Jedro

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožniku analize slikovnega gradiva na dan počitka ni nihče od nadrejenih izrecno ukazal. Vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bilo tožniku pomembno, da je naloga dobro opravljena in je bil tako zavzet za njeno opravo, zmotno štelo, da je šlo za delovno zadolžitev, ki jo je tožnik moral opraviti na dan počitka. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje analizo slikovnega gradiva vzel kot raziskovalno delo, ki ga je opravljal na dan počitka, ker takrat ni bil utrujen od drugih nalog in se je zato lahko usedel za računalnik in delal, vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na to, da mu ta delovna naloga ni bila odrejena na dela prost dan. Pritožbeno sodišče ne dvomi v veliko tožnikovo angažiranost pri opravljanju njegovega dela, ki je rezultiralo v kvalitetno opravljenem delu, vendar to ne utemeljuje materialnopravnega zaključka, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in III izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasu: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 184,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 7. 12. 2017 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za znesek 3.136,16 EUR (do zneska 3.320,64 EUR) se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.055,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 216,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožeča stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača 3.320,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2017 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (1.475,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne 731,60 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sama (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da naj bi do kršitve pravice do tedenskega počitka prišlo 18-krat, in sicer 17-krat zaradi analiziranja slikovnega gradiva po opravljenih helikopterskih patruljah in 1-krat (18. 6. 2017) zaradi priprav na patruljo. Za utemeljenost tožbenega zahtevka je bistveno, ali je bila obveznost oziroma delovna naloga tožniku odrejena in jo je moral opraviti prav na dan, ko je imel prosto (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 11/2019). Ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka, če se je tožnik sam odločil, da je opravila, ki bi jih lahko opravil že pred dnem ali po dnevu počitka, opravil na dan počitka. Sklicuje se na identično stališče, zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 3/2020. Nadalje navaja, da je bilo v zadevi VIII Ips 65/2019 zavzeto stališče, da bi tožnikovo zatrjevanje, da evidence ne držijo, sodišče moralo preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj konkretno je na dneve, ki so bili beleženi kot prosti, dejansko in konkretno delal. Tožniku dela na dan počitka ni odrejal italijanski poveljnik, zato se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da verjame tožniku, da ko je dobil nalogo od italijanskega poveljnika, jo je izvršil in ni vsakič posebej o tem obveščal svojega nadrejenega. Navaja posamezne dele izpovedi priče A.A., iz katerih izhaja, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek in da tožniku pripadnik italijanske vojske ni odrejal nalog. Italijani in tudi Poveljstvo UNIFIL so bili seznanjeni, da se pripadnikom slovenskega kontingenta zagotavlja tedenski počitek oziroma prosti dan. Iz izpodbijane sodbe po mnenju tožene stranke ne izhaja, da bi sodišče opravilo primerjavo med izpovedjo tožnika in izpovedjo priče A.A., ki je bila poveljnica kontingenta, zato sodba nima dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP. Tožnik bi moral navajati, katere dneve, za katere tožena stranka trdi in dokazuje, da mu je zagotovila počitek, je analiziral slikovno gradivo in pisal poročilo o helikopterskih patruljah, ter potem to tudi dokazati - glede na to, da je sodišče prve stopnje samo to delo (razen priprav 18. 6. 2017) okvalificiralo kot kršitev pravice do tedenskega počitka. Nadalje glede priprave na patruljo 18. 6. 2017 navaja, da je sodišče za ta dan zmotno ugotovilo, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek, ker se je tožnik moral pripravljati na patruljo naslednjega dne. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten, saj te obveznosti ni moč šteti za delovno obveznost, ki bi posegala v pravico pripadnika do tedenskega počitka, saj gre za aktivnost, ki je nujna in neobhodna za delovanje takšnega ustroja, kot je vojaška enota na operaciji kriznega odzivanja, ki ima nalogo vzpostavitve in zagotavljanja miru. Sodišče je ta dan kar dvakrat upoštevalo pri določitvi dni, v katerih tožniku naj ne bi bil zagotovljen počitek. To pa predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo materialnega prava. Tudi verodostojnost evidenc bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti v skladu z 8. členom ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma, glede odločitve o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka, ko je tožnik analiziral slikovno gradivo, je zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem, glede priznanja odškodnine za en dan neizkoriščenega tedenskega počitka, ko je tožnik na dan počitka opravljal priprave na patruljo, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

6. Tožnik je bil kot pripravnik Slovenske vojske od 15. 5. 2017 do 6. 12. 2017 napoten na mednarodno mirovno misijo UNIFIL ...v Libanon. Uveljavljal je plačilo odškodnine za 26 dni neizrabe tedenskega počitka v skupni višini 4.796,48 EUR. Toženka je zahtevku oporekala, saj je trdila, da mu je omogočila izrabo tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in mu priznalo odškodnino za 18 dni neizrabe tedenskega počitka, in sicer 17 dni zaradi analiziranja slikovnega gradiva in en dan zaradi priprave na patruljo. V preostalem je zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da ostale zadolžitve, ki jih je tožnik navajal (urejanje okolice, administrativni premiki, sodelovanje na prireditvi (...), priprave na dogodek (Slovenski dan), pomoč pri pripravi novih računalnikov, primopredaja med kontingentoma, vaje za alarmiranje pred raketnimi napadi, priprave na patruljo (razen 18. 6. 2017), posredovanje novih informacij), niso pomenile kršenja njegove pravice do izrabe tedenskega počitka.

7. Glede odločitve o priznanju odškodnine za dan, ko se je tožnik pripravljal na patruljo (18. 6. 2017), pritožba zmotno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena pomanjkljiva. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v dnevne ukaze (B 8, B 19, B 23) ugotovilo, da so se v njih beležile priprave na izvedbo patrulje, tako cestne kot helikopterske. Za 28. 5., 4. 6., 11. 6., 27. 6., 2. 7., 16. 7., 22. 7., 30. 7., 6. 8., 13. 8, 17. 9., 1. 10., 7. 10., 15. 10., 22. 10., 29. 10., 5. 11., 12. 11., 19. 11. 2017 je v dnevnem ukazu zavedena izvedba prostega dne, ki vključuje kopanje in obisk trgovine. Na navedene dneve priprave na patruljo niso zavedene v dnevnem ukazu, ampak so zavedene za naslednji dan, dan prej ali pa na dan patrulje. Upoštevalo je vsebino dnevnih ukazov in presodilo, da tožnik na zgoraj navedene dneve ni opravljal priprav na patruljo, sicer bi bilo to v njih zavedeno, evidencam mesečne obremenjenosti pa ni sledilo, ker so bile splošnejše od dnevnih ukazov in so se v njih beležile samo operativne naloge. Nadalje je ugotovilo, da v dnevnih ukazih tudi za 9. 7. in 20. 8. 2017 ni zavedeno, da bi tožnik takrat skrbel za opremo, prav tako se priprave niso izvajale 22. 8. 2017, glede na to, da so se 23. 8. in 28. 8. 2017 izvajale priprave na odhod na dopust. Sodišče prve stopnje je (le) za 18. 6. 2017 ugotovilo, da je bil tožniku kršen tedenski počitek zaradi priprave na patruljo, saj je bila za ta dan v dnevnem ukazu navedena priprava na patruljo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršitev tedenskega počitka 18. 6. 2017 ugotovilo tudi zaradi analiziranja slikovnega gradiva. Sodišče je namreč pri priznanju odškodnine za 17 dni, ko naj bi tožnik na prost dan opravljal analizo slikovnega gradiva, upoštevalo, da število dni sovpada s številom helikopterskih patrulj, ter izrecno navedlo, da se tožniku prizna dodaten dan (18.), poleg navedenih 17, še za 18. 6. 2017. Pritožba glede priznane odškodnine za pripravo na patruljo 18. 6. 2017 nima drugih razlogov, zato glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sama v dnevnem ukazu navedla, da se je tožnik tega dne pripravljal na patruljo, pritožba ni utemeljena. Sodišče se je namreč oprlo na dokaz tožene stranke, ki potrjuje, da je tožnik navedenega dne opravljal konkretne naloge, ki so bile del njegove delovne obveznosti in ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka, tožena stranka pa ni dokazala, da bi bila vsebina njenega ukaza v nasprotju z zadolžitvami, ki jih je tožnik tega dne opravljal. 9. Pritožba pa je utemeljena glede priznanja odškodnine za 17 neizkoriščenih dni tedenskega počitka, ko naj bi tožnik na dela prost dan analiziral in urejal slikovno gradivo (od 2.000 do 4.000) fotografij, ki ga je posnel na helikopterskih oziroma cestnih patruljah. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020, sklep VIII Ips 11/2019) v zvezi z nalogami, ki jih pripadnik opravlja, izpostavlja, da je pomembno, ali so mu bila opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge. Takšnemu stališču sledi tudi pritožbeno sodišče (npr. sodba opr. št. Pdp 553/2020 z dne 8. 12. 2020 in sodba opr. št. Pdp 61/2021 z dne 9. 4. 2021), in sicer, da ni šlo za kršitev pravice do izrabe tedenskega počitka s strani tožene stranke, če se je pripadnik sam odločil, da je opravila, ki bi jih lahko opravil dan pred počitkom ali naslednji dan, opravil na dan počitka. Bistveno je torej, ali je bila takšna naloga tožniku odrejena.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožniku analize slikovnega gradiva na dan počitka ni nihče od nadrejenih izrecno ukazal. Vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bilo tožniku pomembno, da je naloga dobro opravljena in je bil tako zavzet za njeno opravo, zmotno štelo, da je šlo za delovno zadolžitev, ki jo je tožnik moral opraviti na dan počitka. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje analizo slikovnega gradiva vzel kot raziskovalno delo, ki ga je opravljal na dan počitka, ker takrat ni bil utrujen od drugih nalog in se je zato lahko usedel za računalnik in delal, vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na to, da mu ta delovna naloga ni bila odrejena na dela prost dan. Pritožbeno sodišče ne dvomi v veliko tožnikovo angažiranost pri opravljanju njegovega dela, ki je rezultiralo v kvalitetno opravljenem delu, vendar to ne utemeljuje materialnopravnega zaključka, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Glede na navedeno, ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede priznane odškodnine za 17 dni neizkoriščenega tedenskega počitka ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11. Delna ugoditev pritožbi vpliva tudi na končni uspeh tožnika v sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnikov uspeh znaša 3,8 %, uspeh tožene stranke pa 96,2 %. Sodišče prve stopnje je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) tožniku pravilno priznalo stroške postopka v znesku 1.581,29 EUR, toženi stranki pa v znesku 1.159,60 EUR. Glede na spremenjeni uspeh je tožnik upravičen do stroškov v višini 60,08 EUR, tožena stranka pa do 1.115,53 EUR. Tožnik je tako dolžan toženi stranki povrniti stroške v znesku 1.055,45 EUR.

12. Tožena stranka je delno uspela v pritožbenem postopku. Glede na višino izpodbijanega dela sodba (3.320,64 EUR) znaša njen uspeh 94,4 %. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialne stroške, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR, ob upoštevanju uspeha, znaša 216,64 EUR. Glede na pretežni uspeh tožene stranke s pritožbo in ob upoštevanju, da odgovor tožnika ni bistveno pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve, tožnik v skladu s 155. členom ZPP sam krije stroške te vloge.