Jedro

Predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem so odločilna dejstva navedena po eni strani pomanjkljivo, po drugi strani pa presplošno, pa tudi tako, da iz njih ne izhaja zatrjevana pravna posledica, ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved 1.) vsakršnega dejanja izdajanja, distribucije in spodbujanja k naročanju glasila V..., 2.) vseh ravnanj priprave za tisk in tiskanje ter distribucije glasila, katerega vsebina in oblika je podobna glasilu V..., in 3.) storiti karkoli, kar bi povzročilo škodo upniku (z zagroženo denarno kaznijo v znesku 10,000.000,00 SIT).

Upnik se je proti navedenemu sklepu pritožil. Oporekal je njegovim razlogom ter predlagal postopanje po 3. točki 365. čl. ZPP/99 (v zvezi z 239. čl. in 15. čl. ZIZ). Pri tem ni priglasil stroškov pritožbe.

Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, medtem ko iz vsebine pritožbe izhaja, da upnik oporeka le razlogom za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Zato se je pritožbeno sodišče omejilo zgolj na preizkus utemeljenosti zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (na prepoved izdajanja glasila V... s strani dolžnice).

Nato pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

Upnik je v pritožbi oporekal ugotovitvi prvostopnega sodišča, da ni izkazal predpostavke iz druge alinee drugega odstavka 272. čl. ZIZ (da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode). Vendar pa se drugostopno sodišče v tem pogledu strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, saj je upnik z dejstvi, ki jih je ponovno navedel v pritožbi, tokrat kot dejstva, ki kažejo na nastanek težko nadomestljive škode, prvotno (to je v predlogu za izdajo začasne odredbe) utemeljeval obstoj denarne terjatve, ki jo je želel zavarovati.

Upnik je v pritožbi oporekal tudi ugotovitvi prvostopnega sodišča, da ni izkazal predpostavke iz tretje alinee drugega odstavka 272. čl. ZIZ. Vendar pa se drugostopno sodišče v tem pogledu strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, saj je upnik prepozno (šele v pritožbi) navedel dejstva, iz katerih naj bi izhajalo, da dolžnica z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Končno je upnik v pritožbi navedel, da bi dolžnica z izdajo predlagane začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo. Vendar pa drugostopno sodišče te navedbe ni upoštevalo, saj se upnik na predpostavko iz tretjega odstavka 272. čl. v zvezi s tretjim odstavkom 270. čl. ZIZ (da ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnica s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo) ni skliceval že v predlogu.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP/99 (v zvezi z 239. čl. in 15. čl. ZIZ) pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Dejstva, od katerih je odvisna odločitev o izdaji začasne odredbe, so bila namreč v predlogu navedena po eni strani pomanjkljivo, po drugi strani pa presplošno; pa tudi tako, da iz njih ne izhaja zatrjevana pravna posledica.

Takšnemu predlogu zato pač ni mogoče ugoditi.