Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožena stranka zatrjevala, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka napake na terasi odpravila in da bo izstavila račun toženi stranki po odpravi napak.

Če je bil med pravdnima strankama sklenjen nov dogovor o načinu in rokih za izdelavo terase (oziroma odprave napak) in glede plačila, je treba spoštovati vsebino novega dogovora, tako glede na novo določen obsega dela, ki ga mora opraviti tožeča stranka na terasi, kot tudi glede roka in višine plačila za opravljeno storitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134650/2012 z dne 18. 9. 2012, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.635,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 do plačila in izvršilne stroške v višini 120,28 EUR, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v roku petnajstih dni povrniti še stroške pravdnega postopka v višini 533,55 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno podjemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka kot podjemnik zavezala opraviti toženi stranki kot naročniku določena dela na objektu, med drugim tudi izdelavo terase. Teraso je tožeča stranka izdelala, tožena stranka pa prevzela, zato je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za opravljeno delo dogovorjeno plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka delo na terasi opravila z napakami, ker je bila terasa izdelana brez ustreznega naklona, zato ob dežju voda zastaja na terasi, tožena stranka je tudi pravočasno v zakonskih rokih grajala stvarne napake, vendar ni sodno uveljavljala svojih pravic iz jamčevalnih zahtevkov v roku, kot ga določa prvi odstavek 635. člena Obligacijskega zakonika(1), ni pa tudi vložila ugovora iz drugega odstavka 635. člena OZ, v katerem bi na zahtevek tožeče stranke na plačilo opravljene storitve lahko uveljavljala svojo pravico na znižanje plačila in povrnitev škode.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka vseh del ni izvedla, zato tožena stranka ni prevzela dela. Dela na terasi niso bila izvedena, zato ne gre za vprašanje stvarnih napak, temveč za neizponitev obveznosti. Tožena stranka je plačala vse račune tožeče stranke za opravljena gradbena dela, ki so bila narejena okoli hiše tožene stranke. Plačala ni le računa za delo za izgradnjo terase, ker sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka izstavila račun, ko bo ustreznost in kakovost izvedenih del mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo naknadno sklenjenega dogovora med pravdnima strankama za izvedbo del na terasi, kar bistveno vpliva na utemeljenost tožnega zahtevka. Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka napake na terasi odpravi, šele nato pa bo toženi stranki izstavila račun. Sodba predstavlja za toženo stranko presenečenje. Sodišče prve stopnje je ugotavljajo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva toženo stranko opozoriti na dopolnitev pravno pomembnih dejstev. Le na ta način bi tožena stranka lahko izkoristila ustavno zagotovljeno pravico do izjave. Obveznost sodišča je, da strankam omogoči spoznanje, katera dejstva so pravno relevantna v sporu. Tožena stranka je ob potrebni skrbnosti upravičeno menila, da je glede na konkretne okoliščine v celoti zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem se je vsebinsko opredelila glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na opustitev materialno procesnega vodstva sodišča prve stopnje in glede prevzema izpolnitve obveznosti, glede obstoja dogovora o dokončanju del zaradi napak, pa je navedla, da so v tem delu pritožbene trditve zmotne. Tožeča stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Zmotne so pritožbene trditve, ki smiselno zagovarjajo tezo, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti materialno procesno vodstvo na način, da bi toženo stranko opozorilo na pravico do ugovora iz drugega odstavka 635. člena OZ, s katerim naročnik, ki je pravočasno obvestil podjemnika o napakah, lahko tudi po izteku roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, z ugovorom zoper zahtevek podjemnika za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Sodišče v okviru trditvene podlage stranke in glede na tožbeni zahtevek in navedbe nasprotne stranke, ugotavlja pravno podlago, na podlagi katere stranka uveljavlja svoje zahtevke oziroma ugovore. Le v tem obsegu, če so te trditve nepopolne, mora sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvati stranko, da dopolni navedbe in predlaga (dodatne) dokaze. Tožena stranka je v okviru trditvene podlage navedla pravnorelevantna dejstva, zaradi katerih je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka je na ta način določila materialnopravni okvir pravnega varstva, ki ga uveljavlja zoper zahtevek tožeče stranke, v okviru katerega je sodišče prve stopnje moralo materialnopravno presojati utemeljenost njenih ugovorov zoper zahtevek in navedbe tožeče stranke. V tem okviru je tožena stranka dala substancirano trditveno podlago, zato ni bilo zakonske podlage, da bi sodišče prve stopnje v tem delu izvajalo materialno procesno vodstvo(3). Oblikovanje materialnopravnih ugovorov je v domeni tožene stranke, kar velja tudi za ugovor iz drugega odstavka 635. člena OZ. Če se tožena stranka ni odločila, da bi vložila tak ugovor zoper zahtevek tožeče stranke, so pravno neutemeljena njena pričakovanja, da bi jo na vložitev takšnega ugovora moralo pozvati sodišče prve stopnje v okviri materialno procesnega vodstva, v smislu dopolnitve trditvene podlage. Prav nasprotno, s takšnim pozivanjem, bi bilo kršeno načelo enakega obravnavanja strank. Iz teh razlogov so neutemeljeno pritožbene navedbe, da je bila toženi stranki kršena pravica do izjave in da sodba zanjo predstavlja presenečenje.

7. Pritožba ne pove, katera dejstva, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali, je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo zatrjevanega novega (naknadnega) dogovora pravdnih strank v zvezi z izdelavo terase, zato je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

8. Podjemnik je dolžan izročiti naročniku izdelano stvar (632. člen OZ). Takrat izpolni pogodbeno obveznost in pridobi pravico do plačila za opravljeno delo. Izročitev je največkrat opravljena s tem, ko naročnik prevzame izdelano stvar v posest oziroma ko jo začne uporabljati. Podjemnik je dolžan opraviti posel in izdelati (popraviti) stvar, ki bo imela pogodbeno dogovorjene lastnosti in bo narejena po pravilih stroke. Če stvar nima teh lastnosti, naročnik ni dolžan prevzeti dela (641. člen OZ). Če pa naročnik prevzeme delo in po prevzemu ugotovi napake, mora sodno uveljavljati jamčevalne zahtevke v zakonsko določenih rokih, če je naročnika predhodno opozoril na napake(4). Prav tak pa je obravnavan primer, ko je tožena stranka prevzela delo in po nekajmesečni uporabi ugotovila, da ima delo napake(5). Zmotne so zato pritožbene trditve, da izročitev ni bila opravljena in da zato tožeča stranka ne more zahtevati plačila, ker tožeča stranka obveznosti iz pogodbe ni izpolnila. Tožena stranka v pritožbo še zatrjuje, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje stvarnih napak ampak za neizponitev. Takšna teza je že v nasprotju z njenimi trditvami, iz katerih izhaja, da je teraso imela v posesti in jo je uporabljala, po nekajmesečni uporabi pa je ugotovila skrite napake.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka pravočasno obvestila tožečo stranko na stvarne napake pri izdelavi terase, da pa tožena stranka ni sodno uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, ki se nanašajo na znižanje plačila in odpravo napak(6), tožena stranka pa tudi ni odstopila od pogodbe. Sodišče prve stopnje je dodatno še pojasnilo, da tožena stranka ni podala ugovora zoper zahtevek tožeče stranke iz drugega odstavka 635. člena OZ, na podlagi katerega bi lahko zoper zahtevek tožeče stranke za plačilo uveljavljala svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Dejanske in materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje so v tem delu pravilne. Ker je tožeča stranka predala toženi stranki izdelano teraso, ki je sicer imela napake in če bi bilo (je) opravljeno delo neuporabno, bi tožena stranka lahko odstopila od pogodbe (glej 638. člen OZ in tretji odstavek 639. člena OZ), kar bi lahko storila z enostransko izjavo volje, ki jo podjemnik mora prejeti v roku iz 635.člena OZ. S tem bi prenehale pravice in obveznosti iz podjemne pogodbe, pravdni stranki pa bi imeli druga proti drugi kondikcijske zahtevke. Ker je tožeča stranka izdelala stvar z napako, ki je postala sestavni del druge stvari tožene stranke, bi bila tožeča stranka zaradi odstopa od pogodbe upravičena le do denarnega nadomestila vrednosti dosežene koristi tožene stranke.

10. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožena stranka zatrjevala(7), da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka napake na terasi odpravila in zato tožeča stranka tudi ni izstavila računa. Navedena dejstva so odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka, posebej glede vprašanja zapadlosti terjatve tožeče stranke. Naročnik mora sodno uveljaviti jamčevalne zahtevke v prekluzivnih rokih le v primeru, ko podjemnik noče prostovoljno izpolniti svoje obveznosti. Togost pravila, ki ga določa prvi odstavek 635. člena OZ, je sodna praksa skušala omejiti z dokaj enotno zastopano razlago, da ima dogovor o načinu in rokih odprave napak naravo novega dogovora in zahtevek za izpolnitev tega dogovora (ki je enak zahtevku za odpravo napak) zastara v splošnem zastaralnem roku. Med ravnanji, s katerimi je podjemnik zavedel naročnika(8), da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, spadajo vsa podjemnikova ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava podjemnik prostovoljno odpraviti napako, torej na podlagi katerih lahko naročnik utemeljeno sklepa, da bo podjemnik odpravil napako in da sodno uveljavljanje ne bo potrebno(9).

11. Navedena pravna stališča, ki jih uporablja sodna praksa, se nanašajo na zahtevke, ki jih naročnik lahko uveljavi zoper podjemnika v smislu uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, ko so pretekli prekluzivni roki. V tej pravdi tožena stranka ne uveljavlja jamčevalnih zahtevkov, brani pa se z ugovorom, v katerem smiselno zatrjuje, da je bil med pravdnima strankama, potem, ko so bile ugotovljene napake pri izdelavi terase, sklenjen dogovor, s katerim se je tožeča stranka zavezala opraviti dodatna dela na terasi(10) in kar je odločilno, da bo tožeča stranka, ko bo opravila dodatna dela po novem dogovoru, izstavila račun, na podlagi katerega bo tožena stranka dolžna plačati opravljeno celotno storitev izgradnje terase. Če je bil med pravdnima strankama sklenjen tak nov dogovor glede izdelave terase in je bil določen nov rok za dokončanje del in glede plačila storitve, je treba spoštovati vsebino novega dogovora, tako glede obsega dela, ki ga mora opraviti tožeča stranka na terasi, kot tudi glede roka in višine plačila za opravljeno storitev.

12. Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij dopušča strankam, da prosto urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ), udeleženci obligacijskega razmerja pa lahko uredijo svojo obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega (2. člen OZ). Pravdni stranki sta lahko z novo pogodbo določili na novo pravice in obveznosti, v kateri sta lahko določno opredelili, katera dela mora tožeča stranka še narediti na terasi, določili pa sta lahko tudi rok za dokončanje dela ter rok in višino plačila za dogovorjeno delo(11).

13. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku ugotoviti, ali je bil sklenjen takšen nov dogovor in če je bil sklenjen, je prišlo do nastanka novega dvostranskega obligacijskega razmerja. Treba bo ugotoviti, kako sta tožeča stranka kot podjemnik in tožena stranka kot naročnik na novo določila pravice in obveznosti in na ta način hkrati postala dolžnika in upnika novih pravic in obveznosti.

14. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki sodišču prve stopnje za novo sojenje so bili že dani v dosedanji obrazložitvi.

15. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. 3): Glej tudi opombo št. 11, v kateri je dano navodilo sodišču prve stopnje, glede katerih dejstev pa mora opraviti materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP.

Op. št. (4): Podrobneje o tem glej 9. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Op. št. (5): Ob tem, da je opravljeno delo postalo tudi sestavni del stvari tožene stranke.

Op. št. (6): V konkretnem sporu bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati rok iz tretjega odstavka 37.c člen Zakona o varstvo potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v zvezi s drugim odstavkom 38. člena ZVPot, kar pa ni vplivalo na pravilnost sodbe, ker je tožena stranka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov tudi rok iz ZVPot zamudila.

Op. št. (7): Glej npr. ugovor tožene stranke stran 12 sodnega spis in pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 14. 10. 2013 stran 101 in z dne 5. 8. 2014 stran 107 sodnega spisa ter trditve na naroku z dne 12. 9. 2014 na straneh 119 - 120 sodnega spisa.

Op. št. (8): Glej 636. člen OZ, ki določa kdaj se podjemnik ne more sklicevati na okoliščine, da je naročnik zamudil prekluzivne roke za grajanje napak in sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov.

Op. št. (9): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, letnik 2004, str. 854 - 856. Op. št. (10): Tožena stranka trdi, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka odpravila napake.

Op. št. (11): V tem delu pa bo sodišče prve stopnje moralo opraviti materialno procesno vodstvo in pravdnima strankama omogočiti, da dopolnita trditveno podlago in na ta način bolj določno opredelita vsebino novega pogodbenega dogovora (če bo ugotovljen), iz katerega bodo razvidne (nove) pravice in obveznosti pravdnih strank.