Jedro

Če se priča nahaja v tujini dalj časa (vrnila bi se čez sedem mesecev), gre za tehtno okoliščino, ki dovoljuje, da se izpovedba te priče prebere ne glede na to, da obsojenec in njegov zagovornik s tem nista soglašala.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 18.5.2004 obsojenega P.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je sodišče prekršilo obsojenčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave, ravnalo pa tudi v nasprotju z določbo d. točke 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Poudarja tudi, da je sodišče napačno uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, saj v primeru priče G.N. ni bila podana ovira trajnejše narave, zaradi katere ta ne bi mogel priti ali bi težko prišel k sodišču. Začasne ovire ne morejo biti podlaga za branje zapisnika, brez soglasja strank. S tem, da je izpovedbo navedene priče sodišče prebralo, kljub temu, da je obramba temu nasprotovala, je prekršilo obsojenčevo pravico do poštenega sojenja, ker pa je sodbo oprlo na izpovedbo priče G.N., je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pričo G.N. povabilo na glavno obravnavo dne 3.6.2003, ki je bila preložena na 4.7.2003. Glede na to, da priča ni pristopila, je sodišče odredilo njeno privedbo. Ker na ta narok za glavno obravnavo obsojenec ni pristopil in zanj tudi vabilo ni bilo izkazano, je sodišče izven glavne obravnave zaslišalo navedeno pričo. V nasprotju s trditvami zahteve takrat obsojenec ni imel zagovornika, saj je dne 4.6.2003 sporazumno prekinil mandatno razmerje z Odvetniško pisarno S. Pri zaslišanju priče G.N. državna tožilka ni bila navzoča, tako da s tega vidika obsojenec ni bil v slabšem položaju od nasprotne stranke. Glede na to, da sta obsojenec in njegov (postavljeni) zagovornik vztrajala na neposrednem zaslišanju priče G.N., jo je nato sodišče vabilo na glavno obravnavo razpisano na dan 23.3.2004, vendar priča vabila ni dobila. Ne drži navedba, da je sodišče zapisnik o zaslišanju priče prebralo na tem naroku za glavno obravnavo. Ampak je to storilo na glavni obravnavi 18.5.2004. Policijska postaja I. je sodišče obvestila, da priča G.N., ki se nahaja na Kosovu, ne bo prišel na obravnavo, da je bil o zadevi obveščen in da bo stopil v stik s sodiščem, ko bo dosegljiv. Sodišče, ki je razpolagalo s podatkom, da se bo navedena priča nahajala na Kosovu do januarja 2005, je nato po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP sprejelo sklep in izpovedbo te priče prebralo kljub nasprotovanju obsojenca in njegovega zagovornika, ki sta vztrajala, da se priča na glavni obravnavi zasliši neposredno. Sodišče je kot podlago navedlo, da priča iz tehtnih razlogov ne more priti oziroma zelo težko pride na sodišče (list. št. 131). Višje sodišče pa navaja, da iz dopisa Policijske postaje I. jasno izhaja, da je bila priča G.N. pravilno vabljena (čeprav je bila le obveščena), česar vložnik ne izpodbija, na zaslišanje na glavno obravnavo in da nanjo ni mogla priti, ker se je nahajala na Kosovem.

Določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov, tudi v primeru, če priča zaradi ovir, ki so trajnejše narave, ne more priti ali težko pride k sodišču. Glede na to, da se je priča G.N. nahajal na Kosovu in bi se odtod lahko vrnil šele januarja 2005, torej sedem mesecev po glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem, je treba ugotoviti, da je šlo za tako tehtno okoliščino, ki je na podlagi navedene zakonske določbe dovoljevala, da se izpovedba te priče prebere ne glede na to, da obsojenec in njegov zagovornik s tem nista soglašala. Zapisnik o zaslišanju G.N. izven glavne obravnave ni dokaz, na katerega se sodba v luči določbe 2. odstavka 18. člena v zvezi z 237. členom ZKP ne bi smela opirati, zato uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Če ne bi bili izpolnjeni pogoji za branje zapisnika o izpovedbi priče, bi kvečjemu lahko šlo za kršitev določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ki pa bi bila relevantna le v primeru, če bi vplivala ali mogla vplivati (uveljavljena je bila namreč že v pritožbi) na pravilnost in zakonitost sodbe, nikakor pa ne bi šlo za uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Po določbi d. točke 3. odstavka 6. člena EKČP je med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, navedena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku mora biti obdolžencu po 3. alinei 29. člena Ustave ob popolni enakopravnosti zagotovljeno tudi izvajanje dokazov v njegovo korist. Namen določb glede navzočnosti in zaslišanja prič v kazenskem postopku, ki je v Ustavi opredeljena širše, a manj določno kot v EKČP, je zagotoviti enakost med obrambo in obtožbo oziroma postaviti obdolženo osebo glede možnosti zaslišanja prič v enak položaj z obtožbo. Bistveni značilnosti pravice do poštenega sojenja sta načelo kontradiktornosti in načelo enakosti orožij. To pomeni, da morata imeti stranki v kazenskih postopkih možnost seznaniti se z dokazi nasprotne strani in te dokaze tudi komentirati. V primerih, ko obsodba temelji izključno ali v pretežni meri na izjavah prič, ki jih kljub svoji zahtevi obdolženec ni mogel zaslišati med preiskavo ali sojenjem, so pravice do obrambe prekršene v taki meri, da je podana kršitev citiranih določb Ustave in EKČP. Če se sporne izjave ujemajo (tudi) z drugimi dokazi, je postopek skladen v skladu z njima. Če obramba ne more zaslišati določene priče, je mogoče o nevtralizaciji ovir, s katerimi se sooča, govoriti le v primeru, ko je imela predvsem možnost izpodbijanja izpovedi ter možnost vzbuditi dvom v zanesljivost prič ali verodostojnost njihovih izjav. Pri presoji vprašanja, ki ga v zahtevi načenja obramba, je treba upoštevati, da mora sodišče pokazati aktivnost pri zagotavljanju zaslišanja prič.

Kakor je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče dejansko stanje ugotovilo na podlagi izpovedb oškodovanca A.J., policista J.Ž., K.Š. in G.N., ki so dogodek videle, ter na zdravniško dokumentacijo o poškodbi, ki jo je dobil oškodovanec, ni pa verjelo priči G.S. in takšno stališče tudi argumentiralo. Glede prič A.D., S.R., K.R. in I.H. pa je ugotovilo, da dogajanja niso videle. Glede na navedeno je očitno, da obsodilna sodba ne temelji izključno ali v odločilni meri na pričevanju G.N., obramba je imela možnost izpodbijati verodostojnost in zanesljivost navedene priče, sodišče kljub resnemu prizadevanju, da bi zagotovilo navzočnost priče na glavni obravnavi, v tem ni uspelo. Obramba je na glavni obravnavi imela možnost tudi neposredno zaslišati policista J.Ž., ki je obravnavani življenjski primer opazoval v družbi G.N., in je povedal vsebinsko enako kot slednji, razen glede tega, ali je obsojenec s pivskim kozarcem udaril oškodovanca, še preden je tega od zadaj prijela priča G.S., ali pa je bilo obratno. To razhajanje v tem pogledu nima nobenega pomena. Sodišče je tudi zaslišalo vse priče, ki jih je predlagala obramba, z izjemo V.K. in R.B., kar je tudi argumentiralo. Zavrnitve teh dokaznih predlogov zahteva ne problematizira. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je celovito gledano treba ugotoviti, da je bil postopek zoper obsojenega P.Ž. pošten in so nasprotna zatrjevanja obsojenčevega zagovornika, ki se sklicuje na kršitve navedene konvencijske in ustavne pravice, zato neutemeljena.

Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave pa zahteva ni konkretizirala in je zato glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Vložnik navaja, da je nesprejemljivo stališče višjega sodišča, da je sodišče pri odločanju vezano na zakon, posameznik pa ima možnost sprožitve ustreznega postopka, če meni, da je zakon v neskladju s hierarhično višjimi pravnimi viri, nesprejemljivo. Meni, da bi zakonitost določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP in njeno skladnost s Konvencijo in Ustavo moralo presojati tudi pritožbeno sodišče. Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopek in zahtevati presojo ustavnosti (exceptio ilegalis) zakona, ampak mora tako ravnati samo takrat, če samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo. Kolikor vložnik trdi drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega P.Ž., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je sodišče obsojenca po 98. a členu v zvezi s 4. členom 95. člena ZKP, glede na njegove slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.