Jedro

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 2.030,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2024 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2.030,78 EUR za 21.3.2024 (II. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu, v katerem je bila tožba umaknjena (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 637,09 EUR stroškov postopka in jo določilo kot taksno zavezanko (IV. in V. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi sporazuma, ki ni akt delovnega prava. Sodba ne vsebuje presoje o delovnopravnih pravicah iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ampak o obligacijskih pravicah med upnikom in dolžnikom. Odločitev glede obstoja in višine terjatve je neobrazložena in protislovna. Tožniku je prisojen znesek 2.030,78 EUR, čeprav je sodišče ugotovilo, da je napačno seštel glavnico, izračuni obresti pa so bili napravljeni na napačni osnovi. Ni pojasnilo, kako je ugotovilo obstoj in višino terjatve, na kateri glavnici temeljijo prisojene obresti ter zakaj napačni izračuni ne vplivajo na utemeljenost zahtevka. Oprlo se je izključno na navedbe in izračune tožnika, toženki pa ni omogočilo učinkovite obravnave spornih dejstev ter ni preverilo pravilnosti izračunov ali izvedlo dokazov po uradni dolžnosti (kršitev 22. člena Ustave RS, 8. člena ZPP, 6. člena Evropske konvencije o
0dlovekovih pravicah - EK
0cP). Toženka je že v ugovoru pojasnila, da njene knjige izkazujejo le terjatev tožnika v višini 509,56 EUR, ki jo je v celoti poravnal 21. 3. 2024, sodišče prve stopnje pa tega ni presojalo in je te navedbe brez dokazne ocene prezrlo. Napačno je uporabilo tudi pravila o vračunavanju plačil iz 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dogovor o načinu vračunavanja ni bil sklenjen, terjatve ob zapadlosti niso bile nesporno ugotovljene. Sporazum z dne 4. 12. 2023 ne predstavlja brezpogojnega in neposredno izvršljivega priznanja dolga. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali so obveznosti dejansko zapadle, ali so bile izpolnjene druge obveznosti iz sporazuma in ali je sporazum morda prenehal ali bil delno izpolnjen, zaradi česar je materialnopravna presoja napačna in nepopolna. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Meni, da tožniku ne pripadajo izvršilni stroški, ker niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožnik je tožbo delno umaknil, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Uspeh tožnika je bil 91%, toženke pa 9%, temu ustrezno bi morali biti odmerjeni stroški postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Gre za spor, za katerega je pristojen sodnik posameznik (drugi odstavek 14. člena ZDSS-1), sodbo pa je izdala sodnica, ki je vodila glavno obravnavo.

6.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika, ki je od toženke kot nekdanje delodajalke zahteval plačilo neplačanega regresa za letni dopust in stroškov prehrane in prevoza na in iz dela. Spor se tako nanaša na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav je bilo plačilo urejeno tudi v sporazumu, ki sta ga sklenili stranki, zato je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča na podlagi b) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

7.Sodišču prve stopnje se do vprašanja stvarne pristojnosti ni bilo potrebno opredeljevati, saj je bilo o stvarni pristojnosti odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem, ki se je izreklo za stvarno nepristojnega in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Toženka se zoper sklep ni pritožila, zato neutemeljeno šele v pritožbi zoper sodbo ugovarja stvarno nepristojnost sodišča prve stopnje.

8.Pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, zaradi česar naj bi bila podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je nekonkretiziran, saj toženka v pritožbi ne navaja, kateri del katere konkretne listine naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo.

9.Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in razumljive razloge za svojo odločitev, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij je ugotovilo, da se je toženka tožniku zavezala plačati regres za letni dopust za leto 2023 do 31.1.2024 v znesku 2.000,00EUR in stroške prevoza na in iz dela ter stroške prehrane v znesku 500,00 EUR do 31. 12. 2023. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo tako višino glavnice kot njeno zapadlost ter se posredno opredelilo do ugovora toženke, da ima tožnik zoper njo le terjatev v višini 509,56EUR. Toženka ni zanikala, da je bil sklenjen sporni sporazum in da je še veljaven, prav tako ni predložila dokazil, da je preostali del dolgovanega regresa in stroškov v zvezi z delom poravnala pred vložitvijo predloga za izvršbo, tj. 7.2.2024. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik pravilno izračunal znesek kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od navedenih glavnic1 do vložitve predloga za izvršbo, vendar je zneske napačno seštel. Zahteval je znesek 2.503,57EUR namesto 2.509,57EUR. Ker je tožnik zahteval plačilo nižjega zenska, kot bi mu pripadal (prvi odstavek 2. člena ZPP), so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni jasno, zakaj nepravilni izračuni niso vplivali na odločitev.

10.Sodišče v delovnih sporih odloča na podlagi trditev in dokazov, ki jih v dokaz svojih navedb predložita obe stranki (drugi odstavek 7. člena ZPP v povezavi z 19.členom ZDSS-1). Toženka ni predložila nobenih dokazil, prav tako ni ugovarjala, da sporazum ne velja več, da obveznosti niso zapadle, da niso bile izpolnjene tudi druge obveznosti iz sporazuma. Vložila je le ugovor zoper sklep o izvršbi, kjer je navedla zgolj, da glede na poslovne knjige tožniku dolguje znesek 509,56EUR, ki ga je že poravnala. Sodišče prve stopnje je te navedbe toženke upoštevalo (točka 9. do 11. obrazložite), zato je neutemeljen očitek o pomanjkljivi dokazni oceni in kršitvi 8. člena ZPP.

11.Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku. Toženki je bila vročena dopolnitev tožbe in vabilo na pripravljalni ter prvi narok, vendar dodatnih navedb ni podala, prav tako ni pristopila na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavano, zato neutemeljeno uveljavlja, da ji je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS in pravica do poštenega sojenja iz 6.člena EK
0cP.

12.Sodišče prve stopnje je pri vračunavanju prejetega plačila pravilno izhajalo iz 288. člena OZ. Toženka ni odgovorila na dopolnitev tožbe, kjer je tožnik pojasnil, da je toženka s plačilom dne 21. 3. 2024 najprej poravnala stroške, zamudne obresti in del glavnice, čeprav ji je bila dopolnitev tožbe vročena. V pritožbi ne navaja razlogov, zakaj na te navedbe ni mogla pravočasno odgovoriti tekom postopka na prvi stopnji, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa velja, da kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ), zato je neutemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so stroški izvršilnega postopka del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti, zato je za prejeto plačilo utemeljeno zmanjšalo dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti in glavnice (10. točka obrazložitve).

13.Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik tožbo delno umaknil za znesek, ki ga je toženka plačala dne 21. 3. 2024, torej po začetku sodnega postopka, mu mora toženka povrniti tudi stroške za umaknjen del zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tožnik ni uspel zgolj z majhnim delom zahtevka, z zahtevkom glede plačila zakonskih zamudnih obresti za dne 21.3.2024, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožniku povrniti vse stroške postopka, saj z delom zahtevka, s katerim tožnik ni uspel, niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo tudi stroške izvršilnega postopka. Toženka v roku, ki je bil dogovorjen s sporazumom, ni izpolnila svojih obveznosti, zato je tožnik vložil predlog za izvršbo, ti stroški so tako del stroškov postopka. Pritožbene navedbe, da sporazum ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zaradi česar tožnik naj ne bi bil upravičen do priznanja stroškov izvršbe, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, poleg tega je bil sklep o izvršbi zaradi ugovora toženke razveljavljen, o zahtevku tožnika pa je odločilo pristojno sodišče po izvedenem dokaznem postopku.

14.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

15.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife priznalo naslednje stroške: 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk za materialne stroške in 22% DDV, kar skupaj (upo
61tevaje vrednost to
0dke 0,60EUR) zna
61a 279,99 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni.

-------------------------------

1Od dolgovanega regresa je to 6,15 EUR, od stroškov prevoza in prehrane pa 3,42 EUR, skupaj 9,57 EUR.