Jedro

Določba 15.a člena KZ-1 je jasna in nedvoumna, saj izrecno določa, da se v primerih ko gre za kazniva dejanja iz poglavja zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe kazenskega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Bistveno je torej, da je bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja mladoletna oseba. V takem primeru, ko gre za kataloško kaznivo dejanje po 15.a členu KZ-1, se storilec preganja po uradni dolžnosti in na uporabo te določbe ne more vplivati dejstvo, da kasneje med tekom kazenskega postopka oškodovanec postane polnoleten.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu pod točko I obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Oškodovanca A. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 ter odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti za očitano kaznivo dejanje.

3. Na pritožbo je odgovoril okrajni državni tožilec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in jih primerno obrazložilo.

6. Uvodoma pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, da je B. B. odstopil od kazenskega pregona, kaznivo dejanje grožnje pa se preganja na predlog. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo določbo 15.a člena KZ-1, saj je slednjo mogoče uporabiti le dokler je oškodovanec mladoleten. V predmetnem postopku pa je bil oškodovanec B. B. na glavni obravnavi, ko je izjavil, da ne vztraja pri kazenskem pregonu zoper obdolženca, že polnoleten, zato je sodišče prve stopnje pri sklicevanju na 15.a člen KZ-1 napačno uporabilo materialni predpis. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Drži sicer, da je oškodovanec B. B. na glavni obravnavi izrecno povedal, da ne vztraja pri kazenskem pregonu, vendar tega sodišče prve stopnje ni spregledalo, je pa pravilno zaključilo, da glede na določbo 15.a člena KZ-1 oškodovančeve izjave ni mogoče upoštevati (točka 27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritrditi je sicer pritožnici, da je namen določbe 15.a člena KZ-1 varstvo mladoletnih oškodovancev pred škodljivimi ravnanji. Mladoletni oškodovanci namreč zaradi mladoletnosti niso vedno zmožni razumeti pomena podaje predloga za pregon, s to zakonsko določbo pa je zakonodajalec dal večjo stopnjo kazenskopravne zaščite osebam mlajšim od 18 let. Vendar pa pritožnica v nasprotju z določbo 15.a člena navaja, da izpostavljena zakonska določba ne velja, ko je bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja mladoleten, tekom postopka pa postane polnoleten. Pritožbeno sodišče namreč opozarja, da je določba 15.a člena jasna in nedvoumna, saj izrecno določa, da se v primerih ko gre za kazniva dejanja iz poglavja zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe kazenskega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Bistveno je torej, da je bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja mladoletna oseba. V takem primeru, ko gre za kataloško kaznivo dejanje po 15.a členu KZ-1, se storilec preganja po uradni dolžnosti in na uporabo te določbe ne more vplivati dejstvo, da kasneje med tekom kazenskega postopka oškodovanec postane polnoleten. Glede na pojasnjeno pritožnica tudi ne more uspeti s citiranjem odločbe Višjega sodišča v Ljubljani 48814/2016, saj v obravnavanem primeru ne gre za enako situacijo, kot je bila v citirani odločbi.

7. Nadaljnje pritožbene navedbe se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnica ponavlja zagovor obdolženca, da je priznal, da je udaril B. B., medtem ko je zanikal, da bi udaril ali brcal oškodovanca A. A. ter podaja lastno dokazno oceno tako obdolženčevega zagovora kot tudi izpovedb obeh oškodovancev, ki pa ji sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Pritožničine navedbe, da je A. A. na sodišču pričal z nastrojenim odnosom do obdolženca zaradi dogodka dne 4. 12. 2018, ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano. Pritožnica namreč selektivno izpostavlja izpovedbe oškodovancev ter se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče pokloniti vero obdolženčevemu zagovoru, ob tem pa spregleda, da je bil zagovor obdolženca izpodbit z izpovedbama oškodovancev, pa tudi z videoposnetkom dogajanja kritičnega dne, ki ga je na seji vpogledalo tudi sodišče druge stopnje. Ravno iz posnetka pa zelo jasno izhaja, da obdolženi ni udaril le oškodovanca B. B., temveč se je po tem, ko je C. C. na tla zbil oškodovanca A. A., spravil tudi na slednjega z udarci in brcami. To pa je v svoji izpovedbi zelo natančno ob prvem zaslišanju v mladoletniškem postopku izpovedal in opisal tudi oškodovanec B. B. Glede na navedeno pritožnica ne more uspeti z navedbami, da sta oškodovanca posnetke nadzornih kamer videla pred izpovedbo in se zato postavlja vprašanje, kaj od dogodka sta si dejansko zapomnila, kaj pa je vpliv posnetkov. Pritožnica izpovedbi obeh oškodovancev izpostavlja zgolj selektivno, ko navaja, da je B. B. na glavni obravnavi dne 3.9.2021 in 2.3.2022 izpovedal, da ga je udaril C. C. in da je bil C. C. tudi tisti, ki je A. A. udarjal po tleh, kamor je padlo. Ob tem pa popolnoma prezre, da je B. B., zaslišan v mladoletniškem postopku dne 4. 1. 2019 (torej zgolj en mesec po obravnavanem dogodku) povedal, da ga je C. C. z nogo udaril oziroma brcnil, da bi ga zrušil na tla, nato ga je obdolženi s pestjo udaril v čeljust. A. A. se je zato obrnil in prišel do njega, nato pa je C. C. A. A. zrušil na tla, potem pa sta se oba (torej tudi obdolženi) spravila na A. A. in ga brcala. Smiselno enako je B. B. izpovedal tudi na drugem zaslišanju v mladoletniškem postopku dne 18. 4. 2019. Navsezadnje pa je tudi na glavni obravnavi v predmetnem postopku dne 3. 9. 2021 B. B. dogajanje opisal smiselno enako, s to razliko, da je o obdolžencu govoril kot o drugem fantu in tudi povedal, da sta tako C. C. kot drugi fant A. A. na tleh brcala in udarjala. B. B. je na glavni obravnavi resnicoljubno izpovedal, da ne ve kdo je bil drugi fant, ne ve ali je bil to obdolženi, vendar glede na njegovo izpovedbo v mladoletniškem postopku ter glede na videoposnetek ni dvoma, da je bil drugi fant ravno obdolženi. B. B. je po tem, ko mu je bila na glavni obravnavi predočena njegova izpovedba iz mladoletniškega postopka, povedal, da pri njej vztraja. Zato pritožnica zgolj z delnim povzemanjem B. B. izpovedbe in podajanjem lastne dokazne ocene, ki nima opore v celotni B. B. izpovedbi in videoposnetkih, ne more izpodbiti pravilnih razlogov sodišča prve stopnje.

8. V nadaljevanju pritožnica selektivno povzema tudi izpovedbo oškodovanca A. A. in pavšalno zatrjuje, da je bilo njegovo pričanje pod vtisom dogodka z dne 4.12.2018 (za katerega je bil obdolženi pod točko II izreka izpodbijane sodbe oproščen – opomba sodišča). Pritožnica sicer pravilno izpostavi, da A. A. v svojem pričanju v mladoletniškem postopku dne 4. 1. 2019 in dne 18. 4. 2019 ni omenjal obdolženca z imenom, vendar pri tem spregleda, da je A. A. vendarle v zaslišanju poleg C. C. omenjal še drugega Albanca. Da je bil to ravno obdolženi, pa je potrjeno tako z videoposnetkom, kot tudi z izpovedbo B. B., kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ob tem pa sodišče druge stopnje tudi pojasnjuje, da A. A. ob zaslišanju v mladoletniškem postopku sploh ni bil podrobneje izprašan o dogodku in o identiteti drugega Albanca, kar je lahko posledica dejstva, da se je v mladoletniškem postopku ugotavljala vloga C. C., zoper katerega je tekel postopek. Podrobneje je bil oškodovanec A. A. izprašan šele v predmetnem kazenskem postopku na glavni obravnavi dne 3. 9. 2021. Je pa tudi v tem pričanju smiselno enako opisal sam potek dogodkov in sicer, da so B. B. od zadaj napadli z brco v nogo in da je tudi sam prejel udarce od večih oseb, eden od teh je bil obdolženi. Določena neskladja med njegovo in B. B. izpovedbo ter videoposnetkom, ko je navajal, da je bil obdolženi tisti, ki je B. B. udaril v nogo, pa je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo časovni oddaljenosti od dogodka, saj je navsezadnje tudi oškodovanec A. A. na glavni obravnavi večkrat izpostavil, da je veliko že pozabil in je tudi po predočenju ovadbe povedal, da se kaj več ne spomni ter da se je vse zgodilo zelo hitro (slednje je potrjeno tudi s samim videoposnetkom iz katerega je razvidno, da je celoten dogodek trajal le par sekund). Glede na pojasnjeno ni mogoče pritrditi pritožnici, da je bila izpovedba oškodovanca A. A. iz pričanja do pričanja različna v bistvenih delih in je zato neverodostojna. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožnico, da sodišče prve stopnje določenih razlik v izpovedbah ne bi smelo razlagati s časovno oddaljenostjo, saj je splošno znano, da spomin s časom bledi in je logično, da sta se oškodovanca dogodkov natančneje spomnila en mesec po dogodku, ko sta bila zaslišana v mladoletniškem postopku, kot pa tri leta po dogodku, ko sta bila zaslišana v predmetnem postopku, kar je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Obenem pa iz videoposnetka zelo jasno izhaja potek obravnavanega dogodka ter vloga obdolženca. Pritožbeno sodišče pa navedbe pritožnice, da nadzorne kamere niso potrdile obtožbenega očitka, šteje za sprenevedanje.

9. Glede na pojasnjeno pritožnica tudi ne more uspeti z izpostavljanjem pričanja C. C., ki je sicer res na zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da ni videl, da bi obdolženi koga udaril, vendar je sodišče prve stopnje njegovo celotno izpovedbo pravilno, glede na ostale zgoraj izpostavljene izvedene dokaze, ocenilo za neverodostojno. Pritožnica pa tudi napačno tolmači razloge izpodbijane sodbe v zvezi s pravnomočno odločitvijo v postopku I Km 59858/2018, ki je tekel zoper mladoletnega C. C. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno odločbo izpostavilo zgolj glede vloge C. C., ne pa tudi glede vloge obdolženca. Krivdorek za obdolženca namreč ne temelji na pravnomočni odločitvi v mladoletniškem postopku, ki je tekel zoper C. C., temveč na neposredno izvedenih dokazih v predmetnem kazenskem postopku, predvsem izpovedbah obeh oškodovancev in videoposnetku.

10. Pritožnica s poudarjanjem zagovora obdolženca ter izpovedbe C. C. tudi popolnoma zanemari, da sta bila zagovor in izpovedba izpodbita že v delu, ko sta oba, v nasprotju s posnetki videonadzornih kamer, zatrjevala, da sta bila pravzaprav oškodovanca tista, ki sta izzvala konflikt, čeprav je iz posnetka jasno razvidno, da je bilo ravno obratno. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo tudi jasne in prepričljive razloge, zakaj ne sledi zagovoru obdolženca ter izpovedbi C. C., pritožnica pa teh razlogov niti izrecno ne izpodbija, temveč vztrajno trdi, da bi jima sodišče moralo pokloniti vero. Zato s pritožbo ne more biti uspešna.

11. Pritožnica prav tako neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni dalo pomembne teže izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je povedal, da bi brce z obuto nogo povzročile razpočne rane kože, ki jih ni bilo. Sodišče prve stopnje je v točki 25 obrazložitve korektno povzelo izvedensko mnenje, v točki 26 obrazložitve pa tudi primerno ocenilo izvedensko mnenje in pravilno ugotovilo, da tudi slednje potrjuje izpovedbi oškodovancev. Pritožnica pa ponovno zgolj s selektivnim povzemanjem izvedenskega mnenja ne more biti uspešna, saj iz slednjega jasno izhaja, da so poškodbe pri oškodovancih nastale s topimi udarci s pestmi oziroma lahko tudi z brcami z nogo, ko obutev nima trdih robov. Ni dvoma, da oškodovanca nista utrpela razpočnih ran, kar izpostavlja pritožnica, kar pa v ničemer ne izpodbija izpovedb obeh oškodovancev, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je celoten dogodek trajal le par sekund, kar jasno izhaja iz videoposnetka.

12. Nadalje pritožnica navaja, da se opis dejanja v policijski kazenski ovadbi ne sklada z opisom dejanja iz obtožnega akta in da zato obstaja veliko neskladja med vsebino listinskih dokazil (ovadba in UZ) ter izpovedbami prič in oškodovancev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica s temi navedbami smiselno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako imenovana protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa se lahko nanaša le na vsebino dokaza, kar pa ovadba in uradni zaznamki niso, zato zatrjevana kršitev ni podana.

13. Pritožnica tudi poudarja, da noben oškodovanec ni navajal zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in sicer ustrahovanja ali groženj po napadu na telo, zato ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju grožnje in tudi ne kvalificirani obliki. Pri tem pritožnica citira sodno prakso ter zaključuje, da tudi sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo s čim je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče navedbe pritožnice zavrača kot neutemeljene in ob tem izpostavlja točki 28 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in skladno z obstoječo sodno prakso poudarilo, da je kaznivo dejanje podano takrat, ko je grožnja resna, torej takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, naperjena pa mora biti zoper oškodovančevo življenje in telo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da ni dvoma, da sta se oškodovanca ob ravnanju obdolženega počutila ogroženo in prestrašeno. Obdolženi je namreč skupaj z C. C. oba oškodovanca napadel nepričakovano, izza hrbta, s tem, da je najprej po tem, ko je C. C. skušal B. B. zbiti na tla, slednjega udaril s pestjo v obraz, nato pa, ko je bil A. A. s strani C. C. zbit na tla, slednjega skupaj z C. C. na tleh ležečega udarjal in brcal. Ni dvoma, kot zaključuje sodišče prve stopnje, da je s takšnim ravnanjem obdolženi že realno posegel v telesno in duševno celovitost oškodovancev, kar nedvomno predstavlja neposredno uresničitev grožnje. Navedbe pritožnice, da kadar pride do telesnega napada, lahko gre za grdo ravnanje, vendar je to že kvalifikatorna okoliščina po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ki je ni mogoče enačiti s temeljnim kaznivim dejanjem po prvem odstavku 135. člena KZ-1, so zato glede na konkretni primer nerazumljive. Obdolžencu se namreč očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz razloga, ker je bilo dejanje storjeno proti dvema osebama in z grdim ravnanjem, kar vse je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

14. Sodišče druge stopnje je glede na določbo 386. člena ZKP sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne pri individualizaciji kazenske sankcije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu primerno izreči pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta.

15. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

17. Sklepno Višje sodišče v Ljubljani še pojasnjuje, da je o zadevi kot pritožbeno sodišče odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 581/2023-3 z dne 17.4.2023, ki je bil izdan na podlagi 105.a člena in prvega odstavka 60. člena Zakona o sodiščih, s katerim se je pristojnost za sojenje za zadnjih 25 nerešenih Kp zadev Višjega sodišča v Celju prenesla na Višje sodišče v Ljubljani.