Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik si je kot policist pri službenem treningu borilnih veščin zvil desno ramo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati od zahtevanih 800.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 300.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 300.000 SIT za strah 150.000 SIT in od zahtevanih 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 900.000 SIT. Skupaj je tožniku prisodilo 1.050.000 SIT odškodnine, presežnih 1.550.000 SIT je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi le toliko ugodilo, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in predlog stranskega intervenienta za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo, v preostalem pa je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi za nadaljnjih 1.550.000 SIT. Vse tri vtoževane postavke za nepremoženjsko škodo so bile pravilno postavljene in bi jim zato morali sodišči v celoti ugoditi. Tožnik meni, da je na izpodbijano odločitev vplivalo dejstvo, da bo odškodnina izplačana iz proračuna, zato tako odločanje ustvarja neenakost med ljudmi. Poškodba mehkih delov sklepa je delikatnejša in tudi bolj boleča kot zlom. Kot policist je tožnik izpostavljen možnosti napadov, zaradi poškodbe pa se ne čuti več toliko sposobnega za obrambo in je njegov strah upravičen. Splošno zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti je obsežno tako v službi kot pri domačih delih.

Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nista vložila revizijskega odgovora in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč glede obstoja in obsega posameznih oblik nepremoženjske škode so v tej pravdni zadevi naslednje. V škodnem dogodku dne 17.1.1994 si je takrat 34 let star tožnik zvil desno ramo. Zaradi poškodbe je bil en mesec v bolniškem staležu, bil je na več pregledih pri zdravniku, rentgensko so ga slikali, 10 krat je šel na fizioterapijo, bil je tudi v zdravilišču. Telesne bolečine od srednje do lažje stopnje je trpel, prikazano v strnjenem bolečinskem obdobju, en mesec, občasne telesne bolečine pa trpi še sedaj. Ob samem dogodku se je prestrašil, utemeljena zaskrbljenost blažje stopnje za izid zdravljenja je trajala tri tedne. Kot policist na meji je izpostavljen nevarnostim in se zaradi poškodbe čuti nesigurnega. Ostala je minimalno omejena gibljivost desne rame pri notranji in zunanji rotaciji, ta giba sta v skrajni legi boleča. V službi tožnik kot policist še vedno opravlja enako delo razen vaj pri treningu samoobrambe. Živi na kmetiji ženinih staršev, težja fizična dela, kot so sekanje drv, obdelovanje vinograda, košnja, žaganje drv z motorko, pa opravlja z nekoliko večjimi napori kot pred poškodbo, ker se pri težkih fizičnih delih pojavi bolečina v poškodovani rami. Opustil je rekreativno igranje košarke.

Iz pravkar povzetih odločilnih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da so bile upoštevane tudi tiste okoliščine o obsegu škode, ki jih tožnik v reviziji posebej poudarja.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo je v določbah 1. in 2. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine. Pri določanju odškodnine je zato potrebno upoštevati, poleg meril za individualizacijo in konkretizacijo odškodnine, tudi širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da sta ustrezno opravili potrebno individualizacijo in konkretizacijo tožnikove škode. Ob primerjanju tožniku prisojene odškodnine za ugotovljeni obseg škode s prisojami odškodnin v zadevah s tožnikovi primerljivimi škodami revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev obeh nižjih sodišč povsem skladna tudi s tem kriterijem in da je zato zmotno tožnikovo revizijsko mnenje, da naj bi na izpodbijano odločitev vplivala okoliščina, kdo in iz katerih sredstev mu je dolžan plačati odškodnino.

Ker sta obe nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo in ker v postopku pred njima tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev tožnikov priglašenih revizijskih stroškov.