Jedro

Ker odločba o odvzemu predmetov, izdana na podlagi 1.odstavka 489. člena ZKP, ne vsebuje nikakršnih utemeljenih razlogov o konkretni nevarnosti, da bi osumljenec storil kaznivo dejanje, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz Zakona o kontroli predmetov iz plemenitih kovin (ZKPPK) ne izhaja, da promet predmetov iz plemenitih kovin, ki glede čistoče ne dosegajo 585 tisočink, v Republiki Sloveniji ni mogoč. Iz določila 1. odstavka 23. člena navedenega zakona je namreč razvidno, da se le predmeti iz plemenitih kovin, ki glede čistoče ne dosegajo niti najnižje stopnje, predpisane v 6. členu, vendar pa imajo v zlitini več kot 200 tisočink plemenite kovine, ne štejejo za predmete iz plemenitih kovin in ne smejo v promet.

Izrek

Zahtevi zagovornice osumljenega F.N. za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 7.1.1999 ter senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.3.1999 se razveljavita in se zadeva vrne Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je s sklepom z dne 7.1.1999 na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se F.N. odvzame plemenita kovina, zapečatena s plombo USM OE Ljubljana, v bruto teži 5.680,00 gramov. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 5.3.1999 pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je osumljenčeva zagovornica dne 10.9.1999 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. alinee 1. odstavka 420. člena ZKP, predlaga pa, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo ter bivšemu osumljencu F.N. vrne zaseženo plemenito kovino in mu skladno s tem povrne tudi stroške kazenskega postopka.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v izpodbijanem sklepu ni kršitev, ki so navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je sklep sodišča razumljiv in obrazložen in ni nasprotja med izrekom in razlogi, iz vsebine vložene zahteve pa je mogoče razbrati, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva zagovornice osumljenega F.N. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz kazenskega spisa je razvidno, da je okrožna državna tožilka v Ljubljani s sklepom z dne 7.1.1999 kazensko ovadbo zoper osumljenega F.N. na podlagi 1. odstavka 161. člena ZKP zavrgla, ker je ugotovila, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljeni F.N. storil poskus kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ ter da v njegovem ravnanju tudi niso podani znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 258. členu KZ, da pa je osumljenčevo ravnanje mogoče opredeliti kot pripravljalno dejanje k drugemu kaznivemu dejanju, ne da bi pri tem konkretno navedla, na katero kaznivo dejanje naj bi se tako pripravljalno dejanje nanašalo, pri čemer pa navaja, da bi, kolikor bi v žigosanje in potrditev predloženo plemenito kovino Urad za standardizacijo in meroslovje potrdil z državnim žigom in legaliziral za slovenski trg, osumljenec storil kaznivo dejanje na škodo tistih kupcev, ki bi te izdelke v osumljenčevih trgovinah kupili kot izdelke, ki naj bi ustrezali izdelkom iz plemenite kovine, ki se lahko prodajajo na slovenskem trgu.

V razlogih sklepa, s katerim je odločila, da se osumljenemu F.N. odvzame plemenita kovina v bruto teži 5.680,00 grama, pa je okrožna državna tožilka odvzem plemenite kovine utemeljila z obrazložitvijo, da je na podlagi podatkov kazenske ovadbe utemeljeno zaključiti, da obstoji nevarnost, da bi osumljeni plemenite kovine, kolikor bi mu bile vrnjene, prodajal v svojih prodajalnah kot izdelke, ki naj bi ustrezale izdelkom iz plemenite kovine, ki temu ne ustrezajo in jih tako uporabil za storitev kaznivega dejanja, ne da bi pri tem navedla, kakšno kaznivo dejanje naj bi osumljenec storil. Takemu stališču je pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je med drugim v razlogih sklepa navedel, da plemenite kovine čistoče 583 tisočink, ki je predstavljala 80% pregledane plemenite kovine, na slovenskem trgu ni mogoče dati v promet, osumljenec pa bi lahko s prodajo takih predmetov uresničil znake kaznivega dejanja preslepitve kupcev po 1. odstavku 237. člena KZ.

V 1. odstavku 498. člena ZKP je sicer res predpisano, da se predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Vendar pa je potrebno določilo 1. odstavka 498. člena ZKP povezovati z določilom 69. člena KZ, po katerem se smejo vzeti predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, ter z določilom 3. odstavka 63. člena KZ, ki določa, da se sme varnostni ukrep odvzema predmetov izreči le, če je bila storilcu izrečena kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali mu je bila odpuščena kazen. Zagovornica osumljenega F.N. v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim utemeljeno poudarja tudi, da v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odvzemu zlatnine, niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je potrebno pritrditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz pravnomočnega sklepa o odvzemu predmetov namreč ni razvidno, da bi tako okrožna državna tožilka kot tudi sodišče, ki je odločalo o pritožbi, ocenjevalo ravnanje osumljenca, in sicer, da je vso količino plemenite kovine v skladu z določilom Zakona o kontroli predmetov iz plemenitih kovin predložil Uradu za standardizacijo in meroslovje, območni enoti za overjanje in nadzor. Kolikor je bil podan sum, da je osumljenec plemenito kovino, ki jo je kar trikrat predložil navedenemu uradu, ilegalno uvozil v državo, bi bilo potrebno sprožiti postopek bodisi zaradi carinskega prekrška, bodisi zaradi prekrška po Zakonu o kontroli predmetov iz plemenitih kovin, česar pa pristojni organi niso storili. Razen tega je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani v razlogih sklepa navedel, da plemenite kovine, ki ima čistočo 583 tisočink, na slovenskem trgu sploh ni mogoče dati v promet, ne da bi pri tem tako ugotovitev ustrezno obrazložil. Pri tem ni odveč opozoriti na Zakon o kontroli predmetov iz plemenitih kovin, zlasti na njegov 6. člen, na katerega opozarja tudi osumljenčeva zagovornica, saj iz navedenega zakona ne izhaja, da promet predmetov iz plemenitih kovin, ki glede čistoče ne dosegajo 585 tisočink, v Republiki Sloveniji ni mogoč. Iz določila 1. odstavka 23. člena navedenega zakona je namreč razvidno, da se le predmeti iz plemenitih kovin, ki glede čistoče ne dosegajo niti najnižje stopnje, predpisane v 6. členu, vendar pa imajo v zlitini več kot 200 tisočink plemenite kovine, ne štejejo za predmete iz plemenitih kovin in ne smejo v promet. Pritrditi je treba zagovornici osumljenega F.N., da pravnomočna odločba o odvzemu zlata osumljencu ne vsebuje nikakršnih utemeljenih razlogov o konkretni nevarnosti, da bi storil kaznivo dejanje. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani v novo odločitev.