Jedro

Če je bil stečajni dolžnik po zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ, št. 84/89) prodan kot pravna oseba na javni dražbi, je kupec postal njegov lastnik z dražbo, in ne šele na podlagi pogodbe, sklenjene nekaj dni po javni dražbi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za kulturo z dne 10.12.1992 odpravi.

Obrazložitev

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odpravila svoj prejšnji sklep z dne 30.9.1992, s katerim je zavrnila predlog T.Č. za izdajo začasne odredbe in sedaj ugodila temu predlogu ter zavezancu - tožniku - začasno do pravnomočnosti odločbe o zahtevi za denacionalizacijo, prepovedala vsakršno obremenitev in odtujitev nepremičnine upravičenca K.Č., ki sestoji iz parcele št. 25/18, vrt v izmeri 743 m2 in parcele št. 25/21 stavbišče s hišo v izmeri 316 m2 ter dvorišča v izmeri 432 m2, kot tudi delno ali popolno kapitalsko preoblikovanje. Tožena stranka je nepremičnino tudi dala v začasno uporabo T.Č.

Tožeča stranka je 13.1.1993 vložila tožbo zoper sklep tožene stranke, ker meni, da je sklep nezakonit. V tožbi navaja, da je bil stečajni dolžnik prodan v stečajnem postopku, torej tudi premoženje, ki ga je imel pri tožeči stranki. Ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da bi bila prodaja opravljena v stečajnem postopku nična. Tožeča stranka meni, da se stečajni postopek vodi po zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ne glede na določbo 88. člena zakona o denacionalizaciji, saj je zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji specialni zakon nasproti zakonu o denacionalizaciji. S prodajo premoženja bivšega E. je to premoženje izgubilo status družbenega premoženja, zato ni nihče več pasivno legitimiran v zvezi z zahtevami denacionalizacijskih upravičencev. Tožeča stranka tudi očita toženi stranki, da ni upoštevala vlaganj v nepremičnino, v poslovne prostore.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v času uveljavitve zakona o denacionalizaciji bil del nepremičnine v okviru premoženja stečajnega dolžnika, zato prodaja tega premoženja glede na določbo 88. člena zakona o denacionalizaciji ni bila možna oziroma je nična. Meni, da je zakon o denacionalizaciji prisilne narave, zato bi se zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v konkretnem primeru uporabil le, če ne bi bil v nasprotju z zakonom o denacionalizaciji ter da je za presojo pomembno, kdaj je bila sklenjena pogodba in ne kdaj je sodišče izdalo odredbo o prodaji stečajnega dolžnika. Sklenjena pogodba je zato v direktnem nasprotju z 88. členom zakona o denacionalizaciji. Glede lastništva sporne nepremičnine pa navaja, da iz pogodbe o ustanovitvi podjetja izhaja, da je E. p.o. to nepremičnino vložil v E. d.o.o.. Denacionalizacijski zavezanec pa je tisti, v katerega premoženju so stvari, ki se po zakonu vrnejo upravičencu. Dalje še navaja, da vrednost vlaganj pri izdaji začasne odredbe ni odločujoča, pomembno je, da je verjetno izkazana vrnitev nepremičnine. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Prizadeta stranka ni dala odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka začasno odredbo izdala zato, ker bi naj bila pogodba o prodaji E. p.o. v stečaju z dne 11.12.1991 v delu, ki se nanaša na sporno nepremičnino - hišo in zemljišče - nična, ker je sklenjena v nasprotju z določbo 88. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) oziroma, ker je bila hiša, ki je kulturni spomenik prodana tujcu. Za take pravne zaključke pa v upravnih spisih, ki so bili predloženi sodišču, ni zanesljive podlage. Iz odredbe temeljnega sodišča z dne 29.10.1991, ki se nahaja v spisih, izhaja, da je bila javna dražba stečajnega dolžnika odrejena za dne 28.11.1991 ob 10. uri. Iz pogodbe o nakupu stečajnega dolžnika pa izhaja, da je dražba navedenega dne tudi bila opravljena, in da je stečajnega dolžnika kupil K. d.o.o.. Po določbi drugega odstavka 129. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89 - ZPPSL) se stečajni dolžnik kot pravna oseba lahko proda na javni dražbi ali z neposredno pogodbo. Če je bil v danem primeru stečajni dolžnik prodan na javni dražbi, je po mnenju sodišča kupec postal lastnik stečajnega dolžnika z zaključkom javne dražbe, to je 28.11.1991 in ne na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena nekaj dni po opravljeni javni dražbi. Ta pogodba pomeni le izvedbo, realizacijo že izvršenega nakupa stečajnega dolžnika. Pogodba nima značaja pravnega posla, s katerim bi se pridobila lastninska pravica, zato tudi ni pomembno ali je bila sklenjena pred ali po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji. Iz navedenih razlogov je izpodbijani sklep, ki temelji na že navedenih zaključkih tožene stranke nezakonit. Kot takega ga je sodišče moralo odpraviti. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da gre v danem primeru za kulturni spomenik, promet katerih posebej ureja zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in Uradni list RS, št. 26/92). Vse pravice, ki jih kdo ima na stvareh, ki so pri stečajnem dolžniku, se uveljavljajo v stečajnem postopku in pri sodišču, ki vodi stečajni postopek. Zakonitosti ali nezakonitosti oziroma ničnosti prodaje stvari v stečajnem postopku, ki ga vodi sodišče, ni mogoče presojati v upravnem postopku, v danem primeru v postopku denacionalizacije. Pri tem pa sodišče pripominja, da po določbi 4. odstavka 130. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89), ki se je uporabljal v času prodaje stečajnega dolžnika, prodaja dolžnika kot pravne osebe ne vpliva na izločitvene pravice.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpravilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku, zakona o upravnih sporih in zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).