Jedro

Sodbeni razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da je protipravnost ravnanja varnostnika zaradi silobrana izključena, so dvoumni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine z obrestmi in tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) naložilo, da prvo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev z vrnitvijo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženka in drugo tožena stranka pritožbenega odgovora nista podali.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na dvoumnost sodbenih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da je protipravnost ravnanja varnostnika zaradi silobrana izključena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni moč jasno razbrati, kaj je sodišče štelo za napad in kaj za obrambo, ter ali je bila podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe1. S tako pomanjkljivimi razlogi dialog in polemika nista mogoča, zato preizkus sodbe ni mogoč. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ugotovljeno procesno kršitev bi pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo le v primeru, če bi opravilo novo sojenje. Vendar bi se po opravljenem sojenju do bistvenih navedb strank o protipravnosti varnostnikovega ravnanja prvo izreklo. Ker bi bile torej v takem primeru navedbe strank obravnavane in preizkušane zgolj na eni stopnji sojenja, bi bila pravica strank do pritožbe omejena.

7. Ustavne pravice, kot je tudi pravica strank do pritožbe, se lahko omeji le, če za to obstaja ustavno opravičen razlog, torej korist varstva neke druge enako pomembne ustavne pravice. ZPP v drugem odstavku 354. člena predpisuje, da pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe prve stopnje in vrne zadeve prvemu sodišču v novo sojenje v primeru, če bi to povzročilo hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V konkretni zadevi do kršitve te pravice zaradi razveljavitve niti ne more priti. Sprva zato, ker bi novo sojenje pred pritožbenim sodiščem trajalo dalj časa. Nadalje pa zato, ker se konkretna zadeva, upoštevaje njeno kompleksnost v dejanskem in pravnem pogledu, od vložitve tožbe na dne 7. 2. 2016 kontinuirano obravnava.

8. Pritožbi je bilo tako potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Preostalih postopkovnih dejanj pred izdajo sodne odločbe ni bilo potrebno razveljaviti, saj se kršitev nanaša le na sodbo, ne pa tudi na postopek pred njeno izdajo.

9. Zaradi postopkovne kršitve, ki že sama po sebi pomeni razlog za razveljavitev, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo.

10. V novem sojenju bo ugotovljeno procesno kršitev potrebno odpraviti z jasno utemeljitvijo o protipravnosti varnostnikovega ravnanja oziroma glede silobrana. Ker gre v danem primeru za varnostnika in njegovo postopanje pri izvajanju nalog varovanja, je treba varnostnikov silobran2, in tudi siceršnjo uporabo ukrepov z njegove strani, presojati v skladu z Zakonom o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1). Ta namreč v 52. členu določa, da sme varnostnik uporabiti fizično silo3 v primeru, ko se drugače ne more preprečiti osebi neupravičen vstop na varovano območje, kakor tudi za primere, ko mora varnostnik od sebe odvrniti istočasen protipraven napad. V tem smislu gre za vprašanje upravičenosti in sorazmernosti uporabe ukrepov ter morebitne posledične prekoračitve pooblastil pri uporabi ukrepov varovanja. Po prvem odstavku 44. člena ZZasV-1 mora biti uporaba ukrepov varnostnika strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Varnostnik sme ukrepati samo na način, določen s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Pri izvedbi ukrepov nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Po drugem odstavku 44. člena ZZasV-1 pa je varnostnik dolžan pravočasno in razumljivo seznaniti osebe s pravili varovanja in redom na varovanem območju. Pred izvedbo ukrepa mora osebo, zoper katero bo ukrepal, če je to glede na okoliščine mogoče, o tem predhodno seznaniti, jo opozoriti na posledice in ji na ta način omogočiti, da se z upoštevanjem opozorila izogne drugim ukrepom. Z uporabo ukrepa mora varnostnik prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep uporabljen, ali ob ugotovitvi, da naloge na ta način ne bo mogel opraviti.

11. Sodišče prve stopnje bo moralo torej jasno utemeljiti, kakšno je bilo ravnanje varnostnika tako z vidika sorazmernosti uporabljenega ukrepa, kakor tudi z vidika načina njegove uporabe. Pri tem bo moralo upoštevati, da načelo sorazmernosti prekršeno le takrat, ko ni uporabljen učinkovit milejši ukrep, ampak tudi takrat, ko je sicer uporabljen primeren ukrep, vendar s pretirano silo. V slednjem primeru namreč pretirana sila pri uporabi sicer primernega ukrepa preraste v neprimeren ukrep oziroma v kršitev načela sorazmernosti4. 12. V kolikor bo sodišče prve stopnje ob ponovnem presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne more odločiti, lahko na podlagi 292. člena ZPP sklene, da se končana glavna obravnava znova začne.

13. Zaradi razveljavitve bo o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer sodišče pritožbo zavrže. 1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varnostnik tožnika odstranil iz gostinskega lokala in mu preprečeval ponovni vstop v lokal. Pred lokalom je fizično višji in močnejši tožnik, ki je bil pod vplivom alkohola, zamahnil proti varnostniku, ta pa je njegov udarec blokiral. Ko je tožnik ponovno želel udariti varnostnika s pestjo, ga je ta udaril v predel obraza. Po udarcu je tožnik omahnil in obležal na tleh. 2 Po 138. členu Obligacijskega zakonika ter 22. členu Kazenskega zakonika – KZ-1. 3 Po drugem odstavku 19. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o zasebnem varovanju se za uporabo fizične sile šteje tudi neposredna uporaba sile varnostnika s strokovnimi prijemi, udarci in meti. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 404/20010 z dne 20. 3. 2014.