Jedro

Tožnik (delavec tožene stranke) je z napadom na varnostnika, ki sta bila pri vhodu v igralnico (delovno mesto) in sta ugotavljala istovetnost, naklepoma huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev ima vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in tako predstavlja zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved tožene stranke z dne 7. 6. 2010, s katero je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi. Posledično navedenemu je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove na nazaj na delo ter mu za ves čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka delavcev o tovrstnem načinu varovanja ni seznanila, saj s tem ni bil seznanjen niti predsednik pogajalske skupine I.Č., ki se je istega dne neposredno pred stavko pogajal s člani uprave tožene stranke. Prav tako varovano območje ni bilo označeno, niti niso bila objavljena kakršna koli pravila o obnašanju na varovanem območju, kot to določa 9. člen Pravilnika o ukrepih zasebnega varnostnika v zvezi z 2. alineo 1. odstavka 43. člena Zakona o zasebnem varovanju. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, sklicujoč se na 8. točko 2. člena Zakona o zasebnem varovanju, pri tem pa prezre določbo 2. alinee 1. odstavka 43. člena navedenega zakona. V konkretnem primeru ni šlo za varovanje ljudi in premoženja, temveč za prepoved vstopa sindikalnim zaupnikom, kot sta to izpovedala priči I.Č. in K.K.. Sodišče je nekritično povzelo stališče tožene stranke v odpovedi, da je tožnik kršil organizacijsko navodilo 606, ker prihoda in odhoda ni registriral na način, kot je to določeno. Ni razumljivo, kako naj bi tožnik kršil to navodilo, če tožena stranka o spremembi režima delavcev ni obvestila. Sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, saj je protispisno povzelo izpovedbe tožnika in prič. Sodišče tožniku očita, da je moral pričakovati spremenjen režim pri vhodu v igralnico, saj naj bi mu predsednik sindikata pojasnil, da njega ne pustijo v poslovne prostore tožene stranke, kar naj bi izhajalo iz izpovedi tožnika. Navedeno pa iz izpovedi tožnika ne izhaja. Poudarja, da je potrebno tožnikovo obnašanje presojati upoštevaje navedene okoliščine. V nadaljevanju ponovno pojasnjuje okoliščine dogodka. Izpostavlja, da se varnostnika tožniku nista predstavila niti nista nosila kap. Tožnik, ki je prišel iz vogala in se je znašel med nima, našitkov na roki ni mogel opaziti. V trenutku, ko ga je neznan človek prijel za roko, v kateri je imel denarnico, drugi pa ga je obstopil, se je počutil ogroženega, zato je odreagiral instinktivno, tako da je varnostnika odrinil, temu pa je sledilo medsebojno prerivanje. Zaključki sodišča, da je tožnik dejanje storil naklepoma in hote, da ni bil izzvan ne napaden, da je vedel, da poteka stavka in se je zavedal, da bo njegovo ravnanje odmevno, da se bo o tem pisalo in da bo to lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, niso potrjeni z nobenim dokazom. Sodišče zmotno zaključuje, da je to dejanje zaradi vpliva na obisk potencialnih gostov, škodovalo poslovnim interesom tožene stranke. Italijanski gosti prav gotovo ne berejo Ž. in P., dogodek pa tudi ni bil tako odmeven, da bi o tem poročali milanski in rimski časopisi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo z ugotovitvijo, da ima ravnanje tožnika vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1. Oba varnostnika sta izpovedala, da nista bila v bolniškem staležu, prav tako iz njune izpovedi ni mogoče zaključiti, da so zaradi tožnikovega napada nastale posledice, ki so znaki kaznivega dejanja, opisanega v 1. odstavku 122. člena KZ-1. Te posledice se ne morejo predpostavljati ob opisu „odrgnine“, „udarec“, temveč bi o tem lahko presojal le izvedenec medicinske stroke, še posebej ob dejstvu, da je nesporno, da varnostnika nista utrpela niti začasnih posledic, ki bi trajale več kot 1 dan, saj nista bila v bolniškem staležu. Ker sodišče ni zaslišalo priče R.S., ki je bil edini očividec, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nevzdržna je tudi ocena sodišča, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Kot je izpovedal tožnik, pa tudi K.K., s tožnikom ni bilo nikoli nobenih problemov, vedno je bil pripravljen delati izven običajnih ur, prostovoljno je delal tudi podaljšane vikende. Sporni incident, do katerega je prišlo v „izrednih okoliščinah“ in ki nima nobene zveze s tožnikovim delom in njegovim odnosom z gosti, po 17 letih dela ne more predstavljati resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče protispisno povzelo izpovedbe tožnika in prič, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah tožnika in prič ter med sami zapisniki o izpovedbah, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Pritožbene navedbe, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo priče R.S., so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi izrčpno pojasnilo, zakaj navedene priče ni zaslišalo, kot je to dolžno storiti v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP. V zvezi z okoličinami dogodka z dne 9. 5. 2010 je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi obeh varnostnikov A.N. in J.P., saj njuno izpoved potrjuje tudi videoposnetek, priložen kot dokaz s strani tožene stranke, katerega si je ogledalo tudi pritožbeno sodišče. Glede na to, da je tožnik izvedbo dokaza z zaslišanjem priče R.S. predlagal ravno za ugotovitev okoliščin dogodka z dne 9. 5. 2010 in je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov, je zato dokaz z zaslišanjem priče R.S. tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo kot nepotrebnega. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 1996 pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „krupje III“. Tožena stranka je tožniku dne 1. 6. 2010 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil opravljen dne 7. 6. 2010 in mu v nadaljevanju dne 7. 6. 2010 podala izredno odpoved iz razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Tožniku je očitala, da je dne 9. 5. 2010 ob prihodu na delo ob 20. uri brez razloga napadel varnostnika družbe S. A.N. in J.P., ki sta bila s strani družbe H. d.d. pooblaščena za varovanje premoženja in preverjanje vstopa zaposlenih na službenih vhodih z namenom, da se prepreči vstop delavcem, ki niso imeli planirane delovne obveznosti na ta dan, ter jima je povzročil lahke telesne poškodbe. S takim ravnanjem je kršil 31., 32., in 35. člen ZDR, njegovo ravnanje pa ima tudi znake kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe. Glede na način, kako je tožnik kršil pogodbeno in delovno obveznost in posledice, ki so oziroma bi lahko zaradi tega nastale, nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank in vpogleda videoposnetka nadzorne kamere, predložene s strani tožene stranke ter z zaslišanjem tožnika in prič I.Č., K.K., A.N. in J.P., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 9. 5. 2010 brez utemeljenega razloga napadel oba varnostnika, pri čemer je prvi utrpel poškodbe obraza in vreznine na roki, drugi pa je zadobil močan udarec v ramo in glavo. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno zaključilo, da je tožnik s takšnim ravnanjem kršil delovne obveznosti iz 31., 32. in 35. člena ZDR, saj ni spoštoval navodil tožene stranke in spornega dne registriral prihod na način, kot je bilo določeno ter bi s takšnim ravnanjem, glede na medijsko obveščanje o neredu v času stavke, lahko škodoval poslovnim interesom tožene stranke. Tožnikovo ravnanje ima tudi vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 122. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami, v nadaljevanju KZ-1).

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo okoliščine dogodka z dne 9. 5. 2010, očitanega v izredni odpovedi in ponovno izpostavlja, da o takšnem načinu registriranja, kot je bil določen spornega dne, zaposleni niso bili obveščeni, da ni vedel, da sta bili osebi pred vhodom varnostnika, ker nista nosila kap, našitkov pa ni mogel opaziti ter da je zato, ker sta ga neznani osebi obstopili, reagiral instinktivno, zaradi česar je med njimi prišlo do medsebojnega prerivanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje glede okoliščin dogodka z dne 9. 5. 2010, v zvezi s katerimi utemeljeno sledi izpovedi obeh varnostnikov A.N. in J.P., saj je njuna izpoved podprta tudi z videoposnetkom varnostne kamere pri toženi stranki, katerega si je na seji senata dne 2. 6. 2011 ogledalo tudi pritožbeno sodišče. Iz navedenega videoposnetka, ki potrjuje skladno izpoved varnostnikov, je jasno razviden tožnikov napad na oba varnostnika in tega zaključka tožnikove navedbe v pritožbi, da je šlo zgolj za medsebojno prerivanje, ne uspejo izpodbiti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bila oba varnostnika v delovni obleki, opremljeni z znakom licence ter z znakom varnostnika, katero morajo varnostniki nositi v skladu z določbo 51. člena Zakona o zasebnem varovanju (Ur. l. RS, št. 126/2003, s spremembami, v nadaljevanju ZZasV). Navedeno dejstvo je razvidno tudi iz videoposnetka, zaradi česar so pritožbene navedbe, da tožnik ni vedel, da sta osebi pred vhodom varnostnika, neutemeljene. Ob ugotovitvi, da sta bila oba varnostnika pri vhodu v igralnico v delovnih oblekah, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je njuna prisotnost ob vhodu v igralnico izkazovala opravljanje nalog varnostnikov. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, da tožnik o varnostnikih pred vhodom ni bil obveščen, neutemeljene, niti ne morejo opravičiti njegovega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral pričakovati spremenjen režim pri vhodu v igralnico, predvsem glede na tožnikovo izpoved, da je spornega dne pred dogodkom srečal I.Č., ki mu je povedal, da ga ne spustijo v poslovne prostore. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu protispisno povzelo izpoved tožnika. Naloga varnostnikov, to je preverjanje istovetnosti oseb pri vstopu v igralnico, za katero se je tožena stranka odločila zaradi povečanja varnosti v času stavke, je predstavljala ukrep po 2. alinei 1. odstavka po 43. členu ZZasV, v kateri je določeno, da sme varnostnik pri opravljanju nalog zasebnega varovanja med drugim izvajati tudi ukrep ugotavljanja istovetnosti osebe pri vstopu oziroma izstopu iz varovanega območja, kadar je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, ki ga varuje, ali če tako določajo pravila na varovanem območju. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da je varovanje ljudi in premoženja tudi preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov v varovane prostore, kot to izhaja iz 8. točke 2. člena ZZasV, pri čemer je igralnica na dan stavke pri toženi stranki predstavljala varovani prostor. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, so zato neutemeljene. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da bi morala tožena stranka območje posebej označiti kot varovano območje ter sprejeti pravila na varovanem območju, v zvezi s čimer se sklicuje na 9. člen Pravilnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se 9. člen Pravilnika nanaša na pravila na varovanem območju, pri čemer pa ta člen ne določa, na kakšen način mora biti določeno varovano območje, niti ne določa obveznega sprejema pravil na takem območju, kot to zmotno navaja pritožba. Kot je že bilo izpostavljeno, je prisotnost varnostnikov pred vstopom v igralnico izkazovala opravljanje nalog varovanja, pri čemer je bilo varovano območje igralnica. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni upošteval spremenjenega režima registriranja, ki se je za dan stavke izvajal tudi s preverjanem istovetnosti s strani varnostnikov, za kar je imela tožena stranka podlago v organizacijskem navodilu št. 606, kjer je v točki 4.3.4 določeno, da so se delavci dolžni pri prihodu na delo in odhodu z dela posluževati vhoda in izhoda, ki jim je za to namenjen, pri čemer so prihod in odhod dolžni registrirati na način, kot je to določeno.

Glede na navedene ugotovitve, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik z napadom na varnostnika, ki sta pri vhodu v igralnico ugotavljala istovetnost, naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer določilo 31. člena ZDR, po katerem mora delavec delo opravljati vestno, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, določilo 32. člena ZDR, po katerem je delavec dolžan upoštevati navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in določilo 35. člena ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Zaključek, da obveščanje javnosti o neredu v času stavke vzbuja pozornost potencialnih gostov, kar lahko vpliva na obisk v igralnici in bi to lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi dokazne ocene izpovedi zaslišanih prič, ki so izpovedovali o prisotnosti novinarjev ter o dejstvu, da se je o dogodku z dne 9. 5. 2010 pisalo tudi v dnevnih časopisih. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenim dokaznim zaključkom, da bi tožnikovo ravnanje lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, katerega tožnikova navajanja v pritožbi, da tuji gostje, ki predstavljajo večji delež vseh gostov, ne berejo slovenskega časopisja, ne uspejo izpodbiti.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnikovo ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po navedenem členu gre takrat, kadar nekdo koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Glede na ugotovitve, da je tožnik z napadom enega varnostnika tako telesno poškodoval, da je ta dobil poškodbe obraza in vreznine na roki, drugega pa tako, da je zadobil močan udarec v ramo in glavo, kar je razvidno iz zdravniških potrdil, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila zaradi navedenih telesnih poškodb začasno prizadeta njuna zunanjost, s čimer so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po citirani določbi. Dejstvo, da varnostnika zaradi povzročenih telesnih poškodb nista bila v bolniškem staležu, ne pomeni, da niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kot to zmotno navaja pritožba. Začasno zmanjšana poškodovančeva zmožnost za delo predstavlja zgolj enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe pa so po 1. odstavku 122. člena KZ-1 določeni alternativno, kar pomeni, da za ugotovitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zadošča že ugotovitev enega izmed alternativno določenih zakonskih znakov. V konkretnem primeru je to zakonski znak začasno prizadete oškodovančeve zunanjosti, obstoj katerega je kot že rečeno, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pri obema varnostnikoma.

Ob ugotovljenem odpovednem razlogu po 1. in drugi 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede na vse ugotovljene okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje dela tožnika do izteka odpovednega roka ni mogoče, pri čemer je svojo odločitev tudi izčrpno pojasnilo. Glede na ugotovitve, da ima očitano ravnanje tudi znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, glede na način storitve dejanja, torej da tožnik ni bil izzvan, da je to dejanje storil naklepoma, in glede na to, da bi dejanje lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo s tem porušeno medsebojno zaupanje strank in da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. S tem pa je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presojale tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na tožbo, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).