Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.

V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 16. 3. 2018, 15. 6. 2018 in 14. 9. 2018 med tožnikom in toženo stranko sklenjene nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas (točka I izreka) in da je tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 14. 9. 2018 nezakonito prenehala, ter da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 16. 3. 2018 dalje, razen za čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi tožnika z drugim delodajalcem (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika povabiti nazaj na delo, ter ga od 1. 1. 2019 dalje, razen za čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem, prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu zagotoviti priznanje delovne dobe z vpisom v matično evidenco delavca pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu obračunati vsa neizplačana bruto nadomestila plače v mesečnem znesku 886,63 EUR, ter po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom tožniku izplačati neto znesek, ki je za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019 znižan za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od prisojenih neto glavnic tečejo od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila, ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse roku 8 dni (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi za čas, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem; da ga je tožena stranka dolžna tudi za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja; mu zagotoviti priznanje delovne dobe z vpisom v matično evidenco delavca pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije; mu obračunati vsa neizplačana bruto nadomestila plače v mesečnem znesku 886,63 EUR, ter mu po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila; mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu in da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019 izplačati neto zneske nadomestil plač, ki so obračunani od bruto nadomestila plače v mesečnem znesku 886,63 EUR, in ki niso znižani za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (točka IV izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 223,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka V izreka) in da je dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 399,45 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v točki VI izreka sodbe, s katero so odmerjeni stroški postopka za zastopanje v okviru brezplačne pravne pomoči (BPP) zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev o stroških postopka spremeni tako, da v tem delu zahtevku (v celoti) ugodi. Navaja, da je tožnik v sporu v celoti uspel, zaradi česar mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv naj bi bil odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, po mnenju sodišča upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po Odvetniški tarifi. Odločitev je materialnopravno zmotna. ZOdv v petem odstavku 17. člena res določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, pri čemer pa zakonska določba ni absolutna in jo je treba ustrezno uporabiti in razlagati v vsakem konkretnem primeru glede na njen namen (teleološka razlaga). Vsaka uporaba prava je hkrati njegova razlaga, čeprav je pogosto videti, da zaradi jasnosti besedila posebna razlaga (poleg jezikovne) ni potrebna. Sodišče je določbo razlagalo zgolj s pomočjo jezikovne razlage, kar pa je materialnopravno zmotno. Zaradi ugotovitve prave vsebine zakonskega besedila, je treba zakon razlagati tudi v okviru drugih razlagalnih metod (logične, sistematične, zgodovinske in predvsem teleološke). Teleološka in sistemska razlaga narekujeta drugačne zaključke, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje. Pomen 17. člena ZOdv je treba v skladu z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda nujno iskati z drugimi določbami tega in drugih zakonov (argumentum a coherentia in argumentum a completudine), ki urejajo BPP, to je v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po teh določbah se vprašanje upravičenosti do polovice nagrade nanaša zgolj na razmerje med prosilcem oziroma upravičencem do BPP in državnim organom in ne na razmerje med pravdnimi strankami v sodnem postopku, to pa pomeni, da sodišče ni imelo podlage, da tožniku prizna zgolj polovico stroškov oziroma da toženi stranki naloži povračilo zgolj polovice pravdnih stroškov. Namen BPP po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Institut BPP je izraz ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), ki se dopolnjuje z načelom socialne države (2. člen Ustave RS) in načelom enakosti pred zakonom. Odločitev je napačna tudi zato, ker je prehod terjatve iz naslova stroškov upravičenca do BPP na Republiko Slovenijo urejen s pravili in postopkom, ki ga ureja ZBPP in ni stvar odločitve (pravdnega) sodišča v odločbi o stroških postopka. Stranki pravdnega postopka sta le tožeča in tožena stranka (ne pa tudi država, ki stranki odobri brezplačno pravno pomoč), zato pravdno sodišče v pravdnem postopku odloči le o njunih medsebojnih razmerjih, vključno s pravdnimi stroški. Takšno stališče je bilo zavzeto v sodbi VSL opr. št. I Cp 2579/2012 z dne 29. 5. 2013. Da sodišče stranke, ki je pravdo izgubila, ne obsodi zgolj na plačilo polovice zneska, izhaja tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči, EVA 2013-2030-0118 - skrajšani postopek - novo gradivo št. 1. Iz četrtega odstavka komentarja k 24. členu novele izhaja, da sodišče, ko na podlagi procesnih določb o povrnitvi stroškov postopka ugotovi višino in delež stroškov, ki ga nosita stranki, določi še višino stroškov, ki jih mora nasprotnik stranke, upravičene do BPP, namesto njej, povrniti Republiki Sloveniji. Jasno je torej, da sodišče odloči o povračilu celotnih stroškov, pri čemer pa zavezancu za plačilo stroškov naloži, kakšen delež jih mora povrniti neposredno Republiki Sloveniji, kakšen delež stroškov pa neposredno nasprotni stranki. Kot temeljno merilo je predviden le kriterij uspeha strank glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, kot to opredeljujejo določbe ZPP. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da je npr. toženec, ki je izgubil pravdo nasproti osebi, ki je upravičenec do BPP, v boljšem položaju, kot če bi izgubil pravdo nasproti osebi, ki je stroške krila iz lastnih sredstev. To pa bi bilo v nasprotju s teleološko, sistematsko ter tudi logično razlago zakonske določbe. Vsako zakonodajno urejanje cen odvetniških storitev mora upoštevati tudi ustavno zahtevo po samostojnosti odvetništva (137. člen Ustave RS). Navedena zakonska določba posega v ustavno zagotovljeno samostojnost odvetništva in tudi v pogodbeno (mandatno) razmerje med odvetnikom in stranko.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točke I, II, III, V in VI izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, svojo odločitev pa je sprejelo ob popolnoma napačni presoji izvedenih dokazov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala začasno povečanega obsega dela. Prokuristka A.A. je izpovedala, da so bile s tožnikom sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanih potreb po delu na projektu B., projektu C. in na manjših ad hoc akcijah npr. akcija D.. Priča E.E. je izpovedala, da je bila začasno povečana potreba po delu tožnika zaradi dela na projektih C., na projektu B. in malih marketinških akcijah. Sodišče prve stopnje je navedenim razlogom za začasno povečan obseg dela v celoti pritrdilo s tem, ko se je pravilno odločilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge, za katere je bilo tako določeno v pogodbah o zaposlitvi, t.j. vhodni in izhodni klici na projektih C., B. in nekaterih drugih klicnih akcijah. Sodišče je obrazložilo, kot to tudi izhaja iz pričanja A.A. in E.E., da je v času sklepanja pogodb o zaposlitvah za določen čas ves čas rasla potreba po zaposlovanju dodatnih delavcev na delovnem mestu svetovalec zaradi poslovne potrebe tožene stranke po delu dodatnega števila mesečnih agentov, kar je izhajalo iz dokaza B12. Kljub tej ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju v celoti napačno zaključilo, da gre v predmetni zadevi za nihanje naročil, katerih breme nosi tožena stranka kot svoj poslovni riziko. Prokuristka A.A. je v svojem zaslišanju verodostojno izpovedala in obrazložila razloge za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom. Glede na navedeno je jasno in nesporno, da je tožena stranka dejansko dokazala obstoj začasno povečanega obsega dela in ga ni le predvidevala, kot ji to nepravilno in nezakonito očita sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče po eni strani trdi, da je tožnik dejansko opravljal naloge, za katere je bilo tako določeno v pogodbah o zaposlitvi, nato pa je v nadaljevanju sodbe ugotovilo, da je torej očitno, da tožena stranka ni pojasnila, zaradi česa konkretno naj bi bil podan začasno povečan obseg dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da naj pogodbe o zaposlitvah s tožnikom ne bi bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, temveč zaradi narave poslovanja tožene stranke. Navedlo je, da tožena stranka domnevnega poslovnega rizika (negotovost naročil strank) ne bi smela prevaliti na delavce v obliki sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Neživljenjsko je odločilo, da naj ne bi dokazala začasno povečanega dela, kar ne drži. Obrazložila je svoj specifičen način poslovanja. Naročila naročnikov se spreminjajo zelo pogosto, lahko tudi dnevno, pri čemer mora tožena stranka v kratkih časovnih intervalih zagotoviti dodatne agente, ki bodo delo opravili. S strani naročnikov je upravičena samo do plačila efektivnih minut (torej dejanskih minut, ko so agenti na telefonu). Opravljeno delo za naročnika mora dokazovati z do sekunde natančnim izpisom klicev, kjer ni možnosti za nikakršna odstopanja od dejansko opravljenih minut, ko so agenti na telefonu. To v praksi pomeni, da v kolikor ima tožena stranka na voljo več agentov, kot jih potrebuje oziroma kot ima naročil, jim ni sposobna zagotoviti dela in plačila za opravljeno delo. S tem je pojasnjen specifičen način poslovanja tožene stranke, ki se močno razlikuje od običajnih načinov poslovanja. Način plačila dokazuje, da v kolikor tožena stranka zaposluje več delavcev, kot jih dejansko potrebuje, jim ne more zagotoviti niti plače niti dela. Tožena stranka ima celotno sporno obdobje zaposlenih več delavcev za nedoločen čas kot delavcev za določen čas, pri čemer se odstotek delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, stalno povečuje. Na dan 18. 2. 2019 ima zaposlenih 18 delavcev za določen čas in 43 delavcev za nedoločen čas. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka, v kolikor ima zagotovljeno delo ter stalno potrebo po delu delavcev, delavce vedno zaposli za nedoločen čas. Popolnoma neživljenjsko je pričakovati, da bo tožena stranka zaposlila delavce za nedoločen čas, če jim ne more zagotoviti dela. Sodišče je ustaljeno sodno prakso, po kateri delodajalec ne sme poslovnega rizika prevaliti na delavca, napačno in nezakonito apliciralo na konkreten primer. Negotovost naročil strank, ki stalno nihajo ter dejstvo, da je tožena stranka upravičena do plačila glede na efektivne minute dejansko opravljenih klicev, ne predstavlja poslovnega rizika, temveč običajen in ustaljen način poslovanja tožene stranke, katerega ni mogoče spremeniti. Pri vsaki dejavnosti oziroma storitvi, ki jo ponudnik ponuja na trgu, naročila nihajo, saj se razmere na trgu ves čas spreminjajo. Vendar je sodišče enačilo situacije, katerih ni moč enačiti. Običajno nihanje naročil oziroma poslovni riziko, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni enak nihanju naročil strank pri toženi stranki, saj je naveden način poslovanja pri toženi stranki običajen in ga ni mogoče spremeniti, pri čemer je tožena stranka dokazala, da je imela v času pogodb o zaposlitvi tožnika začasno povečan obseg dela. Tožena stranka namreč na trgu ponuja outsourcing storitve, kjer njeni naročniki začasne potrebe po večjih podpornih storitvah, enkratnih aktivnostih, naročajo pri toženi stranki na način, da so naročila začasne narave, ki nihajo zelo pogosto. Tožena stranka je torej dokazala obstoj začasno povečanega obsega dela.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi glede izkazanosti začasno povečanega obsega dela sami s seboj v nasprotju. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko opravljal naloge, za katere je bilo tako določeno v pogodbah o zaposlitvi, nato pa v nadaljevanju sodbe ugotovi, da tožena stranka ni dokazala, zaradi česa konkretno naj bi bil podan začasno povečan obseg dela, si nista v nasprotju. Pritožba dejansko v tem delu izraža nestrinjanje s sicer pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ob sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas ni mogel nositi poslovnega rizika tožene stranke, da bo kasneje, med zaposlitvijo prišlo do drugačnega obsega naročil. K pritožbi tožnika:

9. Pritožba tožnika si neutemeljeno prizadeva za takšno razlago 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.), po kateri bi bil odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v celotni višini zneska, ki bi mu pripadel po Odvetniški tarifi.

10. Peti odstavek 17. člena ZOdv je bil uzakonjen z Zakonom o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D, Ur. l. RS, št. 97/2014). ZOdv-D v 1. členu določa: „V Zakonu o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08 in 35/09) se za četrtim odstavkom 17. člena doda nov peti odstavek, ki se glasi: »Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.«.“

11. Iz zakonodajnega gradiva - Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), nujni postopek, EPA 215-VII - izhaja, da je cilj predvidenega zakona omejitev izdatkov državnega proračuna za storitve odvetnikov, ko ti delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. Rešitev sledi načelu gospodarnega ravnanja s proračunskimi sredstvi in po mnenju predlagatelja prispeva k uravnoteženju proračuna Republike Slovenije. Zakonodajalec je pri sprejemu ZOdv-D upošteval odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS. Razlog za posebno ureditev tovrstnih izplačil je po mnenju predlagatelja zakona tudi v tem, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila. Predlagatelj je tudi navedel, da podobno ureditev vsebujejo tudi drugi primerljivi pravni sistemi. Izpostavil je, da poglavitna rešitev Predloga ZOdv-D v nižjem plačilu za odvetnike, ki delujejo v navedenih obveznih sistemih zagotavljanja pravne pomoči, s tem pa so tudi javnofinančni učinki nove odvetniške tarife omejeni.

12. Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/01 in nasl.). Tega stališče pritožnik niti natančneje ne razdela. Ker ga povezuje z določbo 154. člena ZPP ter navaja, da je toženec, ki je izgubil pravdo nasproti osebi, ki je upravičenec do BPP, v boljšem položaju, kot če bi izgubil pravdo nasproti osebi, ki je stroške krila iz lastnih sredstev, je mogoče njegove navedbe razumeti tako, da je v primeru delnega uspeha oziroma neuspeha stranke, ki ji je določena BPP, takšna stranka v boljšem položaju. V primeru, ko stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP, v postopku v celoti uspe, nasprotna stranka v skladu s 154. členu ZPP namreč ni upravičena do povračila svojih stroškov postopka, nasprotni stranki pa mora povrniti njene stroške, zato v tem smislu po naravi stvari ne more biti obogatena.

13. V primeru delnega uspeha strank pa tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.

14. Razlaga, ki jo ponuja tožnik ob upoštevanju teleološke, sistemske in logične razlagalne metode, bi torej stranko, ki ima višje stroške zastopanja, neutemeljeno diskriminiralo pri odmeri stroškov, ki so ji dejansko nastali. Le z doslednim upoštevanjem zakonskega besedila, ki je povsem jasno in niti ne dopušča drugačnih razlag, je mogoče slediti tako cilju zniževanja javnofinančnih stroškov, ki ga zasleduje peti odstavek 17. člena ZOdv, kot tudi prepovedi diskriminacije iz 14. člena URS s tem, ko se pri odločanju o stroških postopka po 154. členu ZPP upoštevajo dejansko nastali stroški.

15. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da ureditev v petem odstavku 17. člena ZOdv nedopustno posega v ustavno zagotovljeno samostojnost odvetništva iz 137. člena URS in tudi v pogodbeno (mandatno) razmerje med odvetnikom in stranko. Ureditev namreč ne posega s samostojnost odvetništva niti v funkcionalnem niti v organizacijskem smislu.1 V odločbi št. U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo, da je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V primeru, ko odvetniki prosto nastopajo na trgu, opravljajo gospodarsko dejavnost, katere omejitve se presojajo v okviru 74. člena Ustave. V primeru, ko prevzem zastopanja ni popolnoma v prosti odločitvi odvetnika, ne gre za gospodarsko dejavnost v smislu 74. člena Ustave. V primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih brezplačne pravne pomoči odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki ne opravljajo svobodne gospodarske dejavnosti, temveč opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev. Zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave.

16. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi zato, ker je prehod terjatve iz naslova stroškov upravičenca do BPP na Republiko Slovenijo urejen s pravili in postopkom, ki ga ureja ZBPP in ni stvar odločitve (pravdnega) sodišča v odločbi o stroških postopka. Takšno stališče je bilo sprejeto v sodbi VSL opr. št. I Cp 2579/2012 z dne 29. 5. 2013 ter tudi v npr. v sodbi VSL opr. št. II Cp 332/2010 z dne 24. 3. 2010 ter je dejansko temeljilo na takratni določbi 46. člena ZBPP, ki je določala, da terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izvršbo po uradni dolžnosti vloži pristojni organ za BPP, ki je odločil o odobritvi brezplačne pravne pomoči. 17. Vendar pa je bil 46. člen ZBPP v celoti spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C, Ur. l. RS, št. 19/2015), ter sedaj v drugem odstavku 46. določa, da o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v skladu z ZBPP.

K pritožbi tožene stranke:

18. Tožnik uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje v nedoločen čas. Šteje, da je tožena stranka z njim nezakonito sklenila 3 pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato se v skladu s 56. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vsako za obdobje treh mesecev (prva pogodba z dne 16. 3. 2018 za čas od 19. 3. do 18. 6. 2018 (A1), druga pogodba z dne 15. 6. 2018 za čas od 19. 6. do 18. 9. 2018 (A2) in tretja pogodba z dne 14. 9. 2018 za čas od 19. 9. do 31. 12. 2018 (A3), za delovno mesto svetovalec v kontaktnem centru. Tožnik je opravljal naloge, za katere je bilo tako določeno v pogodbah o zaposlitvi, t. j. vhodni in izhodni klici na projektih C., B. in nekaterih drugih klicnih akcijah. Razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je bil v vseh pogodbah opredeljen enako in sicer projektna organiziranost dela ter začasno povečan obseg dela na projektih C. iz naslova priprave časovno omejenih marketing akcij naročnikov ter novih pilotnih projektov B. in nekaterih ostalih manjših akcijah. Pogodbe so določale, da je temelj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko izjemoma sklene za določen čas, če gre za začasno povečan obseg dela. V primerih, navedenih v prvem odstavku 54. člena ZDR-1, se v skladu s prvim odstavkom 55. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo opravi. Po določbi 31. člena ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebovati tudi razlog za takšno časovno omejeno trajanje.

19. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da je bilo treba tožbenemu zahtevku za transformacijo ugoditi že zaradi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2018 navajala, da je šlo za nadomeščanje delavcev, ki so bili na letnem dopustu, ta razlog v pogodbi o zaposlitvi ni naveden v smislu določbe 31. člena ZDR-1. V identičnem primeru je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 87/2017 z dne 21. 11. 2017 navedlo, da ZDR-1 v 31. členu vsebuje izrecno določbo, da mora pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebovati tudi razlog za takšno časovno omejeno trajanje. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega. Štelo je, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, ker v njej razlog za sklenitev ni bil naveden.

20. Ob upoštevanju navedenega je že na podlagi druge pogodbe o zaposlitvi, ki ji je brez časovne prekinitve sledila še tretja pogodba o zaposlitvi z dne 14. 9. 2018, nastal pravni položaj, ko je v skladu s 56. členom ZDR-1 prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

21. Tožena stranka je utemeljevala zakonitost sklepanja pogodb s tožnikom za določen čas s samo naravo dejavnosti, ki jo tožena stranka opravlja, to pa je izvajanje dejavnosti klicnega centra za zunanje naročnike. V tej dejavnosti naročila nihajo po obsegu, ta nihanja pa so zelo hitra, zato lahko le z zaposlovanjem za določen čas pokrije potrebe, ki se ji izkažejo. V nasprotnem primeru ne bi mogla izvršiti vseh naročil. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da navedeni razlog ne utemeljuje zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom s trajanjem 3 mesecev, saj je tožena stranka s takšnim postopanjem dejansko nedopustno prelagala poslovni riziko na tožnika. Sodišče prve stopnje je to stališče utemeljevalo s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso, ter pri tem navedlo sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 265/2018 z dne 7. 6. 2018, navedena odločitev pa se sklicuje tudi na več odločitev Vrhovnega sodišča RS, v katerih je bilo zavzeto enako stališče (opr. št. VIII Ips 374/2008, VIII Ips 525/2008, VIII Ips 558/2007).

22. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožena stranka vedno sklenjeno določeno število pogodb o zaposlitvi za določen čas s svetovalci, ki delajo na različnih projektih (dodeljenih klicnih akcijah) v okviru sklenjenih krovnih pogodb. Tako je bilo tudi v primeru tožnika. Razlog za sklenitev teh pogodb o zaposlitvi za določen čas je v prilagajanju potrebam naročnikov, za katere je značilno nihanje, ki enkrat privede do povečanih potreb po delu svetovalcev, drugič pa do znižanih potreb po njihovem delu. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so takšna nihanja stalnica pri poslovanju tožene stranke. Zato je pravilno razlogovalo, da ni mogoče govoriti o tem, da so bile s tožnikom pogodbe o zaposlitvi sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, temveč zaradi narave poslovanja tožene stranke.

23. Glede na takšno ugotovitev ni bistven pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala začasno povečanega obsega dela, saj so nihanja stalna. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi zapisano, da tožena stranka (le) pričakuje, da bo v celotnem obdobju zabeležila povečan obseg dela. Tožena stranka je v okviru pogodb o zaposlitvi za določen čas po ugotovitvi sodišča prve stopnje vedno zaposlila delavce z namenom podaljšanj večjih potreb po delu, a obenem z upanjem, da bo manjkajoči del lahko pokrila z manjšimi, začasnimi ad hoc kampanjami. To potrjuje, da je dejanski razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v stalnem prilagajanju potrebam naročnikov, za katere je značilno nihanje.

24. Takšna ugotovitev utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da začasno povečan obseg dela ni narekoval sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožena stranka sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas z navedbo razloga začasno povečanega obsega dela, čeprav ve, da tekom trajanja te pogodbe začasno povečan obseg dela ne bo nujno podan oziroma v upanju, da bo v primeru nastopa nihanj navzdol glede potreb po delavcih tem nekako zagotovila delo za izpolnitev polnega delovnega časa. Z zaposlovanjem za določen čas se tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka torej le dejansko prilagaja potrebam naročnikov, ne pa zaradi začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi E.E., vodje kontaktnega centra in tožniku nadrejene delavke ugotovilo, da je bil izziv pri toženi stranki zagotoviti delo za polni delovni čas, ko so potrebe po delavcih zanihale navzdol, saj so naročniki plačevali le efektivne minute (ko so bili agenti na telefonu).

25. Neutemeljenost stališča pritožbe, da narava dejavnosti, ki jo opravlja tožena stranka, utemeljuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tudi način kadrovanja tožene stranke prilagojen opisanemu riziku poslovanja. Tožena stranka zelo pogosto objavlja prosta delovna mesta, opravlja razgovore s prijavljenimi in si tako nabira bazen talentov. Ko dobi povečano potrebo (glede projekta), je na tak način že pripravljena za produkcijo, saj če bi šele takrat začela proces zaposlovanja, bi bil projekt medtem že končan. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka večkrat objavlja oglase, ker ne ve, kakšne bodo njene potrebe, delavce za delo v klicnem centru pa ni lahko najti. Z objavo razpisov je tako poskrbela za „bazen“, da se je lahko hitro odzvala na potrebe naročnika, če bi prišlo v kratkem obdobju do povečanja nihanja. Tožena stranka po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ne objavlja razpisov za svetovalce le v primeru dejansko podanih potreb po tem delu, ampak tudi informativno, da si zagotovi bazo potencialnih kandidatov, ki jih angažira takrat, ko se zaradi spremenjenih ali novih potreb naročnikov odloči za zaposlitev dodatnega kadra.

26. Tudi na tak način tožena stranka prenaša riziko poslovanja na delavce, to pa opravičuje z zaposlovanjem za določen čas. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe, da je treba nihanje naročil pri toženi stranki, ki so posledica outsourcinga, torej oddajanja dela zunanjim izvajalcem namesto zaposlovanja svojih delavcev, drugače obravnavati kot „običajno“ nihanje naročil oziroma poslovni riziko v drugih dejavnostih.

27. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka sklepa z delavci pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, praviloma za delovno mesto strokovnjaka, potem, ko so bili ti že nekaj časa pri njej zaposleni. Takšno ravnanje nasprotuje zakonski ureditvi sklepanja delovnega razmerja za določen čas, ki je v skladu s 54. členom ZDR-1, ki naj bi se sklepalo le izjemoma, praviloma pa delovno razmerje za nedoločen čas. Zato tudi niso pravno odločilne pritožbene navedbe o številu delavcev tožene stranke, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj to ne dokazuje obstoja razloga za sklenitev tožnikovih pogodb o zaposlitvi za določen čas.

28. Glede na vse navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče pritrdilo navedbam tožene stranke glede razlogov za začasno povečan obseg dela s tem, ko se je ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge, za katere je bilo tako določeno v pogodbah o zaposlitvi. Naloge, ki jih je tožnik opravljal po pogodbi o zaposlitvi, ne utemeljujejo razloga, zaradi katerega je sklepal pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker gre za stalnico poslovanja tožene stranke, da se obseg naročil spreminja, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča neživljenjska in ne upošteva potrebe po hitrem prilagajanju spremenjenega obsega dela. Obstoja razloga, zaradi katerega je tožena stranka s tožnikom sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas treh mesecev, tudi v ničemer ne dokazuje način plačila storitev, saj je upravičena samo do plačila efektivnih minut (torej dejanskih minut, ko so agenti na telefonu), delo za naročnika pa mora dokazovati z do sekunde natančnim izpisom klicev, kjer ni možnosti za nikakršna odstopanja od dejansko opravljenih minut, ko so agenti na telefonu.

29. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

30. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) ne glede na uspeh. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, tožnik sam krije svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).

1 O vidikih samostojnosti odvetništva se je podrobneje ukvarjalo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009 (Ur. l. RS, št. 35/09), zavzeta stališča v navedeni odločbi pa je upošteval tudi zakonodajalec pri sprejemu ZOdv-D.