Jedro

Zatrjevani vložek skupnega premoženja v posebno premoženje toženke po ustaljeni sodni praksi ne bi povzročil stvarno pravnih posledic (npr. transformacijo vložka v solastniški delež do 1/4 na stanovanju v Ljubljani). Slednje je namreč izjema, dopustna zgolj v primeru predhodnega dogovora pravdnih strank, da na nepremičnini nastane solastnina oz. skupna lastnina , ki ga tožnik ni zatrjeval. Pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju gre za celovito presojo vseh okoliščin in prispevkov, ne le dohodka vsakega zunajzakonskega partnerja.

Deleža v razmerju 65:35, sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna, upoštevajoč primerljivo sodno prakso in ugotovljena dejstva. Dohodek toženke je bil bistveno višji in posledično prevladujoč, pri čemer je toženka sama v celoti skrbela za organizacijo financ pri gradnji ob sočasno enakomerno razporejeni skrbi za gospodinjstvo in sina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo nepremičnine 2285/5, 2285/8 in 2306/1,1 vse k. o. X, in na njih stoječa stanovanjska hiša; denarni prihranki na računih toženke ob razpadu zakonske zveze v višini 67.904,50 EUR in neodplačan dolg po kreditni pogodbi št. ... pri Banki, d. d. (I.). Delež tožnika na skupnem premoženju je določilo v višini 35 %, delež toženke pa v višini 65 % (II.) in tožbeni zahtevek v preostanku zavrnilo2 (III.). V IV. točki izreka sodbe je odločilo še, v kakšnem deležu stranki nosita stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku3 pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Večino pritožbenih očitkov naslavlja na ugotovitev deležev na skupnem premoženju. Sodišče je preveliko težo dalo dejstvu, da je imela toženka 4 krat višjo plačo od tožnika, saj se njen dohodek ni odrazil v višjem prispevku k nastanku stanovanjske hiše. Visok del nevrnjenih posojil kaže, da toženka svojih dohodkov ni namenjala financiranju izgradnje hiše in odplačevanju posojil. Pravdni stranki bosta morali pretežni del posojila še odplačati. Sodišče ni dovolj obrazložilo, kako je prišlo do višine ugotovljenih deležev na skupnem premoženju, sam je več prispeval h gospodinjskim opravilom in varstvu otroka. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s toženkinimi prihranki, ki (še) sodijo v skupno premoženje. Toženka je imela v mesecih pred razhodom 150.000 EUR prihrankov, ki jih je prenesla na račune tretjih oseb. Kam točno jih je prenesla, ni pomembno, bistveno je, da so se ti prihranki nahajali na njenih bančnih računih tik pred razpadom skupnosti. Sodišče bi moralo to dejstvo bolj raziskati, med drugim tudi tako, da bi dovolilo dokazni predlog s poizvedbami o transakcijah na toženkinih bančnih računih za nekaj mesecev pred razpadom skupnosti. Ni šlo za informativni dokaz. Tudi posojilo toženkine matere za stanovanje na A. 33 v Ljubljani je bilo odplačano iz skupnih prihrankov, s čimer je tožnik prispeval k ohranitvi toženkinega posebnega premoženja, česar sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevala.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik in toženka sta nekdanja zunajzakonska partnerja, katerih dvanajstletna življenjska skupnost je 25. 7. 2018 razpadla. Glede na obdobje trajanja razmerja in pridobivanja skupnega premoženja materialnopravno izhodišče za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem predstavljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih4 (51. in 59. člen v povezavi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR). Določba drugega odstavka 51. člena ZZZDR določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, pri čemer se skladno s 59. členom ZZZDR šteje, da sta njuna deleža enaka, razen če dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju.

6. Sodišče je svojo odločitev glede obsega skupnega premoženja ter višine deležev na njem oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: - pravdni stranki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti kupili parcele št. 2285/5, 2285/8 in 2306/1, vse k. o. X, na katerih sta zgradili stanovanjsko hišo, - v ta namen sta v Avstriji vzeli kredit v znesku 205.000 EUR ter posojilo (toženkinih prijateljev) v znesku 60.000 EUR, nakar sta po razpadu zunajzakonske skupnosti dne 6. 3. 2019 vzeli nov kredit po kreditni pogodbi št. ... pri Banki, d. d., s katerim sta poplačali tako prejšnjega (avstrijskega) kot dolg do prijateljev, - toženka je imela na dan razpada življenjske skupnosti na bančnih računih denarna sredstva v višini 67.904,50 EUR, - toženka je lastnica stanovanj v Mariboru in na A. 33 v Ljubljani, kupljenih pred nastankom zunajzakonske skupnosti, toženka je prodala svoje delnice in dobljeni znesek namenila za poplačilo (lastnega) kredita za stanovanje na A. 33, - v času trajanja zunajzakonske skupnosti je imela toženka v povprečju 4 krat višjo plačo od tožnika ter je skrbela za izvajanje plačil v povezavi z deli na hiši in vodila evidenco denarja, - tožnik je večino svojega časa namenil gradnji stanovanjske hiše, pri čemer so mu pomoč nudili prijatelji in sorodniki, - oba sta bila enakomerno odsotna od doma, nista povečano trošila za lastne potrebe, v povprečju sta bila enakomerno udeležena tako pri gospodinjskih opravilih kot pri vzgoji sina.

7. V dokaz obstoja višjih skupnih prihrankov, ki naj bi se v mesecih pred razpadom življenjske skupnosti nahajali na bančnih računih toženke in naj bi jih slednja prenesla na račune tretjih oseb, je tožnik predlagal poizvedbo pri bankah. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je podan dokazni predlog nedoločen, tožnik namreč ni konkretno navedel, katerim osebam naj bi bila denarna sredstva prenesena in je povsem pavšalno zahteval poizvedbe za celotno obdobje trajanja večletne zunajzakonske skupnosti. Tak dokazni predlog se šteje za informativnega, saj bi šele na podlagi tako dobljenih informacij tožnik razpolagal s podatki za natančnejšo konkretizacijo oseb (in njihovih računov). Sodišče prve stopnje je v več točkah obrazložitve utemeljeno poudarilo, da je že toženka sama predložila bančne izpiske za (daljše) obdobje znotraj trajanja zunajzakonske skupnosti, na katera pa tožnik pripomb ni podal, niti jih ni uporabil za konkretizacijo tretjih oseb. Nenazadnje predloženi bančni izpiski tožnikovih zatrjevanj o obstoju višjega zneska prihrankov tudi niso potrdili. Postopanje sodišča, ki je zavrnilo predlagani dokazni predlog, je bilo ustrezno in ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede toženkinega stanovanja na A. 33 v Ljubljani. Nesporno je namreč ugotovljeno, da gre za stanovanje, ki ga je toženka pridobila pred nastankom zunajzakonske skupnosti in predstavlja njeno posebno premoženje. Kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. in 26. točki obrazložitve sodbe, tožniku ni uspelo dokazati trditev, da je toženkina mati slednji posodila 25.000 EUR z namenom poplačila kredita za stanovanje na A. 33, toženka pa naj bi jih naknadno vrnila iz skupnih prihrankov pravdnih strank. Te razloge v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, pri čemer še dodaja, da zatrjevani vložek skupnega premoženja v posebno premoženje toženke po ustaljeni sodni praksi5 ne bi povzročil stvarno pravnih posledic (npr. transformacijo vložka v solastniški delež do 1/4 na stanovanju na A. 33, kot uveljavlja tožnik). Slednje je namreč izjema, dopustna zgolj v primeru predhodnega dogovora pravdnih strank, da na nepremičnini nastane solastnina oz. skupna lastnina , ki ga tožnik ni zatrjeval. 9. Pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju gre za celovito presojo vseh okoliščin in prispevkov, ne le dohodka vsakega zunajzakonskega partnerja. Upošteva se tudi pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Kot je že večkrat pojasnila sodna praksa6 gre povečini za prispevke nepremoženjske narave, ki jih ni mogoče točno določiti oziroma denarno ovrednotiti. Presoja o višini deležev na skupnem premoženju posledično ne more biti zreducirana zgolj na matematičen obračun različnih prispevkov, saj zakon nobeni izmed naštetih okoliščin ne daje prednosti. Upoštevati je treba vsako izmed njih in vse skupaj. Ko tožnik v pritožbi utemeljuje, zakaj meni, da je bil njegov prispevek k skrbi za gospodinjstvo in sina višji od toženkinega, v glavnem ponavlja navedbe podane že pred sodiščem prve stopnje, na katere je v sodbi že odgovorjeno.7 V pritožbi izraža le nekonkretizirano nestrinjanje z dokazno ocene, ki je po mnenju pritožbenega sodišča celovito opravljena, življenjska in skladna metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vse relevantne okoliščine in prispevke (tako denarne kot nedenarne) upoštevalo, medsebojno primerjalo in skrbno ocenilo.8 Neutemeljen je pritožbeni očitek, da svoje odločitve o določitvi deležev ni obrazložilo. Deleža v razmerju 65:35, kot ju je določilo, sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna, upoštevajoč primerljivo sodno prakso9 in zgoraj navedena ugotovljena dejstva. Dohodek toženke je bil bistveno višji in posledično prevladujoč10, pri čemer je toženka sama v celoti skrbela za organizacijo financ pri gradnji ob sočasno enakomerno razporejeni skrbi za gospodinjstvo in sina.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijano sodbo da preizkusiti in ima ustrezne razloge, zato posplošeno zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbene navedbe pa so se izkazale za neutemeljene, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, toženkin odgovor pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, je odločeno, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče opozarja, da je pri navajanju nepremičnin v izreku izpodbijane sodbe navedba parcelne številke 2306/1 odpadla, čeprav je iz samega zapisa ("1619 2285/5, 1619 2285/8 in 1619") in obrazložitve sodbe jasno, da gre za pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi. 2 V delu, ki se nanaša na stanovanje na naslovu A. 33, Ljubljana, sredstva na računu toženke in tretjih oseb v višini 82.095,50 EUR, plačila 75.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2020 dalje ter višji delež na skupnem premoženju. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Uradni list RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR. 5 Glej VSRS II Ips 40/2020, VSL II Cp 1170/2019, VSL II Cp 2119/2021. 6 Glej VSRS II Ips 364/2004, VSL I Cp 2030/2021. 7 Izrecno se do koriščenja porodniškega dopusta sodišče prve stopnje opredeljuje v 34. točki obrazložitve sodbe. Večjo navezanost sina na eno izmed pravdnih strank pa ni odločilna okoliščina. 8 V točkah 28. - 36. obrazložitve sodbe. 9 Glej VSL II Cp 291/2022, VSL I Cp 2030/2021. 10 Toženkin prispevek iz naslova dohodka ni zanemarljivo višji, temveč kar štirikratno.