je odgovor toženčevega pooblaščenca vseboval tudi stališča glede nadaljnjega obstoja delovnega razmerja strank, je Odvetniška pisarna F.F. pisni opomin z dne 26. 2. 2020, ki je pogoj za prenehanje delovnega razmerja v primeru podaje izredne odpovedi, utemeljeno poslala Odvetniški pisarni C. C. (šesti odstavek 88. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 137. člena ZPP). Tej je toženec dal 10. 2. 2020 splošno pooblastilo (za zastopanje v zadevah pred civilnimi pravnimi in fizičnimi osebami, vključno s sprejemom odločb, vabil, vlog nasprotnih strank in drugih pisanj, po tem ko je pooblastilo dano in v zvezi z zadevo, v kateri je pooblastilo dano), to pa je v okoliščinah obravnavanega primera vključevalo tudi pooblastilo za prejem pisnega opomina. Te presoje ne spremeni pritožbena navedba, da je tožnica dala Odvetniški pisarni F.F. 25. 2. 2020 novo (splošno) pooblastilo, kar naj bi dokazovalo, da tožničino prvo pooblastilo ni zajemalo postopka izredne odpovedi. Tožnica namreč ni navedla in iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi Odvetniška pisarna F.F. s podajo pisnega opomina prekoračila prvo pooblastilo.

16. Pritožba očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica ni zatrjevala, sodišče pa ne presojalo, ali je za zakonitost izredne odpovedi obstajal pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Ne le, da ugovor neobstoja tega pogoja predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je že v več primerljivih zadevah zavzelo stališče, da je pri presoji, ali je bila izredna odpoved s strani delavca po določbi 111. člena ZDR-1 zakonita, pomembno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1, sodišču pa pri tem ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prim. Pdp 1035/2015, Pdp 94/2017, Pdp 236/2018).

17. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj odpovednega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Utemeljilo je, da toženec ves čas zaposlitve od izplačanih stroškov prevoza ni obračunal in plačal prispevka za socialno varnost, čeprav bi to moral storiti, ker so izplačani stroški presegali tiste, ki so po Uredbi izvzeti od plačila prispevkov. Pritožba utemeljeno očita, da tožnica v izredni odpovedi ni zahtevala obračuna in plačila dajatev od izplačanih stroškov prevoza na delo, temveč od razlike med prejeto plačo in plačo, ki bi jo morala prejeti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče vezano na vsebino izredne odpovedi, ki jo je podal delavec in mora v tem vsebinskem okviru presojati utemeljenost odpovednega razloga. Ker je prvostopenjsko sodišče presojo o obstoju odpovednega razloga navezalo na druga dejstva, tj. na neplačilo dajatev od stroškov prevoza (za katere je, kot obrazloženo, tudi napačno presodilo, da predstavljajo zakonito izplačan strošek), je materialnopravni zaključek o obstoju odpovednega razloga napačen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP ugodilo pritožbi toženca, razveljavilo izpodbijani del sodbe, v katerem mu je bilo naloženo plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, ter vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje. Prav tako je ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo izpodbijani del sodbe, s katerim je bil zavrnjen del tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obstoj odpovednega razloga in utemeljenost tožbenih zahtevkov za plačilo odpravnine in odškodnine presoditi z vidika dejstev, navedenih v izredni odpovedi (v povezavi s pisnim opominom). V primeru ugoditve tožbenima zahtevkoma bo moralo pri odločanju upoštevati tudi ugotovitve o izplačani plači in pripadajoči razliki v plači, kar je pomembno za odmero višine odpravnine in odškodnine.

18. Zaradi razveljavitve sodbe glede odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. O njih bo sodišče prve stopnje odločilo v ponovljenem postopku, upoštevajoč doseženi uspeh obeh strank (154. člen ZPP).

19. Ker je pritožbeno sodišče že iz navedenih razlogov sodbo razveljavilo, se do ostalih navedb pritožb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z ugotavljanjem višine razlik v plači, v zvezi s katerimi je zahtevano plačilo dajatev in ki so relevantna tudi za odločitev o odpravnini in odškodnini, prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je ta v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Pri tem ni nepomemben obseg napotil za ponovno sojenje, ki glede oblikovanja tožbenega zahtevka in ponovne odločitve terja upoštevanje nove sodne prakse in po potrebi postavitev izvedenca finančne stroke. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na vložitev tožbe v aprilu 2020 tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).