Jedro

Podpis zapisnika mejne obravnave ni nujen. Vendar mora biti zapisnik, če ni podpisan, tako natančen, da ni nobenega dvoma o tem, da je bil lastnik, ki se z urejenim delom meje ne strinja, opozorjen, da pokaže svojo mejo in na posledice, če tega ne stori.

Tožnik je v pritožbenem postopku ugovarjal nepravilnosti vodenja postopka po ZEN in Pravilniku ter da zapisnik ni sestavljen v skladu z dejanskim dogajanjem, torej da ne dokazuje tega, kar se je na obravnavi dogajalo. Drugostopni organ je prvi, ki je te navedbe obravnaval. Po presoji sodišča mora zato njegova odločba glede teh, novih dejstev in dokazov, vsebovati obrazložitev, kakršno terja 214. člen ZUP. V obravnavani zadevi pa drugostopenjski organ novih dejstev in dokazov, kot utemeljeno opozarja tožnik, ni presodil.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, prva, druga in tretja alineja 1. točke izreka odločbe Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-2185/2017-19 z dne 11. 3. 2019 se odpravijo in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek. V ostalem delu se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevka A. d.d. Ljubljana, Slovenija – v stečaju in Etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe ... in ... za povračilo stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v katastrski občini ... kot urejene evidentiral: - del meje parcele 3309 s sosednjimi parcelami 2326, 2328, 3269, 2334, 2330; - del meje parcele 2330 s sosednjimi parcelami 2334, 2331, 2332; - mejo parcele 2332 s sosednjimi parcelami 2334, 2340, 2341, 2327, 2331; - del meje parcele 2331 s sosednjima parcelama 2327, 2328; - del meje parcele 2328 s sosednjima parcelama 2327, 2326 (1. točka izreka) in odločil, da je grafični prikaz urejene meje in stanja urejenih delov meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (2. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je B., d.o.o. vložil zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejenih mej. Zahtevi je bil priložen ustrezen elaborat, izdelan upoštevaje določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku sodelovali zemljiškoknjižni lastniki parcel, med drugim tožnik kot lastnik parcele 2334. Iz zapisnika mejne obravnave je razvidno, da je pooblaščenka tožnika kljub strinjanju s predlaganim delom meje odklonila podpis izjave v zapisniku. Glede na navedeno meni, da so izpolnjeni pogoji za evidentiranje.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Navaja, da iz prvostopenjske odločbe in iz zapisnika mejne obravnave sicer ne izhaja, da bi pooblaščenka tožnika podala pisno soglasje k predlagani meji, vendar tudi ni izrazila nesoglasja glede poteka predlagane meje oziroma po podatkih spisa svoje meje ni pokazala. Iz zapisnika mejne obravnave jasno izhaja natančen opis poteka postopka in zapis podajanja posameznih pripomb, pri čemer drugostopenjski organ ne dvomi v pravilnost in verodostojnost zapisnika ter zato ne more slediti pritožbenim navedbam o drugačnem poteku postopka na terenu. Zapisnik mejne obravnave, ki predstavlja javno listino, ne vsebuje nobenih navedb pooblaščenke tožnika o nestrinjanju s potekom predlagane meje, pri čemer so bile stranke nedvomno seznanjene z vsebino določbe petega odstavka 31. člena ZEN. Zavrača tudi pritožbene trditve o tem, da naj se meja uredi po dejanskem uživanju, saj niso v neposredni povezavi z evidentiranjem urejene meje. Ta kriterij je mogoče upoštevati le pri urejanju meje v sodnem postopku. Tožnik ima še vedno možnost, da zanj sporno mejo uredi v sodnem postopku. Navaja še, da tožnik izpodbija celotno odločbo, da pa z ugovori glede parcel, ki niso v njegovi lasti ne more uspeti že zato, ker v tem delu ni prizadet v svojih pravicah in koristih.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je bil zapisnik sestavljen nezakonito in nepravilno, o tem njegovem ugovoru pa se toženka sploh ni izrekla. Že v pritožbi je namreč navajal, da je geometer njegovo pooblaščenko prepričeval, da je meja prava, ni pa je vprašal, kje po njenem poteka prava meja, ni je pozval naj jo pokaže in niti ji te možnosti ni dal. Pooblaščenka je kljub temu začela kazati, kje poteka meja, vendar je geometer ni hotel upoštevati in je zapiasti, ampak je zapisal, da se tožnik načeloma strinja z mejo. Geodet bi moral zapisati vsaj ustno sporočilo stranke na zapisnik. Ker tega ni storil, zapisnik ne more biti javna listina. Iz njegove izjasnitve o pritožbi, v kateri navaja, da je v zapisniku povzetek, kot ga je sam videl, izhaja, da niti ni vedel, da bi moral stranko vprašati o poteku meje in njene navedbe zapisati dobesedno in ne tako, kot jih je videl on. Gre za subjektivno oceno in presojo izrečenega, kar pomeni, da zapisnik ni sestavljen v skladu s 76. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjski organ je vse navedbe o tem, da javna listina neresnično potrjuje dejstva in da ni pravilno sestavljena, neutemeljeno spregledal. Dokazno pravilo o resničnosti javne listine namreč organ zavezuje zgolj, če ga stranka ne izpodbija. Če ga izpodbija, pa je treba izvesti ustrezen dokazni postopek in o tem zavzeti stališče, česar ni storil, kar predstavlja kršitev določb upravnega postopka in 22. člena Ustave.

5. Tožnik navaja še, da ga geometer na mejni obravnavi ni opozoril na posledice petega odstavka 31. člena ZEN, kar predstavlja kršitev 7. člena ZUP. Fikcija je zgolj izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko. Izjema se uporabi šele, ko so bile stranke opozorjene na vse posledice. Na podlagi šestega odstavka 4. člena Pravilnika mora geodet na mejni obravnavi posebej opozoriti in v zapisniku navesti, da je udeleženca na mejni obravnavi, ki je pokazal mejo, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra, opozoril, da take meje ni možno evidentirati kot urejene in da se šteje, da se udeleženec strinja s predlagano mejo, če ni pokazali svoje. Tako opozorilo je potrebno tudi, če na mejni obravnavi s predlagano mejo ne soglašajo. Opozarja še, da je zapisnik samo formular, kamor je geodet pisal, kar je hotel. Tožnik je izrazil nestrinjanje tudi s tem, da je 29. 3. 2019 sprožil nepravdni postopek za določanje meje. Pravilno bi bilo, da se postopek določanja dokončne meje prekine, dokler ni meja sodno urejena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in uveljavlja stroške postopka.

6. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

7. Stranka z interesom A. d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da ni dejanski lastnik nepremičnin parc. št. 2340 in 2341 k.o. ..., ampak je to na podlagi sodne poravnave XI Pg 2060/2012 z dne 28. 6. 2017 C. Zato predlaga, da sodišče o tožbi obvesti to osebo. Uveljavlja povračilo stroškov postopka.

8. Stranka z interesom Etažni lastniki večstanovanjske stavbe ... in ... v odgovoru na tožbo navaja, da je meja, kot jo je ugotovila toženka, pravilna in odraža dejansko stanje v naravi. Meni, da je bil postopek izveden korektno in da vsebina zapisnika ter to, kaj je na naroku izjavila pooblaščenka tožnika, za ta postopek ni pomembno. Meja med parcelama 3309 in 2334 k.o. ..., kot jo zatrjuje tožnik, ni resnična, tožnik si želi zgolj neutemeljeno prilastiti del parcele 3309 k.o. ... Pooblaščenka tožnika je odvetnica in pozna vse procesne pravice ter določila postopka in zapisnika ne bi podpisala, če bi bila v njem navedena neresnična dejstva. Ker je tožnik sprožil postopek za ureditev meje, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, pa tudi nima pravnega interesa za vodenje obeh postopkov. Predlaga zavrnitev postopka in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

9. V pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2020 tožnik poudarja, da A. d.d. - v stečaju nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku, ker parceli 2340 in 2341 nista v njegovi lasti.

10. Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

11. Tožba je delno utemeljena.

12. Sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Vendar gre za tak primer le tedaj, če izpodbijana odločitev ne bi mogla poseči v pravico, zaradi varovanja katere se je tožnik lahko udeleževal upravnega postopka. Po presoji sodišča se ima tožnik kot lastnik nepremičnine parc. št. 2334 k.o. ... pravico udeleževati postopka urejanja in evidentiranja urejene (katastrske) meje, ne glede na to, da je vložil predlog za sodno urejanje meje. Vsi lastniki imajo namreč pravico, da sodelujejo v upravnem postopku urejanja meje in v njem pokažejo drugačno katastrsko mejo od predlagane, ker je posledica tega ravnanja, da se meja ne evidentira kot urejena do zaključka sodnega postopka. Tak pravni položaj ni identičen položaju, ko se meja evidentira kot urejena. Zato ugovor stranke z interesom, da tožnik nima interesa za tožbo, ni utemeljen.

13. Strokovna podlaga za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje (drugi odstavek 26. člena ZEN). Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje (drugi odstavek 28. člena ZEN). Zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je treba priložiti elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave (prvi odstavek 29. člena ZEN). Elaborat ureditve meje vsebuje predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru, in zapisnik mejne obravnave; predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra. Če se meja, ki so jo pokazali lastniki parcel razlikuje od predlagane meje, vsebuje elaborat ureditve meje tudi prikaz poteka pokazane meje (drugi odstavek 29. člena ZEN). Sestavine elaborata ureditve meje in prejšnjega odstavka podrobneje določi minister (tretji odstavek 29. člena ZEN). V nadaljevanju zakona je predpisan še potek mejne obravnave, vključno s pripravo nanjo (30., 31. člen ZEN). V petem odstavku 31. člena je tako med drugim določeno, da morajo lastniki parcel, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, pokazati svojo mejo. Če je ne pokažejo, se šteje, da s predlagano mejo soglašajo.

14. Zapisnik mejne obravnave je javna listina in zato dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 169. člena ZUP). Zapisnik velja kot dokaz o poteku in vsebini dejanja in o danih ustnih izjavah ob dveh pogojih; da je sestavljen v skladu z zakonom in da pred njegovo sklenitvijo ni bilo pripomb.1 Poleg tega je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena (prvi odstavek 171. člena ZUP).

15. Vsebina zapisnika mejne obravnave je predpisana v 32. členu ZEN, ki določa, da je zapisnik mejne obravnave sestavni del elaborata ureditve meje (prvi odstavek). V zapisniku se navedejo kraj in čas njene izvedbe, vabljeni in prisotni udeleženci ter opiše njen potek. Poleg podpisa udeleženca mora biti naveden datum tega podpisa. Podrobnejši način vodenja zapisnika mejne obravnave določi minister (drugi odstavek). Zapisnik podpišejo geodet, ki je vodil mejno obravnavo, in lastniki. Če ga kateri od lastnikov noče podpisati, geodet to dejstvo in razloge za odklonitev podpisa navede v zapisniku. Vanj se vpišejo tudi vse pripombe, ki jih dajo lastniki k poteku postopka mejne obravnave oziroma na zapisnik (tretji odstavek).

16. Podpis zapisnika mejne obravnave torej ni nujen. Vendar mora biti zapisnik, če ni podpisan, tako natančen, da ni nobenega dvoma o tem, da je bil lastnik, ki se z urejenim delom meje ne strinja, opozorjen, da pokaže svojo mejo in na posledice, če tega ne stori2. To nenazadnje izhaja iz zakonske zahteve, da mora geodet, če kateri od prisotnih lastnikov zapisnika noče podpisati, v njem navesti tudi razloge za odklonitev podpisa. Uporaba domneve iz petega odstavka 31. člena ZEN je dopustna le, kolikor iz zapisnika izhaja, da je bil prisotni mejaš, ki se z mejo ne strinja, pozvan, da pokaže drugačen potek meje. Če prisotni mejaš zapisnika ne podpiše, je treba domnevati, da je podpis odklonil ravno zato, ker se s predlagano mejo ne strinja in ga je torej o posledici odklonitve treba poučiti v tistem trenutku. Zato navedba o tem pouku, ki je vnaprej natisnjena na začetnem delu formularja zapisnika, ne zadošča. Zapisnik je namreč treba voditi kronološko (sedmi odstavek 28. člena Pravilnika), saj je le tako veren zapis dogajanja. Poleg tega tudi iz drugega odstavka 28. člena Pravilnika ne izhaja, da bi bilo zahtevi, da je treba mejaša poučiti o posledicah njegove opustitve, zadoščeno že s tem, ko so te posledice vnaprej natisnjene na formularju. Po tej določbi se namreč pred začetkom mejne obravnave lahko pripravi okvirni del zapisnika mejne obravnave, ki pa (sme) vsebovati (le): - navedbo parcelne številke parcele, za katero se bo urejala meja, ter ime in šifro katastrske občine,- navedbo kraja in časa začetka izvedbe mejne obravnave, - navedbo imena in priimka pooblaščenega geodeta, ki vodi mejno obravnavo, - navedbo oseb, vabljenih na mejno obravnavo.

17. Med strankama ni sporno, da pooblaščenka tožnika zapisnika ni podpisala. Zato je še toliko bolj relevantno, ali je sestavljen tako, kot določa zakon, in ali njegova vsebina odraža dejansko dogajanje na mejni obravnavi, pri čemer je neupoštevna trditev stranke z interesom, da je pooblaščenka odvetnica in zato prava uka stranka, saj predpis ne določa, da če je pooblaščenec stranke odvetnik, opozorila niso potrebna.

18. Tožnik je v pritožbenem postopku ugovarjal nepravilnosti vodenja postopka po ZEN in Pravilniku ter da zapisnik ni sestavljen v skladu z dejanskim dogajanjem, torej da ne dokazuje tega, kar se je na obravnavi dogajalo. Drugostopni organ je prvi, ki je te navedbe obravnaval. Po presoji sodišča mora zato njegova odločba glede teh, novih dejstev in dokazov, vsebovati obrazložitev, kakršno terja 214. člen ZUP. V obravnavani zadevi pa drugostopenjski organ novih dejstev in dokazov, kot utemeljeno opozarja tožnik, ni presodil. Izhajal je namreč iz tega, da je zapisnik javna listina in je zato tožnikove navedbe in predlagane dokaze zavrnil s posplošeno navedbo, da ne dvomi v pravilnost in verodostojnost zapisnika, vsled tega pa ne more slediti navedbam pritožnika glede drugačnega poteka postopka na terenu. Na ta način ni pojasnil, zakaj ne dvomi v njegovo pravilnost in verodostojnost in ne verjame tožniku, ki trdi drugače. Tako ni pojasnil, katere vse sestavine so določene v zakonu in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku in jih zapisnik vsebuje, ali pa morda katerih ne vsebuje (slednje bi pomenilo, da elaborat ne vsebuje predpisanih sestavin). Prav tako ni pojasnil, na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov je prišel do prepričanja, da tožnikove trditve o tem, da je zapisnik sestavljen nepravilno, niso utemeljene, saj dokazov, ker je izhajal iz prepričanja, da je zapisnik edini dokaz o pravilnosti njegove vsebine, sploh ni izvajal. 19. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika v delu, ki se nanaša na mejo s tožnikovimi nepremičninami, ugodilo in izpodbijano odločbo v prvi, drugi in tretji alineji na podlagi 3. in posledično 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUP pa je zavrnilo tožbo zoper odločitev iz četrte in pete alineje 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Kot namreč pravilno navaja toženka, lahko stranka varuje le svoje neposredne pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist. Tožnik v tožbi ne utemelji, v čem je zaradi razlogov, ki jih uveljavlja v tožbi, lahko prizadet njegov interes zaradi določenega dela meje parcele 2331 s sosednjima parcelama 2327, 2328 in dela meje parcele 2328 s sosednjima parcelama 2327, 2326 vse k.o. ..., saj ne trdi, da je njihov lastnik in niti da ima na teh parcelah kakšno drugo pravico. Tožnik ni zagovornik javne koristi in zato ne more posplošeno uveljavljati tistih ugovorov o nezakonitosti izpodbijanega akta, zaradi katerih ta akt, tudi če bi bil nezakonit, ne bi posegel v njegov pravni položaj.

20. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi delno ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v ostalem delu pa ni izkazano, da tožnik varuje svoj pravni interes, je sodišče na podlagi prvega odstavka ter prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. Z opustitvijo glavne obravnave namreč niso bile kršene pravice strank z interesom, saj zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica procesne kršitve, sodišče tožbe, tudi če bi izvedlo obravnavo, ne bi moglo zavrniti. Z dejanskim stanjem, ki ga sodišče ugotovi na glavni obravnavi, razen v izjemnih primerih, ko lahko odloča o sporu polne jurisdikcije, ne more nadomestiti dejanskega stanja, ki ga je dolžan ugotavljati upravni organ. Zato bi sodišče tudi v primeru opravljene glavne obravnave sprejelo enako odločitev in zadevo vrnilo toženki, da bi ugotovila relevantno dejansko stanje. S tem je strankam tudi omogočeno, da zoper popolno ugotovljeno dejansko stanje uveljavljajo pravno sredstvo.

21. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena). Ker stranki z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo nista v ničemer prispevali k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njun zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 179. 2 Glej tudi III U 388/2016 z dne 16. 2. 2018, I U 204/2019 z dne 14. 4. 2020.