Jedro

Ker je tožnik dokazal, da je tožena stranka prodala poslovne prostore oz. sredstva in opremo, je podana nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Podan je tudi pogoj samovoljnega ravnanja tožene stranke, ki tožniku ni izplačevala plače po sklenjeni pogodbi, zato so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero je sodišče naložilo APPNI, da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo zneska v višini 5.000,000,00 SIT z žiro računa tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izda začasna odredba, ki se glasi: "Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnici Maribor, se nalaga, da mora dolžniku A.A. d.o.o. Maribor ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo zneska v višini 5.000.000,0 SIT z dolžnikovega žiro računa št. 5...-601-...... Ta začasna odredba velja do pravnomočnega končanja tega individualnega delovnega spora." Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da se Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnici Maribor, nalaga, da mora dolžniku A.A. d.o.o. Maribor ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo zneska v višini 5.000.000,00 SIT z dolžnikovega ŽR št. 5....-601-...... in da ta začasna odredba velja do pravnomočnega končanja te pravdne zadeve. Menilo je, da tožnik ni predložil nobenih dokazov za izdajo začasne odredbe in da se tožnikove navedbe ne dajo preizkusiti, saj so pavšalne in nekonkretne. Tako ni dolžnik izkazal tudi verjetnost obstoja nevarnosti in da bi tožena stranka pretrpela le neznatno škodo. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da ima sklep nejasne razloge glede verjetnosti obstoja terjatve in da sodišče prve stopnje šteje, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja te terjatve. Nadalje tožnik nima dostopa do nobene dokumentacije tožene stranke, le-ta pa je vsa osnovna sredstva že prodala in nagnala vse delavce, ki so bili pri njej zaposleni. Meni, da so iz teh razlogov izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Pritožba je utemeljena. Skladno z določilom 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasno odredbo, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Po 267. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Ur.l. RS št. 51/98) pa je mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, ki predstavlja vtoževani znesek v tej zadevi, po določilu 270. čl. ZIZ, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dožnika nastala. Vendar mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Predpogoj za začasno odredbo je, glede na naravo začasnih odredb, kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve, kar pomeni, da je začasna odredba utemeljena le, če je zelo verjetno, da bo tožnikovemu zahtevku ugodeno. Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov in da so le-ti le pavšalni ter nekonkretni, saj iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3.7.1995 (dokaz A/1) jasno izhaja, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 15.7.1995 in da mu pripada za polni delovni čas (174 ur) ter predvidene rezultate dela osnovna neto plača v znesku 160.000,00 SIT. Iz predloženih obračunov plač (dokaz A/2) pa izhaja, da tožniku tožena stranka ni plačevala plačo po pogodbi o zaposlitvi, kar dokazuje, da je tožnik izkazal obstoj terjatve. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja nevarnosti. Namreč tožnik je v predlogu za začasno odredbo podal dokaz o prodaji poslovnih prostorov, osnovnih sredstev in opreme, last tožene stranke, kupcu F. d.o.o. iz Z., kar po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor izkazuje verjetnost obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je na žiro računu tožene stranke še cca. 5.000.000,00 SIT, vtoževani znesek tožnika pa znaša 4.018.294,60 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ravnala samovoljno, ker ni tožniku izplačevala plačo po pogodbi, saj gre v tej zadevi za očitno protipravno in nezakonito ravnanje tožene stranke ter s takim protipravnim ravnanjem tožene stranke nastaja tožniku tudi nenadomestljiva škoda glede na finančno stanje na njenem žiro računu. Ker so torej izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po določilu 19. čl. ZDSS, kot tudi po 270. čl. ZIZ, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je izdalo začasno odredbo, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa, obenem pa je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, saj se bodo upoštevali pri odločitvi o glavni stvari.