Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi vsebine pogodbe med strankama z dne 26.9.1988 in ponudbe tožeče stranke, ki je bila sestavni del pogodbe, pravilno ugotovili, da gre za gradbeno pogodbo po 630. členu zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je bilo treba utemeljenost zahtevka tožeče stranke zaradi spremembe cen presojati po določbah 636. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 30.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1989 dalje do plačila. Višji tožnikov obrestni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da med strankama ni šlo za gradbeno ampak za delovršno pogodbo in zato bi prišle v poštev določbe 623. in 624. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik ni bil upravičen zvišati fiksno določene cene. Poudarja še, da je bila tožeča stranka z izvršitvijo del v zamudi. Končno še navaja, da tožnikova firma z registracijo za opravljanje gradbeno-obrtniških del od leta 1990 ne obstaja več.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Revizijske navedbe o neobstoju firme z registrirano dejavnostjo gradbeno obrtniških del od leta 1990 dalje predstavljajo novoto, kakršna v reviziji po 387.čl. ZPP ni dovoljena. Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi vsebine pogodbe med strankama z dne 26.9.1988 in ponudbe tožeče stranke, ki je bila sestavni del pogodbe, pravilno ugotovili, da gre za gradbeno pogodbo po 630.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je bilo treba utemeljenost zahtevka tožeče stranke zaradi spremembe cen presojati po določbah 636.čl. ZOR, kar sta sodišči tudi storili. Pri tem sta upoštevali tudi, da je bila tožeča stranka z izvajanjem del v zamudi.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožnik nosi sam stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.