Jedro

Tožena stranka zaradi izostanka tožnika ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj tožnik v spornem obdobju dela ni bil sposoben opravljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala z odločbo št. 210383/3 z dne 17.1.2007 in sklep št. 210383/4 z dne 22.1.2007 (s katerim je tožena stranka po izteku poskusne dobe ugotovila prenehanje delovnega razmerja z dnem 21.2.2007) nezakonita in se razveljavita. Toženi stranki je naložilo pozvati tožnika nazaj na delo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 21.2.2007 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo, obračunati bruto zneske mesečnega nadomestila plače v višini bruto plače, ki bi bila tožniku obračunana za delo na delovnem mestu „KV tesar“, plačati predpisane dajatve ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih nadomestil plač 18 dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8. dneh, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka (vključno s stroški izvedenskega dela, ki jih je dolžna plačati na transakcijski račun sodišča) v skupni višini 3.608,17 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje postopalo nezakonito, ko z ne-zaslišanjem predlagane priče D.K. toženi stranki ni omogočilo enakega obravnavanja pred sodiščem, zaslišanje te priče pa bi tudi lahko bistveno vplivalo na pravilnost sodbe. Kljub temu, da je sprejelo dokazni sklep o njegovem zaslišanju, te priče na zaslišanje ni povabilo, dokaznega sklepa v tej smeri pa tudi ni spremenilo. Tudi dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik ni prihajal na delo kljub temu, da je vedel, da nima bolniškega staleža. Njegovo pojasnilo, da ni prihajal na delo, „ker ni imel naretega zdravniškega spričevala“ dokazuje njegovo zavestno kršitev pogodbenih obveznosti. Ne drži, da je tožnik imel namen delati in da je prihajal na delo, a mu tožena stranka dela ni omogočila. Kljub dejstvu, da je zdravniška komisija ZZZS odločila, da je tožnik od 15.11.2006 sposoben za delo, je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja zdravnika medicine dela z dne 3.7.2006 in izvedenskega mnenja zaključilo, da tožnik v spornem obdobju ni neupravičeno izostal z dela in ni kršil določb 31. člena ZDR. Tožena stranka se je odločila tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi šele, ko se je 9.1.2007 prepričala, da tožnik ne bo dobil bolniških listov (za nazaj). Tega dne je bila seznanjena z razlogi za odpoved, zato je le-ta podana pravočasno.

Tožena stranka je dne 14.5.2008 vložila še dopolnitev pritožbe, vendar je bila slednja vložena prepozno oziroma po preteku 15 dnevnega roka od vročitve prepisa sodbe dne 24.4.2008 (1. odstavek 333. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče o njej ni odločalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/2007 - v nadaljevanju ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je po tretji alineji 1. odstavka 88. člena ZDR tudi kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR), utemeljenost odpovednega razloga pa je v dolžan dokazati delodajalec (1. odstavek 82. člena ZDR). Po 1. in 2. odstavku 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve ter mu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR (razen v določenih izjemnih primerih). Skladno s 5. odstavkom 88. člena ZDR pa mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1.11.2004 dalje zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „KV tesar“. Zaradi zdravstvenih težav je bil v letu 2006 veliko odsoten z dela zaradi bolezni. Po napotitvi tožene stranke na usmerjeni zdravstveni pregled je 3.7.2006 pooblaščeni zdravnik za medicino dela, dr. med. H.Ž., izdal zdravniško spričevalo, da tožnik začasno – za dobo 1 leta – ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto, ki ga opravlja pri toženi stranki (priloga A5). Kljub takšni oceni pooblaščenega zdravnika je bila 22.1.2007 tožniku vročena „Odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga“ z dne 17.1.2007, v kateri mu tožena stranka očita, da je v času od 1.12.2006 do 31.12.2006 neupravičeno izostal z dela. Iz obrazložitve navedene odpovedi (priloga A2) izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe imenovane zdravnice ZZZS z dne 2.11.2006, ki je bila potrjena z odločbo zdravniške komisije ZZZS dne 12.12.2006, od 21.11.2006 dalje spet zmožen za delo, pa tudi sicer (s strani osebne zdravnice) za sporno obdobje tožnik ni dobil odobrenega bolniškega staleža. Ker je kljub temu ves december 2006 izostal z dela, je kršil določila 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) ter določila pogodbe o zaposlitvi.

Glede na različni mnenji: pooblaščenega zdravnika medicine dela z dne 3.7.2006 (da tožnik za čas enega leta ni zmožen opravljati svojega dela) ter imenovane zdravnice oziroma zdravstvene komisije ZZZS (da je od 21.11.2006 tožnik spet zmožen za delo), je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je ob odsotnosti predloga s strani pravdnih strank sámo po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z izvedenskim delom Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Če namreč sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko na podlagi 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Pravilno je ocenilo, da je za rešitev konkretnega individualnega spora odločilno ugotoviti, ali je bil tožnik v spornem obdobju delo sposoben opravljati. Po že ustaljeni sodni praksi namreč delavčeve odsotnosti z dela ni mogoče opravičiti le na podlagi potrdila o začasni zadržanosti z dela ali odločbe ZZZS, temveč lahko sodišče za potrebe odločitve v delovnem sporu tudi sámo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo (tako na primer že v izpodbijani sodbi navedeni zadevi VIII Ips 201/2006 ter VIII Ips 236/2004). Zlasti je bilo to potrebno storiti v konkretnem primeru, ko ugotovitve pooblaščenega in imenovane zdravnice niso bile skladne.

Iz izvedenskega mnenja z dne 5.1.2008 tako izhaja, da v obdobju od 21.11.2006 dalje (do 31.12.2006 in tudi še ob osebnem pregledu tožnika dne 20.12.2007 ) - torej celotno sporno obdobje – tožnik zdravstveno ni (bil) sposoben opravljati delo na svojem delovnem mestu pri toženi stranki, po oceni izvedencev pa je bilo tako tudi že v času odločanja imenovanega zdravnika (oz. zdravnice). Sposoben bi bil opravljati le drugo ustrezno psihofizično nezahtevno delo (kar je ugotovil tudi že pooblaščeni zdravnik v spričevalu z dne 3.7.2006, vendar tožena stranka vse od tedaj tožniku dela ni ustrezno prilagodila). Sodišče prve stopnje se je na takšno izvedensko mnenje utemeljeno oprlo ter na njegovi podlagi zaključilo, da tožnik v spornem obdobju iz zdravstvenih razlogov za opravljanje svojega dela ni bil sposoben, zato ni šlo za neupravičeno odsotnost z dela v smislu kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi lahko pomenila resen razlog za prenehanje delovnega razmerja v smislu določila tretje alineje 1. odstavka 88. člena ZDR ter določb Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84; Akt o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92). Ker zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja ni bil podan, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obravnavano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo ter posledično ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obravnavana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.1.2007 nezakonita tudi iz razloga, ker je bila podana prepozno – po preteku 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved (5. odstavek 88. člena ZDR). Štelo je, da se je tožena stranka z razlogi seznanila dne 14.12.2006, ko je prejela odločbo ZZZS z dne 12.12.2006, da je tožnik že od 21.11.2006 dalje sposoben za delo. Ni torej sledilo navedbam tožene stranke, da se je z dejstvom, da tožniku za sporno obdobje ni in tudi ne bo za nazaj odobren bolniški stalež, seznanila šele dne 9.1.2007, ko ji je to sporočila tožnikova osebna zdravnica. Glede na to, da je torej tožena stranka že dne 14.12.2006 izvedela, da je tožnik že od 21.11.2006 sposoben za delo, bi se tudi po oceni pritožbenega sodišča o morebitni tožnikovi upravičeni odsotnosti z dela iz drugih razlogov (kot navaja pritožba: npr. zaradi gripe, zloma...) tožena stranka mogla in morala pozanimati takoj oziroma gotovo prej, kot pa šele 8.1.2007, ko je poklicala tožnikovo osebno zdravnico ter prejela njen odgovor naslednjega dne. Ker je bilo predhodno ugotovljeno, da za obravnavano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ni podan zakonit odpovedni razlog (tožnikova odsotnost je bila zaradi zdravstvenih razlogov upravičena kljub odločbi ZZZS z dne 12.12.2006), pa tudi morebiti pravočasno podana redna odpoved ne bi mogla vplivati na odločitev, da je odpoved nezakonita.

Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje kljub sprejetemu dokaznemu sklepu o zaslišanju priče D.K., le-tega ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 24.5.2007 res sprejelo takšen dokazni sklep, vendar po izrecni določbi 4. odstavka 287. člena ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep. S poznejšim dokaznim sklepom na (zadnji) glavni obravnavi dne 11.3.2008 pa je tudi sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo in se preostali dokazni predlogi (torej tisti, jih sodišče kot nepotrebne ni izvedlo) zavrnejo. Pritožbeno sodišče povsem soglaša, da bi bilo zaslišanje D.K. za odločitev v obravnavani zadevi nepotrebno, nesmotrno in neekonomično, saj je bilo ugotovljeno, da je sporna odpoved nezakonita že zaradi odsotnosti oziroma neutemeljenosti očitanega odpovednega razloga (tožnikova odsotnost z dela sploh ni bila neupravičena). Ugotovitev, ali je tožnik v spornem obdobju prišel na delo ali ne oziroma ali mu je delo bilo omogočeno ali ne – v zvezi s čimer naj bi kot priča izpovedoval D.K. - na drugačno odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati, saj ne gre za odločilno dejstvo v smislu 1. odstavka 213. člena ZPP. Po tem določilu namreč dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo (torej le pravno odločilna, relevantna dejstva).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilne, pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma se v obrazložitvi sodbe do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, pa tudi sicer gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP ter 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.